Amnesty International, Laibach in Majda Širca so mojstri dvoumnosti ter zagovorniki več resnic. Naloga ustvarjalca dokumentarnega filma je v tem, da uspešno premosti vrzel med zgodovinskimi okoliščinami in njihovo sodobno aktualnostjo. Ko avtorju to ne uspe, ali osnovno idejo celo zlorabi, je dokumentarec fikcija, kot vsaka druga. Če je nezmožen podati sporočilo, ki bi bilo v skladu z realnostjo, si avtor sam odvzame možnost, da o tem svetu kaj zaupanja vrednega pove.
Kdor si je ogledal nekatere zanimivosti 19. mednarodnega festivala dokumentarnega filma, je bil lahko priča zlorabi dokumentarnega filma, ki naj bi družbi pomagal pri soočenju z resničnostjo in prispeval k skupni refleksiji, ki družbi omogoča, da napak preteklosti ne bi več ponavljala. Dokumentarec o obisku Laibacha v Severni Koreji Dan osvoboditve, Sedem grehov in vrlin Majde Širca ter vpletanje organizacije Amnesty International, ki dokumentarne filme boja za človekove pravice zlorablja za homoseksualni aktivizem, so tipični primeri preizkušanja meja, do katerih se ljudje pustijo zlorabljati levičarskim aktivistom za njihove ideološke in propagandne namene.
Laibachov koncert v Pjongjangu, o katerem so posneli dokumetarni film, je žalitev zdrave pameti, vendar je hkrati tudi reklama za totalitarni komunistični sistem Severne Koreje, ki je »utopija, ki deluje«, kot je povedal nihov predstavnik Ivan Novak. Gre za žalostno (samo)promocijo na račun trpljenja zatiranega naroda, ki ga Laibach seveda ni obsodil. Zanimivo je, da tudi Majda Širca s Sedmimi grehi in vrlinami počne podobno. Precej očitno reklamira nek čas, ki se ne sme več vrniti.
“Nekdo je očitno čisto vesel, da je dobil dron za snemanje. Kaj ima pa to z grehi nisem čisto prepričan. Mogoče je to napuh?” Tako je zapisal komentator na spletni strani, ki je objavila novico o dokumentarcu Majde Širca Sedem grehov in vrlin. Nekdanja ministrica za kulturo spada v krog propadlih politikov LDS, ki so svoje ambicije povezali še okrog ene propadle zgodbe – stranke Zares Gregorja Golobiča. Nato so poniknili v ozadje, na dobro plačane svetovalne pogodbe in varne javne službice, od koder nas vztrajno potiskajo nazaj v preteklost, ki smo se je komaj za silo otresli. Pri tem niso uspešni zaradi svojih sposobnosti, ampak preprosto zato, ker demokratično čuteči ljudje, ki smo, hvala Bogu, še vedno v večini, storimo premalo ali nič.
Je vojni zločin res “hoja po robu”?
Prvi del dokumentarnega filma Majde Širca se v pravičnosti dotakne tudi zločina nad zakoncema Hribar z gradu Strmol in se zaključi s komentarjem avtorice: “V vojni je pravičnost povsod in je ni nikjer. S hojo po robu in čez pomeni greh tudi vzvod za upor, krepost pa iluzijo. Ne jeziti se, lahko pomeni tudi biti tiho. Videti samo en prav, eno pravičnost, lahko pomeni ne dvomiti. Podrediti se razumu lahko pomeni potlačiti čustva. Ljubezen pomeni tudi težo izbire. Biti zmeren pomeni rezati krila. Biti pravičen pomeni tudi biti krivičen. Res, meje je težko postaviti brez kontekstov, hitro preidejo v svoje nasprotje.”
Dokumentarec Majde Širca se ob besedah iz komentarja razkrije kot tipična propaganda Kučanove zahteve po “več resnicah” in nostalgija po sistemu, kakršne hodijo v trpeče dežele občudovat skupina Laibach in tisti iz Združene levice, Amnesty International pa molči in se raje poteguje za privilegije homoseksualnega lobija, od katerega ima velike finančne koristi. Grehi in kreposti, kakor nam jih predstavi Majda Širca, so za novodobne levičarske aktiviste težko otipljivi in izmuzljivi etični pojmi, ki jim vztrajno vsiljujejo novi pomen in pripisujejo sodobnost, čeprav so brez barve, vonja in okusa ter v resnici spadajo v preteklost, v svet več resnic Milana Kučana.
Franci Donko