Že dolgo se nisem tako zabaval kot ob branju zapisa “Po denar za Nova24TV k Berlusconijevim?”, ki ga je v Dnevniku objavil novinar Blaž Petkovič.
Mislil sem, da sta z njegovo mentorico Meto Roglič vendar bolje obveščena novinarja, predvsem pa, da ne padeta na vsako finto, ki jo proda kak odpadnik ali zagrizeni sovražnik stranke SDS.
Petek je car
Moram reči, da mi je ta zapis na nek način kar godil in se na tem mestu avtorju toplo zahvaljujem. Po pisanju tega časnika naj bi se namreč srečal s televizijskimi menedžerji iz kroga Silvija Berlusconija. Hej, Miro Petek, ki prihaja tam nekje s Koroške, se v Milanu pogovarja z ljudmi iz Berlusconijevega kroga, ki obračajo milijarde evrov! Kar nekaj ljudi mi je te dni reklo, da niso vedeli, da sem tak car. Nisem jim razlagal, kako in kaj, pustil sem jih, da živijo v tem prepričanju, saj so mi pri njih delnice zelo porasle. Sedaj seveda čakam, da bo še bolj rumena izdaja te časopisne hiše pisala, da sem bil na kaki Berlusconijevi zabavi. Če je le mogoče, naj me umestijo v bližino kakšne lepotice.
Slovenski mediji in medijski teoretiki radi pišejo in razpravljajo o berlusconizaciji medijskega prostora, ta termin iz Italije prenašajo na globalno raven, zato vsaka misel ali povezava na Berlusconija v našem prostoru takoj vzbudi zgražanje, iskanje sovražnika in v tem času predvsem iskanje fašistov. V zadnjih letih so v slovenskem medijskem prostoru ob zgražanju nad omejevanjem svobode medijev dodali še nov termin, to je orbanizacija.
Tako preobračajo pozornost iz slovenske stvarnosti, za katero je na medijskem polju značilna kučanizacija. Kučan in njegovo trdoživo partijsko omrežje seveda dobro ve, da kdor ima medije, ima tudi oblast. Zato se leva oblast, ki se je po vseh desetletjih vladanja spremenila v politično oligarhijo, boji vsakega novega medijskega projekta in ga pričaka na nož. Naj se sliši še tako absurdno in medijskim teoretikom bodo ob tej trditvi šli lasje pokonci: če bi Berlusconi s svojim medijskim imperijem vsaj nekoliko vrgel oči na slovenski medijski trg, bi ob teh razmerah zagotavljal pluralizacijo in normalnost slovenske medijske krajine. In Berlusconija se titoistična levica in njihovi medijski podložniki tako bojijo, da se jim v sanjah prikazuje kot nočna mora.
Kaj bi svetoval Berlusconiju?
Če pa bi resnično govoril z Berlusconijem ali njegovimi ljudmi, ki odločajo v njegovem medijskem imperiju, pa bi jih skušal najprej nagovoriti, da za nekaj drobiža kupijo nekaj tako imenovanih osrednjih ali mainstream medijev in jih nato takoj ukinejo. Tako bi največ naredili za zdrav razvoj slovenske družbe in njeno demokracijo. In svetoval bi jim, naj vlagajo v tiste medije, ki so novi, sodobni, kjer so trendi rasti, ne pa umiranje na obroke. In v tiste medije, kjer ne delajo okoreli udbovci ali partijski podmladek, temveč mladi ljudje, izobraženi, bistrih misli, pošteni, odprtih glav in odprtih oči.
Zaradi takšnega pisanja Dnevnika seveda ni čudno, da se je prodana naklada tega časopisa v zadnjem desetletju več kot prepolovila. V obdobju oktober-december 2005 je bila povprečna prodaja Dnevnika 48.922 izvodov, v enakem lanskem obdobju pa vsega 22.684 izvodov. To neizbežno vodi k temu, da bodo čez kakih pet let novinarji zjutraj sami raznosili tistih nekaj izvodov časopisa, ki bo na bližnji tržnici večinoma le še za zavijanje solate, prej kot v desetih letih pa jih na papirju ne bo več. Resda bodo smetili kibernetski prostor, toda tam je danes velikanska ponudba in na spletu je ta medij še bolj marginalen kot pa na papirju.
Joey Skaggs bi se križal
Če je nekdo poskušal v Dnevniku opraviti “nateg” novinarjev oziroma medijsko potegavščino v duhu Joeyja Skaggsa, je to naredili slabo ali pa ostal na pol poti. Pa tega sploh ne bi bilo treba, saj je celotni časopis kot nekaka medijska potegavščina, katerega filozofija je vsebovana v njihovem sloganu “Kaj pa če je vse to res?” Pravih Skaggsovih potegavščin pri nas ni, saj ni dovolj domišljije in drznosti. Kaj šele projektov a la Orson Welles. Spomnimo se, novinar in igralec George Orson Welles je leta 1938 po radiu predvajal igro Vojna svetov, posneto v žanru radijskega poročila, ki pa je bilo tako prepričljivo, da so ljudje, ki so zamudili začetek igre, verjeli, da gre zares in so v strahu pred napadom Nezemljanov bežali s svojih domov.
Naše medijske potegavščine so na ravni uličnih laži, ki jih ljudje še vedno kupujejo. Vendar vedno manj. Vse manj.
Miro Petek