Pravijo, da se časi spreminjajo. Ja, pa se res, tudi v odnosu volivcev do politikov. Leta 2002 je kandidaturo za predsednika države napovedal takrat že nekdanji guverner Banke Slovenije France Arhar. Rezultati anket so mu kazali kar dobro in zdelo se je, da lahko resno ogrozi izvolitev Janeza Drnovška, ki se je potegoval za mesto predsednika države.
Ko so javno objavili podatke o njegovi plači na mestu guvernerja, je bilo njegovih možnosti za zmago konec, saj guverner skladno z zakonom prejema vsaj še enkrat višjo plačo kot predsednik države. Na volitvah je tako leta 2002 dobil le dobrih 7 odstotkov glasov.
Podobno se je zgodilo Gregorju Virantu, ki je leta 2011 ustanovil novo politično stranko − Državljansko listo. Stranka se je z rezultati anket vzpenjala in vzpenjala. Če me spomin ne vara, je neko obdobje med političnimi strankami celo vodila ali pa je bila blizu tega. Ko pa je neki medij objavil podatek o tem, da je Gregor Virant prejemal nadomestilo ministrske plače in hkrati honorar za delo v Črni gori, je njegova stranka v meritvah javnega mnenja strmoglavila, čeprav je takrat vrnil del nadomestila plače. Na volitvah leta 2011 je Državljanska lista dobila le dobrih 8 odstotkov glasov.
Ni pa bilo tako v primeru volitev v državni zbor leta 2022. Ko je Robert Golob ustanovil politično stranko Gibanje Svoboda, je stranka na anketah kaj kmalu zasedla vodilno mesto. Tudi na volitvah v DZ je prepričljivo zmagala, čeprav so v času pred volitvami v javnost prišli nekateri zelo sporni podatki o finančnih transakcijah, ki so bile neposredno povezane z Golobom. Saj se spomnite 100.000 evrov nikoli pojasnjenega nakazila novinarki Vesni Vuković, tajnega bančnega računa v Romuniji, da ne govorim o milijonskih, nikoli pojasnjenih finančnih transakcijah po državah zahodnega Balkana? Volivci so se torej v tem primeru odzvali povsem drugače kot v primeru Franceta Arharja in Gregorja Viranta.
Na odločitve volivcev seveda vpliva poročanje medijev, ki pa na delo policije nikakor ne bi smelo vplivati. To potrjujejo tudi primeri držav, ki jih v Sloveniji pogosto jemljemo kot tiste, ki so daleč za nami. V Bosni in Hercegovini so tako konec leta 2024 aretirali obrambnega ministra, mesec pred tem so na Hrvaškem aretirali ministra za zdravje, pred leti nekdanjega srbskega ministra za gospodarstvo, da ne govorim o nekdanjem predsedniku vlade Republike Hrvaške Ivu Sanaderju, ki je pristal v zaporu.
Toda pri nas je vse drugače. Vseh prej omenjenih in drugih sumov, ki dejansko predstavljajo sume hudih kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete in bremenijo Roberta Goloba, naši organi, mislim na tožilstvo in policijo, zlasti Nacionalni preiskovalni urad, sploh ne preiskujejo. Vsaj v javnosti ni ničesar znanega in verjamem, da je to tudi res. Seveda se lahko vprašamo, kako je to sploh mogoče. Zakonodaja je precej jasna in poenostavljeno rečeno daje jasna pooblastila policistom, kriminalistom ali tožilcem, da začnejo v vsakem od omenjenih primerov tako imenovani predkazenski postopek zbiranja obvestil o omenjenih sumih.
Toda ob dvesto in nekaj tožilcih, nad osem tisoč policistih in kriminalistih se ne zgodi nič. Zakaj? Preprosto zato, ker je sam Robert Golob poskrbel, da notranje ministrstvo, policijo in tožilstvo vodijo njemu lojalni ljudje. Notranjega ministra imenuje državni zbor, to velja tudi za generalnega državnega tožilca, tam pa ima velikansko večino Gibanje Svoboda, ki ga vodi Robert Golob. Generalnega direktorja policije imenuje vlada, ki jo vodi Robert Golob. Direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada uradno imenuje generalni direktor policije, javnosti pa je znano, da je prav Robert Golob zahteval, da to mesto zasede Darko Muženič. Odstop Senada Jušića z mesta generalnega direktorja policije ne spremeni ničesar. Krog je tako sklenjen, vse se začne pri odločitvi volivcev, ki imajo menda vedno prav, konča pa pri Robertu Golobu.
Seveda zakonodaja pravi, da so vsi ti organi pri svojem delu samostojni, da morajo delati po zakonu in podobno, toda če tega ne počnejo, torej ne preiskujejo sumov storitve kaznivih dejanj Roberta Goloba, se pač nič ne zgodi. No, mogoče pa le do naslednjih volitev, ko bodo odločali tisti, ki imajo vedno prav – volivci torej. Kdo ve, kaj bo z Robertom Golobom po tem.
Se nadaljuje …
Dr. Vinko Gorenak