Biciklistični miting – posledica razbijanja incestnega odnosa med državo in nevladnimi organizacijami

No, tako so tisti, ki so upogibali hrbet in pritiskali navzdol, tudi sporočali. Češ, smo proti totalitarizmu in proti korupciji. A mnogi od njih so nosili totalitarne simbole. Ko sem včeraj samo pet minut gledal poročila Pop TV in so pokazali nekega histeričnega mladeniča z doma izdelano majico z rdečo zvezdo, kako z živalskim dretjem daje izjavo za komercialno televizijo, me je močno spominjal na igralca Mikija Manojlovića, ki v filmu Rane na balkonu preklinja kot kočijaž in pljuva navzgor proti sosedi iz zgornjega nadstropja, ki mu je še malo prej poslala nekaj smeti s svoje preproge. Tudi fotoutrinki z omenjenega dogodka govorijo prav o tem, da niti ni šlo za kakšen protest proti korupciji, pač pa zaradi jeze, ker se je začela razgradnja parazitskega sistema, ki je temeljil na nenasitnem financiranju raznih “alternativnih” nevladnih organizacij.

O čem govorim? 2. maja letos je publicist Tomaž Štih na Facebooku objavil naslednje sporočilo: “Da je /minister za okolje Andrej/ Vizjak uspel z gradnje stanovanj in tovarn odstraniti nevladne pijavke, je spodoben prvi korak. Potrebno jih je še mnogo, ampak s tem tempom bodo gospodarstvo in prvi iskalci stanovanj kmalu lažje dihali. Dajmo, naši.“

Incestne povezave med državo in nevladniki
Za kaj gre? Aktualni okoljski minister je namreč začel zaostrovati pogoje za udeležbo nevladnih organizacij za izdajanje gradbenih dovoljenj tako, da je pogoj za sodelovanje nevladne organizacije v postopku ta, da ima nevladna organizacija najmanj 50 aktivnih članov, ta določba se je pojavila v t. i. drugem protikoronskem zakonu. Seveda je sledila pričakovana poteza: nevladne organizacije so vložile zahtevo za ustavno presojo teh členov. Dosedanje stanje pa je dovoljevalo ribarjenje v kalnem, saj je lahko že peščica posameznikov lahko onemogočila ali nov gospodarski projekt ali pa gradnjo stanovanj, kar seveda vpliva tudi na umetno dvigovanje cen na nepremičninskem trgu (in če ste v vlogi iskalca stanovanja, verjetno dobro veste, kaj to pomeni, če za neko skromno stanovanje v Ljubljani odštejete več kot za primerljivo stanovanje na Dunaju). In jasno je, da je epizoda z gradbenimi dovoljenji le vrh ledene gore celotne zgodbe o postopnem razgrajevanju sistemskih privilegijev incestnih povezav med državo in nevladnimi organizacijami – dogaja se namreč celo to, da posamezniki iz teh nevladnih organizacij predstavljajo močan faktor vpliva na državno politiko, obenem pa s tem na njihov račun priteka še več davkoplačevalskih sredstev.

Ali zdaj veste, zakaj takšen histeričen bes na včerajšnjem “kolesarskem mitingu”? Ključen je denar, pa seveda tudi finančni tokovi, povezani s kriminalnimi posli, vsaj če upoštevamo, da se je ena od pobudnic mitinga celo pojavila na Pop TV v svojem vrtu, kjer ima zasajeno indijsko konopljo. In ko gre za denar, iz katerega se napaja slovenska različica kulturnega marksizma, ni več heca – potrebno je v svoj projekt upora vpreči čim več ljudi, ki so tako ali drugače labilni in primerni koristni idioti, ki se čutijo diskriminirani, čeprav niti sami ne vedo točno, v kakšnem smislu. Precej je bilo takšnih, ki so na shod odšli iz osebnega sovraštva do tega ali onega politika, ker so pač o njih navajeni brati in poslušati samo negativne stvari. No, bili pa so tudi takšni, ki so bili v prejšnji vladi funkcionarji in so, kot bi rekel pokojni dr. France Bučar, “afne guncali” – denimo naš stari znanec dr. Jernej Štromajer – Božiček. Ali pa jezikavi Miha Kordiš – Ernest ali Luka Mesec – Nace. Vsi našteti so verjetno uživali ob pristni partizansko-džihadistični retortiki, ki jo je še najbolj simboliziral napis “smrt janšizmu”, znan že iz sejne dvorane RTV Slovenija.

Tarča – teren za mitinge
A morda je ta jesenski shod vsaj malo pripomogel k temu, da je nekaj mesecev kasneje Marjan Šarec pod vplivom prišepetovalcev iz ozadja oznanil odstop in računal, da bodo takoj sledile nove predčasne volitve. Kar pa se seveda ni zgodilo. In čim se je nakazala možnost, da se bo sestavila nova vlada z Janezom Janšo v glavni vlogi, se je “protestniški stroj” takoj aktiviral. Najprej posamezniki, nato skupine raznih kvazi-akademikov ter novinarjev s psihičnimi težavami. Prvi javni protestni shodi so se tako začeli, še preden je bila vlada sploh izvoljena. A ker je bilo potrebno preprečiti morebitni javnomnenjski vzpon “desnice”, bi bila škoda, če bi na teh shodih protestiralo samo nekaj mandelcev z Metelkove in Roga – tudi zato so organizirali oddajo Tarča z novim “narodnim herojem” Ivanom Galetom. To je bil tisti psihološki sprožilec, ki je povečal zanimanje in upor javnosti. Važen je tisti prvi šok, ko nekdo, ki naj bi bil ustrahovan, prvi razkrije koruptivna dejanja – vse, kar sledi kasneje, tudi to, koliko je verodostojen, je že manj pomembno. In prav ta konstrukt s Tarčo je dejansko psihološko pripravil teren za bolj množično udeležbo na biciklističnem mitingu. Ki je bil sicer nelegalen, saj je javno zbiranje še vedno prepovedano, a koronabedakom je pač dovoljeno vse. Zato je tudi policija vso zadevo spremljala tako, kot da je shod legalen – morda tudi zato, ker bi vsaka fizična preprečitev mitinga lahko sprožila nasilen revolt na drugi strani? No, shod je sicer potekal mirno, a ni izključeno, da bodo na naslednjem takšnem srečanju spet frčale granitne kocke. Kdo bo takrat kriv?

Lepo je sicer govoriti, da ta shod ni “ne lev, ne desen”, kar je sicer postala že kar pregovorna fraza vseh, ki se bojijo, da ne bi dobili kakšno politično etiketo. Ali pa preprosto gradijo na lažni samopodobi, da želijo preseči tradicionalno ideološko dvopolnost, obenem pa gojijo mit o nekakšnem fašizmu, ki nas ogroža. Kot sem povedal že večkrat: levo-desna delitev je pri nas dejansko nekakšna zaščitna maska za prikrivanje asimetričnega stanja, ki je nastalo kot rezultat Kučanovega projekta “socializma po meri ljudi”. A to je verjetno že tema za kakšno novo knjigo.

Gašper Blažič