Že dva meseca se bodem z mlini na veter javne uprave Republike Slovenije, pa sem ves zafrustriran mislil napisati kakšno krepko o tem, kako je področje javnih storitev na splošno pod vlado Mira Cerarja implodiralo v sramotno greznico nepotistično izbranih uslužbencev, ki ne vedo, zakaj so tam, in duha ubijajoče, sami sebi namenjene birokracije. Potem pa sem se spomnil …, saj res, ta vikend je referendum o zakonu o drugem tiru. Aktualna tema, o kateri se bodo gotovo pogovarjali vsi. Po premisleku pa sem ugotovil, da je referendum dejansko le drugi obraz iste pošasti – socialisti, ki nerazumno trošijo denar, ki ni njihov.
Medtem ko tole pišem, še ne vem, ali bo vlada uspešno izvršila zadnji rop v svojem mandatu, preden se preseli v ropotarnico novih obrazov, kjer svoj večni mir že uživajo Zares, NeoLDS, Pozitivna Slovenija in – kot politično truplo – Zavezništvo Alenke Bratušek. Zdi se mi, da bo. Morda je to del moje pesimistične narave. Morda pa imam občutek, da je reklamna kampanja med povprečnim prebivalstvom najbrž delovala, saj je bila noro silovita, na ravni kakšne multinacionalke, ki išče nov korporativni imidž in v ta namen zapravi par milijonov – svojih – evrov.
Kdor misli, da vsi vaški in mestni reklamni panoji, prelepljeni s TOVORNJAKE-NA-VLAKE SMC butlparolami, in neusmiljeno bombardiranje z internetnimi oglasi stanejo skupaj zaokroženih 97.000 evrov, je naiven ali pa se spreneveda. Njihov oglas za drugi tir je na socialnih omrežjih vsaj tako pogost kot tisti od Jennifer iz okolice Arje vasi, ki je sama doma in si želi seks zdaj takoj. Stvar izredno spominja na medijski stampedo, ki smo ga bili deležni v času izdelave lika in mita Mira Cerarja, najplemenitejšega med plemenitimi in najpravičnejšega med pravičnimi, ko so v javnost bruhali plakati za hobi politično stranko brez izdelanega političnega programa in so bivše žene v medije pisale, kako srečne so bile, da jim je bila izkazana čast biti Mirova žena vsaj enkrat v življenju. Očitno je drugi tir prav tako pomemben za interesna ozadja, kot je bilo narediti fatamorgano Mira Cerarja kot velikega voditelja.
Morda bi nasprotna stran lahko bila za odtenek bolj agresivna in PR-ovsko spretna v svojem sporočilu. Morda z roganjem nadutega vladnega desanta:
“STE VEDELI, da bodo Daimlerjevi samovozeči tovornjaki v Nemčiji do leta 2018 pri nas pa že do 2025 prepeljali več tovora bolj varno in hitreje kot katerikoli vlak na svetu? ZDAJ VESTE!”
“STE VEDELI, da bi morali za popolno ekonomsko izrabo drugega tira, kot si ga je zamislila vlada, obnoviti celotni sistem železnic, za katerega se nikomur niti sanja ne, koliko bi stal, projekcije pa se gibljejo od 5 milijard evrov naprej? ZDAJ VESTE!”
“STE VEDELI, da je tretji pomol Luke Koper, ki je ključen za ekonomsko upravičenost drugega tira, še daljni sen in da ga boste plačali vi? ZDAJ VESTE.”
Seveda na drugi strani podpornikom zavrnitve zakona o drugem tiru niso prizanašali mediji, še posebej nacionalna televizija, ki se je vedla tako pristransko, da je to sramota za javni zavod, ki ga plačujemo vsi. Na obe soočenji so povabili ogromno ljudi, mnogo takih, ki niso tam imeli kaj iskati. Na drugo soočenje pa so nasprotnike zakona diskreditirali s podtaknjenim duševnim bolnikom. Najbrž upajoč, da bodo ljudje njegove bizarne izbruhe enačili z vsemi, ki so si upali povedati, da si ne želijo korupcijsko kondicioniranega zakona o drugem tiru. Zakaj je bil v studiu ta osebek, ni znal odgovoriti nihče od odgovornih. Niti zakaj so predsedniku Državnega sveta dovolili, da svečanost ob pripojitvi primorske matični domovini izkoristi za reklamno promocijo drugega tira. Bi rekel, da je bila reklama vsaj zastonj, a se hitro spomnim, da RTV SLO plačujemo vsi. 12,75 evrov, da vam lahko Mitja Bervar v “prime-timu” pove kakšno pametno analogijo o osvobodilni fronti in nujnosti takojšnjega začetka preplačanega gradbenega projekta.
