Aligatorji v močvirju in pterodaktili na nebu

Datum:

Veliko prezgodnji odhod Davida Tasića v božje naročje me je prizadel, čeprav ga nisem dobro poznal. Bila sva bolj znanca. Srečeval sem ga za Bežigradom, nekje v trikotniku med Bežigrajskim dvorom, Plavo laguno in Gimnazijo Bežigrad. Pozdrav, beseda ali dve, redko tri. Običajno o knjigah, mestoma pohvala Demokracije, kar mi je od legende slovenskega novinarstva in enega ključnih ljudi, zaslužnih za samostojno Slovenijo, godilo. Tudi o novinarjih je rekel, predvsem zadnje mesece, kakšno. Da nikoli niso opravili s totalitarno zgodovino, da še vedno potrebujejo nekakšen komite, ki jih usmerja, da se ne morejo otresti vpliva vsakokratne vlade, ki ji želijo biti všečni, namesto da bi bili odgovorni javnosti.

Očitno so prav zaradi tega pokončnemu Tasiću, ki je svobodo razumel dobesedno (v izvornem pomenu besede) in nikakor ne v progresivnem smislu (pomen svobode se prilagaja zgodovinskim okoliščinam), na spletni strani državne RTV pripravili prav poseben “poklon” − pri poročanju o njegovi smrti so se spretno izognili temu, da je bil žrtev komunistične partije in totalitarnega sistema. Seveda, v tistih časih je bil šef partije Milan Kučan, ključna oseba, ki je najprej “intimno” nasprotovala samostojnosti, kasneje pa s spletkami ovirala Slovenijo pri njenem napredku v zares svobodno in demokratično družbo. In Kučan je za večino novinarske, uredniške in vodstvene ekipe javne RTV še vedno božanstvo, o katerem je dobesedno prepovedano izreči kakršnokoli kritiko, kaj šele, da bi ga povezovali s kršenjem človekovih pravic.

Tudi zaradi tako prizanesljivega odnosa medijev do nosilcev nekdanje totalitarne oblasti je Slovenija danes tam, kjer je − v močvirju globoke države, kjer so leve elite zavarovane ter so kot predatorski aligatorji in pterodaktili na vrhu prehranjevalne verige. Cel kup nesmislov (da ne rečem zelo nevarnih stvari), ki jih ti ljudje izrečejo in bi bili potrebni resne kritike, gre mirno mimo, celo aplavz si zaslužijo. Ta trenutek s svojimi “šarcizmi” prednjači premier. Pred dnevi je v hramu demokracije dejal, “da davki financirajo javne storitve”. Kako, prosim? Saj ni pri zdravi pameti! Če bi bilo to res, bi to pomenilo, da davki rastejo na drevesih. Vlada jih samo obira in polni proračunsko košarico. Pa ni. Javne storitve financirajo neto davkoplačevalci, ki plačujejo davke, da lahko živi javni sektor. To je predvsem tista množica malih, povsem običajnih ljudi, brez kakršnihkoli zvez in poznanstev, ki od zore do mraka pridno delajo v zasebnem sektorju, ki je vse bolj v davčnem primežu. Zaradi velikih zneskov, ki jih morajo namenjati državi, lahko mirno zapišemo, da živimo v nekakšnem državnem suženjstvu, kjer je popolnoma jasno, kdo je suženj in kdo gospodar.

Globoka država nad resnico z medijskim linčem
Redki si upajo govoriti. Denimo sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je oprostil Milka Noviča preprosto zato, ker ni bilo dovolj dokazov, da bi bil morilec Janka Jamnika. Toda ker je globoka država že vnaprej določila, da je morilec Novič, si je Radonjić z oprostitvijo, predvsem pa zato, ker je javno spregovoril o pritiskih, ki jih je bil deležen, nakopal srd in anonimno pismo 30 sodnikov, za katero se zdaj kaže, da bi lahko bilo ponarejeno. Ali ustavni sodnik Klemen Jaklič, ki je razkrinkal lažnivega kolego Mateja Accetta. Toda pozornosti medijskega mainstreama in gonje ni bil deležen Accetto, ampak Jaklič. Podoben je tudi primer lepe Nataše H., za katero je bolj ali manj jasno, da ji je zaposlitev na Sovi uredil Marjan Šarec. Toda nenadoma je postal kriv tisti “neznanec”, ki je lumparijo razkril.

Neodvisni mediji?
Vsem trem zadnjim primerom je skupno to, da je medijski mainstream čakal, da najprej svoje povedo oblastniki. To ni bil samo signal, da lahko o tem poročajo, ampak predvsem signal, kako naj poročajo in v katero smer naj obrnejo pozornost javnosti. Pri Radonjiću je šla pozornost v smeri, da se kaj takega za sodnika ne spodobi in da za svoje navedbe nima nikakršnih dokazov (nikakor ne očitana korupcija v sodstvu), pri Jakliču so poročali, da gre za spor z Accettom (nikakor ne za očitno Accettovo laž), in pri primeru lepe Nataše H., da razkritje ogroža nacionalno varnost (nikakor ni sporno posredovanje kabineta predsednika vlade pri zaposlitvi).

Nikogar od teh, ki po Tasićevo “nikoli niso opravili s totalitarno zgodovino”, ni zanimala resnica, ampak samo “dobro počutje” vladajoče leve elite. Kljub zamegljevanju so več kot očitni primeri korupcije in zlorabe oblasti prebudili javnost. Zato še ni izgubljeno upanje na dan, ko bodo ljudje (spet) postali vladarji slovenskega naroda.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 so bili gasilci PGE...

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...