Socialisti v iskanju utopičnih idej, ki sicer presegajo meje objektivne resnice, bolehajo za vrsto bolezni, ki se kažejo v populariziranju destruktivnih kolektivističnih ideologij in dekadenci civilizirane družbe. Nekateri se zavedajo, da so bolni in se skušajo zdraviti, drugi vztrajajo, da so zdravi in povzročajo škodo. Spodaj je (malo za šalo, malo za res) naštetih deset najbolj značilnih bolezni, za katerimi so levičarji obolevali v iztekajočem se letu 2017.
BEOGRAJSKA REDUPLIKATIVNA PARAMNEZIJA
Beograjska reduplikativna paramnezija je bolezenska motnja levičarjev, ki je povezana z nekdanjo socialistično Jugoslavijo. Ljudje s to boleznijo mislijo, da so kraji podvojeni, da obstaja več istih krajev istočasno ali pa da so kraji v času in prostoru “premaknjeni” drugam. Tako menijo, da je Slovenija v resnici Jugoslavija, Ljubljana pa Beograd. Za beograjsko reduplikativno paramnezijo zelo obolevajo Ljubljančani, ki so za svojega župana izvolili Srba, saj jih spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Bolezen sicer strokovnjaki povezujejo z možganskimi poškodbami in nizkim inteligenčnim kvocientom, čeprav gre večkrat le histerični odziv na domotožje po nekdanji državi, ki mu drugače rečemo jugonostalgija. Sodobne teorije govorijo o okvari delov možganov, ki se ukvarjajo s spominom in asociacijami.
Terapija: perfexam večkrat na dan.
Alternativno zdravljenje: ogled filma Dosje JLA Valentina Areha. Priporočljivo trikrat na mesec.
Bolj ali manj znani bolniki: Zoran Janković, Bojan Kontič, Violeta Tomić.
CHEJEV SINDROM
Chejev sindrom ali sindrom po revolucionarju Ernestu “Che” Guevari je kromosomska motnja. Ljudje s tem sindromom imajo v svojih celicah namesto dveh še tretjo kopijo kromosoma – kopijo Ernesta Che Guevare. Bolezensko stanje upočasnjuje predvsem duševni razvoj, ljudje so nagnjeni k nasilju. Tipičen primer bolnika je venezuelski diktator Nicolas Maduro, ki je rekel, da če ne bodo zmagali na volitvah, bodo z orožjem; v Sloveniji pa je to Miha Kordiš (Levica), ki je pred meseci izjavil, da je treba kapitalizmu nasprotovati z revolucionarnim nasiljem.
Terapija: zaprti oddelek psihiatrične klinike.
Alternativno zdravljenje: ruska ruleta.
Bolj ali manj znani bolniki: Miha Kordiš, Nicolas Maduro, Boris Vasev.
HAYEKOV EFEKT
Hayekov efekt ali efekt po Friedrichu A. Hayeku je med levičarji zelo razširjen, tako da lahko govorimo že o pandemiji. Gre za emocionalni efekt, kjer zaradi dolgotrajne in kontinuirane izpostavljenosti marksističnim avtorjem leva in desna polovica možganske hemisfere ne delujeta več usklajeno. Bolniki so obsedeni z državnim upravljanjem posameznikovega življenja, v vsakem trenutku in povsod vidijo zaroto prostega trga. Če na primer človek, ki boleha za Hayekovim efektom, vidi dva osnovnošolca, kako si prosto izmenjavata sličice nogometašev, meni, da je to nedopustno in da potrebujeta nadzor.
Terapija: zdravljenje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznih motenj.
Alternativno zdravljenje: branje Hayekove knjige Ustava za svobodo in večkratno obredno sežiganje Marxovega Kapitala.
Bolj ali manj znani bolniki: Jernej Štromajer, Luka Mesec.
