Aleš Primc kot novi Ivan Kramberger?

Foto: AP

V tistih poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je kot lastovka prinesel nekaj radosti in veselja do življenja v zgodnjepomladno, sivo Ljubljano.

S svojimi zabavljaškimi nastopi, ki bi se sicer bolj prilegali kakšnemu vaškemu trgu nekje na Štajerskem kot pa prestolnici socialistične republike, ki je postajala glavno mesto mlade, demokratične države. Kljub temu so nam Slovencem – ker od leta 1945 nimamo več meščanstva in meščanske tradicije – taki, danes bi rekli populistični, nastopi očitno všeč. Kot goveja juha, pražen krompir, pečenka, solata in narodno zabavna glasba ob nedeljskem kosilu. V svojih koreninah smo vsi, dva, tri rodove nazaj, podeželani.

Ivan Kramberger – dobri človek iz Negove
Z rdečim bugattijem, ki ga je sam sestavil, se je pripeljal na Prešernov trg. Oblečen v črno dimnikarsko obleko, s prepoznavnim klobukom, ki je pokrival dolge, vranje črne lase. Pošalil se je, pomežiknil z iskrivimi rjavimi očmi, objel in kušnil nekaj gospa, ki so mu stale najbližje, ter začel z govori, med katerimi je prodajal svoje knjige. Dimnikar, gastarbaiter, izumitelj, podjetnik, dobrotnik, pisatelj, politik in borec za malega človeka – Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove. Politik, ki je leta 1990 na volitvah za predsednika republike prejel skoraj petino glasov! In bil leta 1992, ko je napovedal ustanovitev stranke in kandidaturo na parlamentarnih volitvah, ustreljen v nikoli zadovoljivo pojasnjenih okoliščinah. S strani Republike Slovenije Ivan Kramberger ni bil nikoli odlikovan. Žal je še kako resnično, kar pravi dobri vojak Švejk, da medalje in krogle nikoli ne zadenejo pravih ljudi. Verjamem, da je šel Ivan Kramberger s svojimi nastopi ali le s svojo pojavo nekaterim močno na živce.

Aleš Primc – filozof, vztrajnik, borec za pravico
Verjamem, da gre tudi Aleš Primc s svojimi nastopi ali le s svojo pojavo nekaterim močno na živce. Četrt stoletja po umoru Ivana Krambergerja so postale ulice centra Ljubljane na prvi pogled sicer lepše, urejene in polne življenja. Blišč obnovljenih pročelij hiš in božičnih lučk pa ne more prikriti neštetih zgodb ljudi, ki v oblekah sivih, črnih in rjavih tonov, sključeni in sklonjenih glav s težkimi mislimi in pogledi, oprtimi v tla, vlečejo korake za sabo. Ljudje smo postali otopeli, egoistični, apatični, razočarani … Razširjena nepravičnost v družbi, ko je manjšini dovoljeno vse, večini pa skoraj nič, je marsikomu napolnila čašo pelina do vrha.

Za te male ljudi se je na ljubljanske ulice podal Aleš Primc. Kristjan, pevec, filozof, politik, mož in oče, javni uslužbenec, borec za pravico in ljudski človek, ki je postal Vztrajnik. Vztrajnik, ki se trmasto bori za pravičnost. Za malega človeka, za tiho večino pohlevnih davkoplačevalcev, ki je obupala nad Državo, ker se ne more braniti pred asimetričnim pravosodjem – ki »našim« prisodi pravico, »nenašim« pa jo odreče in jim v imenu ljudstva, torej njihovem imenu, stori krivico. Oblastjo, ki se vsako leto v njihovem imenu zadolži in jim hkrati naloži nove davke, prispevke, trošarine, bencinske, zdravstvene in ne vem še kakšne cente, da zadovolji svojo pogoltnost in pogoltnost neštetih parazitov, ki so se kot klopi prisesali na državne seske.

Z nastopi in vztrajanjem pred Sodno palačo, simbolom asimetrije slovenskega pravosodja, je Aleš Primc sprožil samoohranitveni refleks privilegirane elite. Ta se je spomnila svoje dobrote do svojih izvoljencev in od njih zahtevala, da vrnejo usluge.

PROJEKT: Kako se znebiti Aleša Primca
V medijih so ga najprej zasmehovali. Ker ga to ni ustavilo, so ga začeli diskreditirati. Iskali in izmišljali so si razloge in vzroke, da bi ga lahko vrgli iz državne službe. Ker tudi tu niso nič našli, so se lotili nevtralizacije. Da bi ga obremenili kot prvokategornika Koalicije “Za otroke gre!” na bližnjem referendumu. Izmislili so si prepir, ki se v bistvu nikoli ni zgodil, in ga medijsko potegnili vanj. Povezali so dva dogodka, ki sta se, da bo ironija še večja, zgodila v hramu slovenske kulture v intervalu nekaj ur.

Pisateljica Svetlana Makarovič je izjavila, da ji je žal, da treh ljudi – opozicijskega poslanca konzervativne stranke, katoliškega duhovnika ter filozofa, ki so sodelovali na predstavitvi nove knjige cerkvene založbe Družina – niso ubili, ko je bil za to še čas. Mediji so, da bi to po mojem mnenju nesprejemljivo in nekulturno izjavo nevtralizirali, izpostavili Svetlano Makarovič kot eno skrajnost in Aleša Primca kot drugo ter ju nekritično izenačili.

Zakaj niso raje izpostavili poslanca NSi Jožeta Horvata? Verjetno zato, ker je še daleč do parlamentarnih volitev. Zakaj niso raje izpostavili klaretinca p. Branka Cestnika? Verjetno zato, ker aktivno ne sodeluje v referendumski kampanji. S tem je na dlani odgovor, da so Aleša Primca potegnili v prepir zaradi njegovega angažmaja na referendumu, ki gre očitno nekaterim hudo na živce. Zato so ga potegnili v prepir, ki se ni zgodil. O prepiru bi lahko govorili le, če bi se Svetlana Makarovič in Aleš Primc srečala na hodniku Cankarjevega doma, kjer bi se verbalno sporekla, prepirala ali se drug drugega fizično lotila. Vendar se nič od tega ni zgodilo.

Primc se je zavzel za pravico. Kdo se je zavzel za Primca?
V zvezi s tem nekulturnim dogodkom me res zanima, kako je na vse skupaj reagirala založba Družina. Je od organizatorjev knjižnega sejma za žalitev gostov okrogle mize, ki so jih povabili, zahtevala opravičilo? So zahtevali vsaj pojasnilo ali opravičilo za motenje okrogle mize s strani zbora Kombinatk? Ali so uspeli vsaj marketinško izkoristiti ta dogodek kot reklamo za knjigo, katere predstavitev je sprožila ta »prepir«, da bi z njeno prodajo zaslužili veliko denarja, s katerim bi lahko kupili sosedu, s katerim so sprti, darila? In potem ne bi bili več sprti. Ali pa so poniglavo sklonili glave, nastavili še drugo lice in Cankarjevemu domu plačali najemnino za svoj predstavitveni prostor?

Gal Kušar