Ali Milan ali Janez – to je zdaj vprašanje!

Foto: STA/Nova24TV

Ob takšnih ali drugačnih političnih dogodkih se prej ali slej postavi vprašanje, kdo je na Milanovi in kdo na Janezovi strani, kdo je v ozadju enega ali drugega dogodka. Tudi zadnji izstop iz SDS-a je mladi politik Čuš zapakiral v to alternativo, ki da zanj ni sprejemljiva in se ji ne misli podrejati. Da ne govorimo o medijih, ki izven tega duela sploh ne znajo usmerjati svoje uredniške politike in ob vsaki priložnosti govorijo o ponovni delitvi in temu podobnih frazah.

Ko slišim stavek, kako se je volilno telo razpolovilo in razdelilo, recimo nazadnje v Avstriji, si postavljam vprašanje, kdo te novinarje uči politološke vede. Kdo za vraga jim po petindvajsetih letih demokratične in pluralne družbe še vedno vtepa v glave socialistični egalitizem, ko smo od pionirčkov do socialistične zveze delovnega ljudstva bili vsi eno, združeni pod njegovim božanstvom Titom? Človek bi predpostavljal, da smo se v glavah vendarle že poslovili od časa absolutističnih vladarjev, ki so poosebljali politično enotnost.

No, za njimi so imeli svojo zgodovinsko uro monarhi ideološko-diktatorskih manir, ki pa so se vsi po vrsti znašli na smetišču zgodovine. Od tam jih želijo za vsako ceno izkopavati novodobni družbeni utopisti, ki jim izbrisani zgodovinski spomin očitno omogoča, da zavoženim in morilskim idejam in sistemom iščejo novi prostor pod soncem. Kakor da krvave in človeka nevredne izkušnje dvajsetega stoletja niso bile dovolj.

Kaj je parlamentarna demokracija
Ko se torej pogovarjamo o vprašanju delitve in razdelitve, je popolnoma jasno, da enotne, v vsem poenotene družbe nikoli ni bilo in je tudi ne bo. Delitev v političnem smislu je nekaj povsem normalnega in sploh pogoj, da se o demokraciji lahko pogovarjamo. Za demokratično družbo potrebujemo najmanj dva politična pola, ki ju danes predstavljajo stranke. Tako je v Angleji že več kot tristo let in v ZDA več kot dvesto let.

Če študente politični teoretiki poneumljajo s čimerkoli drugim, si naj na Wikipediji sami preberejo to opredelitev: »Parlamentarna demokracija je politični sistem, ki temelji na načelu delitve oblasti – zakonodajne, izvršilne in sodne. Sistem parlamentarne demokracije se je najprej razvil v Angliji, kjer se je sodna veja oblasti razmeroma zgodaj osamosvojila od drugih dveh. Do konca 18. stoletja je parlament predstavljal in opravljal zakonodajno oblast, izvršilna je bila v rokah kralja, po tem obdobju je kralj izgubil vsako nadzorstvo nad izvršilno oblastjo, obdržal je le simbolično funkcijo. Prvo sodobno obliko parlamentarne demokracije so konec 18. stoletja oblikovali v Združenih državah Amerike, kasneje se je razširila tudi v evropske države.«

Politične delitve so pogoj za demokracijo
Torej problem družbe ni v delitvi na dva ali več političnih delov. Problem je v tem, kaj kateri od njih pooseblja in v kakšnem medsebojnem odnosu oziroma politični kulturi živijo. In tisti, ki nam ob vsaki obletnici dopovedujejo, kako smo bili ob osamosvojitvi enotni in kako smo danes neenotni, nimajo ne zgodovinskega spomina ne treh čistih o tem, kakšna je razlika med politično in versko enotnostjo. Slednje pogosto pomešajo kristjani in seveda verniki v politična božanstva, ki so pri nas večinoma nekristjani.

Ob osamosvojitvi nismo bili enotni, to je dejstvo, ki smo ga takrat v živo spremljali vsi danes dovolj stari. Tisti, ki pa so se takrat ali kasneje rodili, so bili očitno v glavnem deležni pranja možganov s starimi socialističnimi koncepti. Ti so v bistvu skregani s koncepti demokracije, zato imamo danes takšne težave z najmlajšo generacijo, da je brez demokratične politične kulture oziroma le-to razume ali kot uveljavljanje lastnih pravic ali kot brezvezno polariziranje. Verska enotnost temelji na pripadnosti enemu Bogu in vsebini, ki iz tega izhaja.

Politična enotnost pa je posledica družbenega dogovora in načina sobivanja v različnosti. Ker pa so v preteklosti politika in njeni simboli nadomestili religijo, nekateri še vedno mislijo, da sta ali Milan ali Janez takšni dve božanstvi, ki sta nadomestili Tita. In ti, ki tako mislijo, takšno držo in odnos do obeh politikov pripisujejo tudi drugim. Kristjanom in pravim liberalcem bi moralo biti enostavno, da se od takšnih konceptov poslovijo. Težje pa je za tiste, ki so si Titovo božanskost morali nadomestiti z Milanovo.