Dejstvo je, da povprečen državljan ve izjemno malo o drugem tiru. Kar precej se jih bo odločilo na podlagi zavajajočega spina vladnega PR-a, rekoč “Aha, ZDAJ VEM! Tudi jaz sovražim tovornjake, drugi tir moramo zgraditi zdaj, pa naj stane kolikor hoče!” Samo da se gradi, pa tudi če zmanjka kak dolarček – prosto po Stanovniku. Vlada to zelo dobro izkorišča; preprosti, lepo zveneči odgovori na vprašanja, ki jih nismo nikoli zastavili, kar bruhajo iz njihovih oglasov. Medtem ko odgovorov na ključna vprašanja ne bomo nikoli zvedeli, ker nanja nihče ne zna odgovoriti.
Koliko bo projekt stal? 700 milijonov ali 1,4 milijarde? Morda 2 milijardi? Z DDV ali brez? Bomo gradili enotirno ali dvotirno? Kakšna je cena dvotirne gradnje?
Ah, tistih par sto milijonov gor ali dol … Bo projekt na začetku uporabe že zastarel? Bodo tovornjake na vlake spravili s prisilo ali z zmanjšanjem koncesij za kontejnerski prevoz? Je ta izpad vkalkuliran v končne številke, ki nam jih ponujajo? Kakšna je strategija prevzema tveganja? Kaj se bo zgodilo, če se logistična panoga (ki že sama po sebi ne nosi ravno bajnih dobičkov) v dveh desetletjih podre, na kar strokovnjaki ob vse bolj opešanem kitajskem zmaju opozarjajo že več let? Kako si bodo partnerji delili stroške spremenjenih dejanskih okoliščin? Kakšne so posledice nadzora civilne družbe, če je ta naklonjena vladi? Kako bomo preprečili, da Metod Dragonja ne bo nadzoroval samega sebe?
Zanimivo je, da Vlada na začetku svojega mandata ni startala s tako manično – skoraj nevrotično – potrebo po prvi lopati drugega tira, kot jo izkazuje danes. Minister Gašperšič je v trenutku lucidnosti izjavil, da se drugi tir v tem mandatu najbrž ne bo gradil, ter celo, da drugega tira ne potrebujemo še 30, 40 let, in da se bodo posvetili rešitvam, ki bi razvoj Luke Koper omogočili za naslednje desetletje tudi brez drugega tira.
Od tiste izjave se ni spremenilo povsem nič: trasa je ista, finančna konstrukcija identično nepopolna, okvirna cena še naprej divje skače. A vlada je tako odločena začeti projekt, da je pripravljena v ta namen sprejemati ad hoc zakone, namerno predstavljati zavajajoče podatke, del stroke, ki ji oporeka, namensko omadeževati. Vse, da se bo le gradilo. Ustvarja se stanje fiktivne nujnosti. Če ne zdaj, potem ne bo nikoli. 27 kilometrov železnice je tako odločilno, da bo Slovenija postavljena na stranski tir, če se ne podvizamo. Celotno gospodarstvo je odvisno ne le od tega, da se tir gradi, ampak da se začne graditi za časa te vlade, najbolje kar jutri, če bo deževalo, pa pojutrišnjem. Ko se začne naslednji mandat – bognedaj desni –, bo že prepozno, čeprav bi bil pol cenejši in/ali na drugi trasi. Masovna hipnoza deluje. Pogovarjam se z ljudmi, ki so prepričani, da bomo v notranjosti Slovenije do 2030 ostali brez osnovnih dobrin, če ne zgradimo drugega tira.
Drugi tir bo za več desetletij finančna injekcija za gradbince
Nekaterim je sumljiva vloga 2TDK. Predvsem zadnjega preživelega nacional-interesnega oldboysa Dragonje in vseh gradbincev, ki se bodo v upanju na z aneksi bogata desetletja nanj priklopili. Te lažni magister Leben miri z zagotovili, da bosta nad projektom poleg naših kastriranih institucij bdela tako Evropska komisija kot Evropska investicijska banka. Sem že pomirjen. Aja, sem pozabil, da je imel tudi TEŠ6 mednarodni nadzor. In da sta EK in EIB skozi desetletja financirala poln koš nasedlih investicij, ki so imele veliko več skupnega s politiko kot s poslom in tržno ekonomijo.