JANŠEVA DELUZIJA
Janševa deluzija je znana tudi kot sindrom obsedenosti z Janezom Janšo. Gre za sindrom, pri katerem se bolniku povsod in vedno prikazuje vodja opozicije Janez Janša. Pri najhujših pojavnih oblikah Janševe deluzije je bolnik prepričan, da je oseba, ki mu je blizu, zamenjana z dvojnikom – predsednikom SDS. Bolniki so tako prepričani, da je njihovega partnerja ali partnerko, otroka, starša, drugega bližnjega, sodelavca v službi ali strankarskega kolega zamenjal Janez Janša z identičnim zunanjim videzom. Sindrom se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s paranoidno shizofrenijo, manj pogosto pri bolnikih z demenco ali možgansko poškodbo. Dokler bolezen ostane za štirimi zidovi, je še dobro, toda ko začno za Janševo deluzijo zbolevati tožilci in sodniki, postane nevarno, kar smo lahko opazovali v zadevi Patria. Virus Janševe deluzije se je prenesel iz prejšnjega komunističnega sistema. Virus sicer prizadene možganski center, bolezen pa se običajno pojavlja skupaj s Hayekovim efektom.
Terapija: antipsihotiki.
Alternativno zdravljenje: branje knjig Premiki, Okopi, Druga republika, Noriško kraljestvo.
Bolj ali manj znani bolniki: Milan Kučan, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Mojca Pašek Šetinc, Gregor Golobič, Janez Pogorelec, Zoran Potič in številni drugi.
FRIEDMANOFOBNOST
Friedmanofobnost je motnja, ki se imenuje po Miltonu Friedmanu, raziskovalcu in zagovorniku kapitalizma. Gre za bolezen, pri kateri levičar doživlja pretiran in neracionalen strah pred teorijami Friedmana, saj ga to ovira ali onemogoča pri njegovem normalnem delovanju pri vsakodnevnih dejavnostih. Njegove vsakodnevne dejavnosti pa so – parazitiranje neto davkoplačevalcev. Strah nastopi, kadar se levičar sreča s fobičnim dražljajem, včasih (v najhujših primerih) je že zgolj pričakovanje tovrstnega dražljaja dovolj za izbruh bolezni. Tak primer je denimo napoved znižanja davkov ali zmanjšanje proračuna za nevladne organizacije. Tesnoba se lahko stopnjuje vse do paničnega napada, kot je bil na primer napad panike ustvarjalcev Aksiome, ko je nekdanji minister za kulturo Žiga Turk postavil pod vprašaj nekatere čudne pogodbe s kulturniki. Bolezen je po strukturi precej podobna shizoidni osebnostni motnji, kjer bolnik sveta ne doživlja kot privlačnega, ampak prej kot ogrožajočega.
Terapija: psihoterapevtsko zdravljenje in antidepresivi.
Alternativno zdravljenje: prodajanje predstav in drugih umetniških del na trgu.
Bolj ali manj znani bolniki: Vuk Ćosić, 3 x Janez Janša.
KVOTNA SLEPOTA
Kvotna slepota je bolezen feministk in moških, ki zase pravijo, da so feministi. Gre za obsedenost z ženskimi kvotami vedno in povsod. Njihovo življenjsko poslanstvo je odštevanje in seštevanje žensk in moških v različnih poklicih. Če ugotovijo, da je nekje premalo žensk, začno histerično kričati in bruhati svojo jezo v izbranih medijih. Najhujša oblika kvotne slepote je hkratno bolehanje za Hayekovim efektom: tovrstnim dvojnim bolnikom ni dovolj zagovarjati uvedbe kvot ali pravno določati druge privilegije, ampak brezkompromisno podpirajo ukinitev zasebne lastnine, propad kapitalističnega načina proizvodnje in vrnitev k modelu marksističnega socializma.
Terapija: psihiatrično zdravljenje po navodilih Janeza Ruglja ali zdravljenje pri Romanu Vodebu.
Alternativno zdravljenje: ženske delovne brigade.
Bolj ali manj znani bolniki: Barbara Rajgelj, Mirjana Ule, Tanja Rener.
ORBANOV SINDROM
Orbanov sindrom je prehodna duševna motnja, ki jo doživijo obiskovalci prestolnic držav Višegrajske skupine, po Viktorju Orbanu pa se imenuje zato, ker je najbolj priljubljena tarča levičarjev. Pri obiskovalcih se pojavi skupek simptomov, kot so blodnje, halucinacije, derealizacija, depersonalizacija, anksioznost in psihosomatske manifestacije (vrtoglavica, tahikardija, povečano znojenje). Še posebej ogrožena skupina so volivci, ki se na ravni Evropske unije prepoznajo v poslanski skupini S & D (Zavezništvo socialistov in demokratov). Sprožilni dejavnik sindroma je nesorazmerje med v domovini prikazovano (totalitarno) in resnično (svobodno) podobo prestolnic. Bolnik se le težko sprijazni z ogromno vrzeljo, ki ločuje obe podobi.
