Zgodovinarji ocenjujejo, da je zaradi komunizma v 20. stoletju skupno umrlo kar 200 milijonov ljudi

Datum:

Od formalnega razpada Sovjetske zveze kot politične entitete na svetovnem zemljevidu mineva dobrega četrt stoletja oz. 26 let. 24. december 1991 je predstavljal konec 75 let trajajočega eksperimenta izgradnje socializma v državi, kjer se je vse skupaj tudi začelo, v Rusiji, z boljševiško revolucijo pod vodstvom Vladimirja Lenina novembra leta 1917. Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da je zaradi komunizma v 20. stoletju skupno umrlo kar 200 milijonov ljudi, poskus vzpostavitve socialističnega sistema, ki bi zagotovil paradiž na zemlji, pa se je povsem izjalovil. Socialistični sistem, ki se ga niti po 100 letih še niso znebili po vsem svetu, velja za enega najbolj krutih in brutalnih v človeški zgodovini.

Boljševiki so ‘novi, boljši svet’ razumeli kot zmožnost, da obračunajo z vsemi političnimi nasprotniki, jih likvidirajo ali pošljejo v delavska koncentracijska taborišča v Sibiriji. V množičnih pobojih, zlasti pod vodstvom najbolj okrutnega sovjetskega voditelja Josipa Stalina, niso prizanesli niti otrokom niti ženskam. Sovjetski sistem je sistematično namensko pobijal vse, za katere so komunistični voditelji menili, da predstavljajo grožnjo. Ruski in zahodni zgodovinarji so na podlagi omejenega dostopa do skrivnih arhivov komunistične partije in KGB-ja ugotovili, da je bilo samo v Rusiji v 75 letih pobitih več kot 68 milijonov civilistov.

Mnogi sovjetski voditelji, med njimi tesen Leninov zaveznik Feliks Dzeržinski, ki je ustanovil prvo sovjetsko tajno policijo, so nasilje razumeli kot dejanje iz ljubezni do komunizma. Tako slepo so verjeli v komunistično prihodnost, pa čeprav utopično, da so bili pripravljeni žrtvovati vse tradicionalne človeške in moralne vrednote. Komunizem se je zajedal v vse pore človeške družbe, saj so boljševiki po svojih voditeljih poimenovali mesta in trge, ne samo v Rusiji, pač pa tudi v drugih vzhodnoevropskih državah, kjer so bili na oblasti komunisti. Zanimivo, kip Dzeržinskega v središču Varšave so porušili šele leta 1989.

Boljševiki zavračali moralo in humanost, za doseganje svojega cilja so lahko uporabili vsa sredstva
V publikaciji tajne sovjetske policije ČEKA iz leta 1919 je bilo med drugim zapisano, “da zavračamo stari sistem moralnosti in humanosti, ki si ga je izmislila buržoazija, da bi zatrla nižje sloje prebivalstva. Naša morala nima precendensa, naša humanost je absolutna, saj predstavlja nove ideale. Naš cilj je uničiti vse oblike nasprotovanja. Zato nam je dovoljeno vse, mi smo tisti, ki prvi povzdignemo meč, da bi človeštvo osvobodili iz okovov.”

Slavni sociolog Pitirim Sorokin, ki je kot mlad profesor leta 1920 deloval v St. Peterburgu, preden je tri leta pozneje komunizmu ubežal in imigriral v Združene države Amerike, je v svojem strokovnem delu, Listi iz ruskega dnevnika, med drugim opisoval, kako je ‘rdeča mašinerija’ terorja dan in noč pobijala ljudi: “Gora trupel raste iz dneva v dan, v Petrogradu, v Moskvi, drugod po Rusiji. Ljudi mučijo, streljajo in za njimi brišejo vse dokaze, da so kadarkoli obstajali. Sliši se lahko trpljenje tistih, ki niso umrli pod prvimi streli. Tako je cele noči. Ljudje se izseljujejo, ne morejo spati.”

Najbolj okruten diktator je bil Stalin; najprej je podpisal smrtno obsodbo prijateljev, nato gledal komedije
Množični poboji so dosegli skrajne razsežnosti v tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja, ko je Sovjetski zvezi vladal okrutni diktator Stalin, znan po svojem obračunavanju z vsemi sovražniki revolucije. Gulag, sistem prisilnega dela v Sovjetski zvezi, ki je zajel od delovnih taborišč, tranzitnih taborišč, taborišč za kriminalce in politične zapornike, taborišč za ženske in otroke, se je v Sibiriji in drugod po Rusiji močno razširil. Na milijone političnih zapornikov so pred smrtjo dolgo mučili v priznanje neobstoječih zločinov, predvsem izmišljenega sodelovanja pri protisovjetski zaroti. Tisoči obupanih so iz delavskih kampov pisali Stalinu in ga prosili za ponovno integracijo v družbo, v kateri so bili pripravljeni graditi socializem.

Žrtve Stalinovih čist (foto: epa)
Žrtve Stalinovih čistk (foto: epa)

Po Stalinovi smrti so številni visoki predstavniki komunistične partije dobili vpogled v Stalinove arhive, nad katerimi so bili tudi sami šokirani. “Samo v enem dnevu je lahko podpisal 30 listin o smrtnih kaznih, skupaj okoli pet tisoč ljudi, med njimi je številne poznal osebno, bili so njegovi prijatelji in sorodniki,” Breitbart navaja Dmitrija Volkonogova, nekdanjega generala, pozneje zgodovinarja. Arhivi pričajo, da je Stalin po tem, ko je podpisal smrtne obsodbe svojih rojakov, pogosto zahajal v osebno kinodvorano, kjer je užival v komedijah.

Socialistični eksperimenti se seveda še zdaleč niso končali s Stalinovo smrtjo leta 1953, obveščevalna služba KGB je pod vodstvom Jurija Andropova v sedemdesetih letih sprejela novo teorijo v sovjetski psihiatriji, da so bili vsi nasprotniki socialističnega režima psihični bolniki, ki so morali na zdravljenje. Andropov je kratek čas vodil državo v osemdesetih letih, po smrti Leonida Brežnjeva, padec socializma pa je naznanila šele politika Mihaila Gorbačova, s katero je slednji želel reformirati partijo in državo popeljati iz velike gospodarske krize. Politični nasprotniki, zagovorniki starega sistema, so ga sicer kmalu želeli odstraniti z oblasti, kar jim je tudi uspelo, a to ni moglo preprečiti razpada velike socialistične tvorbe, Sovjetske zveze.

Luka Svetina

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...