Socialistični projekti se ne izplačajo
En tak primer marljivega mednarodnega nadzora in desetletij strokovnih študij je bil projekt dvonadstropnega širokotrupnega letala Airbus A380, ki ga je panevropski konzorcij EADS (danes Airbus SAS) predlagal za približno 9 milijard evrov kot odgovor na legendarni ameriški Boeing 747. Od leta 1988 do 2000 je EADS skupaj z zainteresiranimi vladami (predvsem tistimi, kjer bi se letalo gradilo, torej Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo) sestavil cel opus strokovnih del, ki so brez izjeme nakazovala, da bodo letalske družbe v naslednjih 20 letih potrebovale vsaj 1.200 letal tipa VLA (Very Large Aircraft, zelo velika letala, kamor sta spadala le B747 in potencialni A380). Projekcije so bile tako mamljive, da so se evropske inštitucije skupaj z žegnom nacionalnih vlad, lačnih novih industrijskih delovnih mest, na vrat na nos spustile v projekt za obljubljenih 9 milijard.
Danes 17 let po začetku projekta, so jih prodali 317 (od tega so jih dostavili le 215), projekt pa je družbo (in EU davkoplačevalce) stal približno 30 milijard evrov, raste pa vsak dan, ko je model v proizvodnji. Do 2020 bo A380 najbrž ukinjen zaradi akutnega pomanjkanja naročil, že danes pa jih prodajajo z neto izgubo. Se pravi, da proizvodnja vsakega letala stane več kot vsota, za katero ga lahko prodajo. Na drugi strani Atlantika je Boeing že v zgodnji fazi projekcij – skupaj s pomembnim delom strokovnjakov s področja aviacije – predvidel, da bodo izredno velika letala tipa B747/A380 izumrla (razlogi za to so prekompleksni za okvire tega članka, a so že tedaj bili zelo očitni). Poročila, ki se niso skladala z realnostjo takojšnjega začetka ogromnega industrijskega projekta, so kot neutemeljena zavrnili vsi akterji: EK, EIB, Blair, Schröder, Chirac (ne vem, ali je naključje, da so vsi socialisti) kot tudi tedanje vodstvo EADS.
Megalomanski transportni projekt. Enostranske, s strani izvajalcev in interesnih skupin podprte strokovne analize. Politika izvršenih dejstev in zagon projekta, še preden je finančna projekcija zaključena. Žegen evropskih institucij. Nadzor nacionalnih vlad. Nepredvidene težave z izvedbo. Katastrofalne napake v oceni mednarodnih razmer, ki bi upravičevale projekt. Posledična eksplozija nenačrtovanih stroškov, skupaj z mankom ekonomske upravičenosti. Vas zgodba na kaj spominja??
S tem, da je treba povedati naslednje: EADS je vsaj v osnovi družba, podvržena tržnim zakonitostim. Del izgube so krili tudi sami. Še danes jih vsako četrtletje, ko objavijo rezultate poslovanja, boli glava, da so bili tedaj tako sanjavo zaletavi. 2TDK, vlada Mira Cerarja, evropski nadzorniki in zainteresirani gradbinci nimajo takšnih težav, ker bodo jemali izključno iz edine denarnice, ki nima dna, – iz javne.
Tako kot je nedotakljiv Borut Pahor glede TEŠ6, Simone Dimic, hudodelskih navez znotraj MNZ, afere IranGate …
Leta 1990 smo namreč odločili, da nam je dovolj socialistov, ki trošijo naš denar
Svet bo šel naprej tudi po nasedlem projektu. Tega se zavedajo vsi akterji. Zato tako vestno preslišijo vsak poziv, naj za lastne napačne poslovne odločitve odgovarjajo z vsem svojim premoženjem ali pa naj vsaj v projekt, v katerega tako strastno verjamejo, vložijo lastna sredstva.
Čez 20 let ne bo nihče vedel, da je bil minister na MZI neki stric Gašperšič ali da je bil premier neki dolgočasni birokrat, ki je bil prej znan kot sin jugoslovanske elite. Vedeli pa bodo, da imamo enega od najvišjih davkov na dohodke fizičnih oseb na svetu. Da se je “krizni” DDV ohranil za vse večne čase. Da plačujemo višje cene goriv kot sosednje države. Da plačujemo za pravico imeti v svoji domovini nepremičnino. Da plačujemo nadpovprečno visoko dajatev za uporabo cest, ki se bo le izjemoma uporabila za popravilo teh cest.
Le tega ne bomo vedeli, zakaj je tako. Na žalost. Če bi vedeli, kako pomembno k takemu stanju poleg splošne korupcije in nepotizma pripomorejo pajdaški javni infrastrukturni projekti, bi bila udeležba na referendumu takšna kot na plebiscitu leta 1990. In rezultati tudi. Leta 1990 smo namreč odločili, da nam je dovolj socialistov, ki trošijo naš denar.
Mitja Iršič