Vrednostno razlikovanje in spoštovanje politične kulture
S tem pa zadenemo v jedro problema poistovetenja z določenimi vrednotami in predstavami o lastni družbeni in politični preteklosti in sedanjosti. Najprej je zgodovinsko popolnoma jasno, da smo se z nastajanjem moderne oblike države in njenega političnega življenja v Evropi začeli deliti glede na odnos do vrednot, kot so posameznik, družina, narodnost, socialno vprašanje, delo, kapital, svoboda, okolje, lokalno, globalno itd. Vsa ta družbena dejstva so v različnih ideoloških konstelacijah dobila različno mesto.

Demokratični kontekst pa od nosilcev različnih ideologij in s tem vrednot terja, da se na različnih ravneh med seboj usklajujejo, nasprotujejo in iščejo kompromise. Gre za proceduralne postopke, ki so vnaprej dogovorjeni in se jih morajo vsi držati. Ti so dolgotrajni in mukotrpni, a v načelu za vse enaki. Problem v demokratični kulturi torej ni različnost mišljenja, problem je, če kdo pravila spreminja za ohranjanje nedemokratičnih tradicij in pravil. To pomeni, da se znotraj demokratičnega pravnega reda podtalno nadaljuje praksa in teorija totalitarnega reda in njegovih ostankov.

Vsi isti
Najbolj osnovni postulat demokracije je, da je življenje slehernega človeka nedotakljivo, zato so vsa nasilna sredstva za spreminjanje družbenih razmer nedopustna in predstavljajo ničelno toleranco. Dediči revolucionarne, komunistične, titoistične tradicije imajo na tej točki svoj osnovni problem. Še vedno zagovarjajo legitimnost revolucionarnega nasilja. Kar pa je še huje, je to, da skušajo z vsemi sredstvi doseči kontinuiteto med nekdanjo totalitarno in sedanjo demokratično družbeno ureditvijo. Za dosego tega cilja uporabljajo eno od svojih najbolj preverjenih in umazanih taktik, da svojega političnega nasprotnika želijo prikazati kot nekoga, ki je uporabljal ista sredstva kot oni. Na ta način bi radi svoje nedemokratično ravnanje opravičili z ravnanjem tistega, ki jim je ali jim še vedno nastavlja ogledalo za njihovo neetično početje.

V luči te logike razumemo, zakaj smo priče kriminalizacije osamosvojiteljev (Krkovič, Janša itd.). Kajti samo z njihovo moralno diskreditacijo je mogoče opravičevati svoje nemoralno revolucionarno nasilje. En sam dokaz v osamosvojitveni vojni, ki bi potrdil uresničevanje načela nekontroliranega maščevanja nad nasprotnikom, bi potrdil tezo, da so vsi isti in da je dejansko mogoče potegniti kontinuiteto med revolucionarnim nasiljem in obrambno vojno za slovensko osamosvojitev. V službi tega je obujanje zgodbe o pilotu Toniju Merlaku.

Izgubljena priložnost
Namesto da bi Kučan in vsi, ki so za njim vodili stranko komunistične kontinuitete, obsodili kriminalna dejanja svojih idejnih predhodnikov in se na vsakem koraku od njih distancirali ter na ta način normalizirali slovenski politični prostor, že petindvajset let vlagajo izjemni napor v diskreditacijo in politično likvidacijo vsega, kar je nastalo z osamosvojitvijo. Omadeževanje osamosvojitve je v službi brezmadežnosti revolucije. Na tej izhodiščni točki je mogoče še naprej interpretirati zgodovino tako, kot je to počela partijsko servilna zgodovinska ne-stroka. Kakor hitro pa obrnemo paradigmo in priznamo, da je nasilje opravičljivo samo kot odgovor na nasilje, ne pa kot sredstvo za obračunavanje z idejnimi nasprotniki, kontinuiteta med titoistično Jugoslavijo in slovensko demokratično republiko ni več možna.

Sedanji predsednik države Borut Pahor je imel, ko je bil v svoji stranki na vrhu politične moči, možnost, da ta preobrat naredi. Zamudil je svojo zgodovinsko priložnost, ki se mu ne bo nikoli več ponudila. S to hipoteko bo odšel v zgodovino, ne glede na obliže, ki jih kot predsednik deli. Kučan tega seveda ni bil in tudi ne bo sposoben, ker bi moral s tem zanikati svojo celotno politično zgodovino. Psihološko je to nemogoče brez spreobrnjenja. Pri tem ga dodatno ovirajo vsi, ki jih petindvajset let ščiti na poziciji pridobljenih privilegijev.

Odgovor na vprašanje, ali Milan ali Janez, zato ni tako preprost, kot ga vidi Čuš in še kdo. Odgovor se skriva v temeljnih konceptih demokratične družbe in njenem vrednostnem središču. Pri tem pa je stil vodenja in javna podoba politika popolnoma drugotnega pomena.

Dr. Ivan J. Štuhec