Sirski perpetuum mobile – vojna, ki ji ni videti konca

Vojna v Siriji, ki se je razplamtela iz povsem “nedolžne” pomladi arabskih narodov, je zadobila neslutene razsežnosti, saj traja že dalj časa kot sta trajali 1. ali 2. svetovna vojni na slovenskih tleh. Za seboj je pustila popolno opustošenje. 

Bližnji vzhod je že stoletja priča konfliktom, začenši s sektaškimi izgredi iz obdobja srednjega veka, pa vse do današnjih dni, ko so “zagorela” obsežnejša območja Bližnjega vzhoda. Ozemlje Sirije je le eno izmed njih, navaja bbc. Vojni v Siriji pa ni videti konca, zato se pojavlja vprašanje, ali ga je sploh mogoče doseči.

Kaj bo prinesla prihodnost?
V sirsko državljansko vojno je vključenih več tujih sil, ki pa ne kažejo pretiranega zanimanja za skorajšnje končanje oboroženih spopadov, in bi se takšno stanje lahko zavleklo v prihodnost. Mir na Bližnjem vzhodu namreč ni njihova prioriteta.

Vsaka stran ima svoja pričakovanja
ZDA in njeni zavezniki si želijo tako poraz ISIS-a, kot tudi odstavitev predsednika Assada, ki bi ga radi nadomestili z domnevno bolj demokratičnim političnim vodstvom, medtem ko se Turčija ukvarja predvsem z begunsko problematiko in boji ustanovitve Kurdske države, med Savdsko Arabijo in Iranom pa potekajo boji za status regionalne velesile in se njune napetosti odražajo skozi hude konflikte med sunitskimi in šiitskimi skupinami na vojnem območju.

Ključna se zdi vloga Rusije
V tej vojni je na svoj račun prišla tudi največja država sveta, vendar pa ni znano kaj natanko le-ta želi doseči. Med drugim se omenja to, da ne želi izgubiti svojega zaveznika – Assada, pa tudi to, da Putin želi pokazati svojo moč vsemu svetu. Po mnenju nekaterih naj bi bilo razumevanje namenov Rusije celo ključno za razumevanje dogajanja na sirskih tleh. Sirsko situacijo je mogoče razumeti tudi kot nekakšen podaljšek Hladne vojne, ki ga zopet igrata Rusija in ZDA po krajši prekinitvi geopolitične igre. 

Bi lahko kaj spremenile bližajoče se ameriške predsedniške volitve?
Verjetno ne. Clintonova bi sicer lahko okrepila ameriško vojaško posredovanje v Siriji, medtem ko je Trump bolj nepredvidljiv, saj po eni strani do Rusije goji prijateljske odnose, obenem pa si želi poraziti Islamsko državo, vendar pa nekih opaznejših razlik ne gre pričakovati, ker naj bi bile rešitve za posamezno vojno območje že “od zgoraj” določene.

Vojna mnogih obrazov
Svet vse bolj kaže na to, da mu ne vlada ena oblast, marveč se za prevlado bori nekaj velesil, kar se med drugim kaže v odnosu med Kitajsko in Filipini. Slednji vsekakor želijo ohranjati dobre odnose s prvo, zato tudi ne nameravajo pristati na vsako ameriško pričakovanje. Tudi Rusi v svojih akcijah kažejo vse več odločnosti.

Nemoč OZN
Za Rusijo je, konfliktno stanje ali vsaj konstantne napetosti, verjetno mnogo bolj prikladno kot mir, kar je ta že dokazala s svojimi akcijami ob mejah Nata in EU, z zasedbo Krima in Sirijo, ki je zadnji takšen primer razkazovanja njenih vojaških mišic. Ko govorimo o “globalni skupnosti” so oči svetovne javnosti navadno obrnjene v smeri proti Združenim narodom od katerih se pričakuje čudeže na področju reševanja mednarodnih konfliktov, a se pozablja, da so Kitajska, Rusija in ZDA so države, ki bi rade vsak svoj kos “globalne potice”, zato tudi nihče ne more zagotoviti, da Assad, ki ga podpira Rusija, ne bo še naprej na oblasti.

Scenariji za končanje vojne v Siriji
V javnosti se pojavljajo štirje možni scenariji za končanje tragedije. Eden izmed njih bi se lahko uresničil z zmago ene izmed strani, druga možnost pa se kaže kot morebitna intervencija neke vojaške sile, ki trenutno v konflikt še ni vključena in bi se lahko pridružila kateri izmed vojskujočih se strani. Obstajata še dva scenarija: uspešna pogajanja za dosego miru (kar se trenutno poskuša doseči) in četrta možnost, ki je delitev ozemlja med vpletene strani oziroma federativna ureditev države, še navaja washingtonpost.

Vojna v Siriji dobiva ideološke razsežnosti
Nedavno se je v slovenski javnosti pojavila zgodba Ljubljančana Martina Grudna, ki naj bi nedavno padel v bojih za sirsko mesto Manbidž, bojeval pa naj bi se na kurdski strani, in sicer proti islamski državi. Kurdi naj bi sicer v svoje vrste privabljali številne prostovoljce iz vsega sveta, v njihovih vrstah pa naj bi se urili in bojevali še drugi Slovenci, navaja rtvslo.

Slovenski jihadist Rok Žavbi
Znan je tudi primer slovenskega islamista Roka Žavbija, ki se je odločil služiti Islamski državi. Slovenski policisti naj bi ga predali italijanskim oblastem, saj naj bi na Apeninskem polotoku novačil bodoče islamske borce, potem ko so ga prijeli v Ljubljani, še navajajo Slovenske novice.

Domen Mezeg