Afera Jelena Aščić: Nečastne razsodbe novinarskega častnega razsodišča

Ko smo pred tedni spisali vlogo za Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko TV Slovenija Jeleno Aščić, ki je v oddaji Utrip na nacionalni televiziji trdila, kako “vodja opozicije snuje svojo vojsko”, seveda nismo računali na to, da bi Novinarsko častno razsodišče spoznalo, da je novinarka kršila novinarski kodeks.

Jelena Aščić je podpredsednica tega razsodišča in razsodba je bila vnaprej znana. Novinarsko častno razsodišče je absurdno odločitev sprejelo v sestavi Gojko Bervar, Davorin Koron, Sonja Merljak Zdovc, Nina Jerman, Anja Gorenc, Katarina Vučko, Jernej Rovšek in Ranka Ivelja. Vlogo smo spisali zaradi tega, da bi razgalili način delovanja in odločanja tega skupnega organa Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije. Na to, da bi razsodišče premoglo samorefleksijo in obsodilo neetično ravnanje v lastnih vrstah, pač ne gre računati. Zaradi tega je ta ceh v položaju, v kakršnem pač je. Bednem.

Zavestno zapisana in izgovorjena neresnica je laž
V tej pritožbi smo za Aščićevo, ki je v kontekstu predloga SDS za ustanovitev nacionalne garde »avtorsko« komentirala, pohabila resnico in sprevračala dejstva o tem, kako “vodja opozicije snuje svojo vojsko”, zavestno uporabili besedo lažniv, kar je Aščićeva v svojem zagovoru označila kot zelo žaljivo in na meji osebne diskreditacije. Uboga Jelena. Za morebitno prizadetost zaradi te besede se ji globoko opravičujem.

Toda če nekdo zavestno govori in piše neresnico, je to pač laž in mogoče bi bilo dobro, če bi slovenski novinarji vzeli v roke vsaj kakšno delo levičarjem zelo ljubih avtorjev, kot sta Noam Chomsky ali Hannah Arendt, kjer si bodo o tem lahko prebrali kaj več. Konec koncev pa Aščićeva za to stanje sama ni najbolj kriva. Že v času komunizma, očitno pa tudi dandanes, so novinarje vzgajali in izobraževali v duhu, da lažejo in ljudem ne povedo vse resnice. Na laži je temeljil ves prejšnji avtoritarni sistem, na laži in prevari se danes držijo na oblasti sile kontinuitete.

Razlogi za novinarske laži
Mediji, novinarji in tudi to razsodišče si delajo zelo slabo uslugo, ko se sprenevedajo in ščitijo laž, saj tako izgubljajo verodostojnost. Mediji bi morali biti prvi, ki bi iz lastnih vrst izločili lažnivce. Res pa je, da laž ni posebnost slovenskega medijskega prostora, to se dogaja povsod po svetu. Najmanj dva temeljna razloga sta, da novinarji v svojih prispevkih posegajo po laži. Prvič, novinarji si izmišljajo atraktivne zgodbe, da bi postali slavni, ugledni, bogati, medijske zveze.

In drugič, novinarji lažejo za svoje gospodarje, politične ali kakšne druge. Seveda bi lahko k temu dodali še kak bolj vsakdanji razlog, to je lenobo, ko si zgodbo enostavno izmislijo ali se zlažejo o nekem dogodku. Ali pa genetski zapis nagnjenosti k laži. Seznam tujih novinarjev, ki so si “ekskluzivno” zgodbo izmislili in jo prodali izjemno uglednim svetovnim medijem ali za zgodbo prejeli celo Pulitzerjevo nagrado, je kar dolg. Še več pa je takih, ki jih na laži ne ujamejo. Pred leti je NBC suspendirala Briana Williamsa, ker je lagal v poročanju o svojih dogodivščinah v vojni v Iraku, CBS je na laži ujela Laro Logan pri poročanju o dogajanju v Bengaziju in jo suspendirala.

Novinarji, ki jih ujamejo na laži, so v tujini novinarsko mrtvi. Pri nas pa so tisti, ki to počnejo zavestno in z razlogom, ustrezno nagrajeni: z večjimi plačami, napredovanjem, z raznimi nagradami ali obskurnimi nazivi, kot je Slovenec ali Slovenka leta in podobno. Tujina je do novinarjev, ki pri svojem novinarskem delu lažejo, precej neusmiljena. Na spletu boste našli kar obsežne in zanimive sezname novinarjev, pri katerih so odkrili lažnivo poročanje. Torej ne častijo samo Viktorjev in Pulitzerjevih nagrajencev, temveč izpostavijo tudi tiste, ki v medijih za drag denar prodajajo svojo lažnivo novinarsko prakso.

Z RTV-davkom sofinanciramo laži tudi mi. Žal.

Miro Petek