Za trenutek si predstavljajte, da bi Janez Janša, sploh ne nujno kot predsednik vlade, rekel, da je treba skakati v bazen brez vode. Blondinke s TV-zaslonov bi se več večerov zapored histerično oglašale v živo, strokovnjaki in “strokovnjaki” bi razglabljali, da se skok v prazen bazen v najboljšem primeru konča s hudimi poškodbami, našli bi starše invalidnih otrok in zdravnike, ki bi kričali, da je taka izjava najmanj neodgovorna, predsednika SDS pa bi več tednov zapored primerjali s Charlesom Mansonom, če ne že kar z Jimom Jonesom. Ali da bi nekdo od njegovih strankarskih kolegov, če bi bil premier, kar po telefonu skušal vplivati na imenovanje direktorja Uradnega lista, kot je to storil generalni sekretar LMŠ Brane Kralj. Sledili bi množični protesti, zahteve po odstopu bi se vrstile s filmsko naglico.
S Šarcem se ni zgodilo nič, nihče od zbranih novinarjev (z izjemo Luke Svetine z Nova24TV) ga ni nagovoril s pravim vprašanjem: Za koga in v čigavem imenu je Brane Kralj lobiral za Igorja Šoltesa? Zadovoljili so se, da Kralj ni več generalni sekretar. In tukaj se je vse končalo, čeprav je bilo jasno, da je imel v aferi Šarec še kako prste v marmeladi in mu je tako načela živce, da je na Twitterju blokiral Janšo. Seveda, Šarec, del skrbno načrtovane strategije, kjer režiserje po nareku podpirajo razni hakli, petani, odlazki, petriči, vrabci in državna televizija, je povzdignjen na raven božanstva.
Šarec ni slovenska posebnost. Je del strategije kulturnih marksistov, ki so se spremenili v “novo levico”, v Sloveniji prepoznano tudi kot tranzicijsko levico. Kljub nostalgičnim pogledom nazaj v zgodovino so opuščeni nekateri marksistični (predvsem ekonomski) koncepti, a ostala je želja po socializmu (danes mu pravijo demokratični socializem) in sekularizaciji (na vzhodu je bila nasilna, na zahodu zelo sofisticirana). Vojna proti krščanstvu, na katerem je zrasla zahodna civilizacija, je njihova glavna naloga, ki vendarle ni povsem dosledna.
Kristjani verjamemo v nebesa in pekel, kjer bo posameznik bodisi nagrajen bodisi kaznovan za svoje delo na Zemlji. Se pravi, da bo po smrti zrl v božje obličje ali delal družbo hudiču. Nova levica je ta koncept personificirala v tuzemsko življenje, njeni bogovi in hudiči postanejo še kako materialni, so človeška bitja: na eni strani sodobni bogovi, kot so (ali so bili) Barack Obama, Emmanuel Macron in (v Sloveniji danes) Marjan Šarec (se pravi ljudje z levice ali pogojno sredine), na drugi strani desničarji oziroma hudiči v obliki Donalda Trumpa, Viktorja Orbána, Mattea Salvinija ali Janeza Janše. Prvi so v medijskem mainstreamu prepoznani kot rešitelji sveta, drugi kot odgovorni za vse slabo na planetu (ali posameznih državah).
Demonizacija dobrih in angelizacija zlih
Ta misel nove (ali tranzicijske) levice pripelje do zanimivega pojava. Ker hudič že po svoji naravi dela škodo in nikakor ni zmožen dobrega, je vse, kar naredi, kakopak slabo, pravi ameriški publicist David Byrne. Samo pomislite na Janeza Janšo. Njegova prva vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju razvitih držav, ni se dodatno zadolžila, brezposelnost je bila na najnižjih ravneh, gospodarska rast je podirala rekorde, a kljub temu levičarji danes trdijo, da je najbolj škodovala Sloveniji. Podobno je z njegovo drugo vlado. Po drugi strani kljub katastrofalnemu vodenju glorificirajo vse druge vlade − od Pahorjeve do Cerarjeve – ali pa glavo obrnejo stran, četudi so mlado državo skoraj pahnile na rob bankrota. Ali primer Zorana Jankovića. Kljub aferi s farmacevtko, odpisom dolgov na račun davkoplačevalcev in korupcijskim gradbenim projektom ostaja nedotakljiv. Dovolj je bilo, da je izjavil, da se bori proti Janezu Janši, pa je za medijski mainstream postal lik iz prilike o izgubljenem sinu. Za novo levico nista prevladujoča elementa presoje morala in etika, ampak delovanje proti hudiču. S tem postaneš avtomatično dober in sprejemljiv. Tudi Šarec. Proračun, ki je v času gospodarske rasti zašel v rdeče številke, prikazujejo kot uspeh, njegove žalitve ljudi z lajajočimi psi kot “normalen odziv”, za neizvedbo nekaterih potrebnih projektov in reform je kriva “diktatura opozicije”. Vsako njegovo dejanje je skrbno postavljeno na piedestal božanskega.
Nova levica tradicije, ki temelji na Bogu, torej ni povsem zavrgla. Zavrgla je Cerkev in biblijo, hkrati ustvarila nove, lažne bogove in hudiče ter jih materializirala in personificirala. Laže je namreč prepoznati zloben sistem prek zlobne osebe. Velika večina ljudi prepozna kapitalizem kot dober družbeni sistem, ki jim je prinesel blaginjo. Toda če kapitalizem zagovarja hudič, potem je to zagotovo slab sistem. S tako manipulativno personalizacijo svojega koncepta je levica s pomočjo medijev ustvarila vzporeden svet simulirane resničnosti, kjer ovce, ki še kar dajejo volno, menjajo svojega Boga z lažnim in mislijo, da je Matrica bolj resnična od resničnega.
Jože Biščak