fbpx

Arhipelag zločina

Ljupčo Zlatev je makedonski novinar.

Eno najpomembnejših del v svetovni književnosti je knjiga v treh delih Arhipelag gulag velikega ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina. V romanu Solženicin na podlagi svoje osebne zgodbe disidenta, zaprtega v Sibiriji, pripoveduje o psihologiji totalitarnega komunističnega sistema. Arhipelag gulag je eden najbolj dramatičnih dokumentov o temni strani dvajsetega stoletja in je kot tak bistvenega pomena za razumevanje ne samo ruske, temveč tudi svetovne književnosti. Predstavlja pričevanje o umiranju milijonov neznanih ljudi, napisano z jasnim opozorilom – da je človek sposoben najstrašnejših zločinov, storjenih z natančno birokratski doslednostjo.

Ko analiziramo politične zgodbe naše dobe, dobimo vtis, da je edino, kar smo se naučili iz zgodovine, to, da se iz zgodovine ne da ničesar naučiti.

Pandorino skrinjico totalitarizma, zaradi katerega so trpeli Solženicin in drugi, je odprl oče ekonomskega komunističnega modela Karl Marx. V njegovem delu Manifest komunistične stranke Marx prvič postavi tezo, da je vsa svetovna zgodovina pravzaprav zgodovina “zatiralcev” in “zatirancev”. Revolucionarno odkriva, da je v kapitalističnem sistemu zatiralec buržoazija, zatiran pa je delavski razred, ki mora z revolucijo poraziti zatiralce in vzpostaviti “diktaturo proletariata”.

Po očitnem propadu Marxovega ekonomskega modela je Adolf Hitler prvi, ki začne “reformirati” marksizem, ker na mesto “zatiranih delavcev” postavi “zatirane Nemce”, na mesto “buržujskih zatiralcev” pa “judovske zatiralce”. Tratenje časa bi bilo, da v tej kolumni naštevam zločine in milijone žrtev komunizma in fašizma, ker so nam vsem znane in jih lahko vidi vsak posameznik z zdravo pametjo.

Foto: epa

Pa vendar, čeprav je ta filozofija prinesla tolikšno zlo temu planetu, se znova uveljavlja v novi obliki delovanja, ki so jo oblikovala študentska gibanja leta 1968. Seveda mislim na kulturni marksizem, ki je opustil ekonomijo Marksa, filozofija “zatiralcev” in “zatirancev” pa živi naprej v moderni obliki. Moderna oblika obsega ogromno političnih, kulturnih in družbenih ciljnih skupin, ki se spreminjajo v politične kolektive z namenom, da se borijo proti svojemu domnevnemu zatiralcu, ki je pravzaprav zelo pogosto izmišljen.

Klasičen primer kulturnega marksizma, ki obstaja na vsej zahodni hemisferi, je pojav, imenovan “LGBT mesec ponosa”.

V državi, v kateri živim, Makedoniji, se je prejšnji teden zgodil velik škandal, ko so v času “tedna ponosa” aktivisti gibanja LGBT iz države priredili seksualni performans, v katerem je nagi gej v vlogi krščanskega duhovnika spolno občeval s svetnikom. Javnost je bila, normalno, zgrožena in šokirana zaradi takega dejanja. Sama pretirana občutljivost desne javnosti zaradi tega dogodka in na splošno zaradi subverzivnosti LGBT pomeni, da so načrtovalci, organizatorji in izvrševalci parade dosegli svoj cilj. Mi govorimo o njih in jih največkrat sovražimo – to pa je tisto, kar si želijo, in to je tisto, od česar živijo (služijo).

Aktivizem, usmerjen v zaščito določene kolektivne skupine, je posel, s katerim služijo tisti, ki se predstavljajo za “aktiviste”, a v bistvu služijo z nesrečo in s trpljenjem skupine, ki jo domnevno predstavljajo. Tako je tudi s temi ljudmi LGBT pa tudi z biznisom, ki so ga ustvarili prav ti arhitekti novega totalitarizma, tisti, ki prav tako kot komunisti in fašisti želijo družbo definirati kot družbo kolektivov in ne družbe posameznikov.

Foto: Twitter

Cilj takšnega delovanja je ustvarjanje celostne averzije v družbi in rušenje vseh mogočih mostov drugih ljudi s tem kolektivom. Kakšno korist in kakšno pravico bodo dobili aktivisti LGBT, če oskrunijo krščanstvo? Odgovor je jasen, s sovraštvom do kristjanov ne bodo dobili ničesar razen sovraštva. Prav zaradi tega so jasni nameni tistih, ki organizirajo vse to, ti se ne borijo za pravice teh skupin, pač pa za ustvarjanje kulturno-marksistične podlage za konflikte v družbi.

Tako je tudi z ilegalno migracijo. Namesto da bi poiskali razumno rešitev za ta problem, liberalne elite vztrajno ustvarjajo napetosti in stigmatizirajo tiste, ki ne želijo, da bi Evropa postala islamska džamahirija, polna terorizma. Tako je tudi na žalost s sodobnim feminizmom, ki se je iz boja za pravice žensk spremenil v boj za širjenje sovraštva do moških.

Vse to so poskusi, da bi se ustvaril nov arhipelag zločinov, v katerem bodo umrli novi solženicini.

Ljupčo Zlatev