Terapija: antidepresivi.
Alternativno zdravljenje: slika Viktorja Orbana v pisarni.
Bolj ali manj znani bolniki: Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Franc Bogovič.
SELININA MOTNJA
Selinina motnja je bolezen, ki se imenuje po Selini Goren in se je razširila z množičnimi migracijami. Za njo bolehajo mlade levičarske aktivistke, “žrtve” posilstva migrantov. Če se razve, da je bila spolno napadena, zaradi občutka krivde laže, da bi ji migranti storili silo. Če slučajno zanosi, trenutnemu partnerju razloži, da je »njun« otrok bolj temen zato, ker sta se preveč sončila in je to vplivalo na dogajanje v njeni maternici. Če partner boleha za katerokoli boleznijo levičarjev, ji bo verjel na besedo.
Terapija: nošenje kondomov velikosti XXXL v torbici.
Alternativno zdravljenje: enoletno bivanje na otoku, kjer bo oseba obkrožena z najmanj sto migranti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.
Bolj ali manj znani bolniki: Selin Goren.
TOKSIČNA NARCISOIDNOST
Toksična narcisoidnost je zadnji stadij klasične narcisoidnosti oziroma osebnostne motnje. Narcizem je lahko sicer povsem nedolžen, lahko pa je resen psihološki problem, ki onemogoča normalne odnose. Gre za bolezensko stanje, kjer je bolnik (narcis) »obdarjen« z napihnjenim in povsem nerazumljivim občutkom lastnega jaza, prezira tiste, ki se z njim ne strinjajo, predstavlja se kot vsestranski strokovnjak za vse. Toksični narcis verjame, da ve, kaj je najboljše za vse, ne glede na demokratično (ne)strinjanje drugih (večine). Vsi, ki se z njim ne strinjajo, so fašisti, nacisti, skrajneži. Toda za to masko velikega samozaupanja se skriva krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko, kar pomeni, da je toksičen narcis razcepljen v samopodobi.
Terapija: elektrošoki trikrat na dan.
Alternativno zdravljenje: polletno bivanje v celici v živalskem vrtu.
Bolj ali manj znani bolniki: Borut Pahor.
TRUMPOTROPIJA
Trumpotropija je med levičarji zelo razširjeno duševno stanje, ime izhaja iz besed “trump” (Donald Trump) in “anthropos” (človek). Za bolezen je značilno, da imajo bolniki podzavestno željo biti ameriški predsednik Donald Trump. Ko spoznajo, da je to nemogoče oziroma da to ne bodo nikoli postali, začno z bolestno in nepovezano kritiko Trumpa. Za trumpotropijo je značilno izrazito obdobje abnormalnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki lahko traja tudi več dni. Simptomi se kažejo v pretirani uporabi besede “trumpist”, s katerim zmerjajo podpornike ameriškega predsednika, ter v neurejenosti misli in blodnjah (na primer preganjalne oziroma paranoidne blodnje), prisluhih, spolni nepotešenosti in v povsem otopelih čustvih. Mir začasno najdejo v antičnih piscih. Gre za hudo duševno motnjo, za katero je značilen popoln razpad miselnih procesov. Pri ženskah se bolezen kaže tudi v želji, da bi se jih Trump dotaknil, zato o njem pogosto pišejo ali sanjarijo. Za to boleznijo niso imuni niti desničarji.
Terapija: antipsihotiki.
Alternativno zdravljenje: v posteljo naj bolnik poleg sebe položi napihljivo lutko Trumpa.
Bolj ali manj znani bolniki: veliko jih je med nami, samo ozrite se naokoli. Preberite kakšen časopis ali si oglejte poročanje slovenskih medijev iz ZDA. Bolnike za trumpotropijo boste takoj prepoznali.