Boj za življenje je pravi boj proti modernemu fašizmu

Aleksander Rant. (Foto: Anja Geč)

V današnjem času se soočamo s fenomenom, ko je nesprejemljivo ustreliti medveda zaradi škode, ki jo povzroča kmetom. Obstajajo celo globe za splavitev zarodka želv. Popolnoma sprejemljivo pa je neomejeno pobijanje nerojenih otrok. Pravičniki, ki se borijo za pravice živali, običajno ostro podpirajo splav v njegovi najbolj surovi in neomejeni obliki. Gre za skupino družbenih pravičnikov iz mestnih okolij, ki so od narave že tako oddaljeni, da so izgubili občutek za to, kaj je prav in kaj narobe. V medvedu vidijo nežno in prijazno bitje, ki ga je treba na vsak način zaščititi, v nerojenem otroku pa vidijo le skupek celic, ki ga lahko mirno odplaknemo v smrt.

Živimo v narobe svetu. V svetu, kjer življenje ni cenjeno, ker družbo preveva kultura smrti, ta pa izhaja iz marksizma. Smrt v vseh pojavnih oblikah je pri človeku zaželena. Če še ni rojen, se splavi. Greš na kliniko in opraviš, tako lahko je to. Ko si star in ti družba pove, da nimaš več za kaj živeti, narediš evtanazijo in takoj je vse dobro. Glavni problem splava in evtanazije je, da gre le za dovoljeni obliki umora oziroma samomora. A ti dve obliki različnim korporacijam prinašata bajne dobičke.

Planned Parenthood, ameriška klinika smrti, ki se predstavlja kot klinika za pomoč ženskam, letno zasluži na stotine milijonov dolarjev samo s prodajo delov nerojenih otrok. Poseg je večinoma videti tako, da v materino telo porinejo kirurški inštrument in z njim dobesedno razrežejo nič hudega sluteče bitjece. Odrežejo mu roke, noge, glavo, razrežejo trup, nato pa razkosano in razbito telesce izvlečejo iz materinega telesa. Ti delčki človeka nato romajo na različne klinike, ki se ukvarjajo z genetiko, velika večina pa h kozmetičnim in celo prehranskim verigam. Ne boste verjeli, a celice nerojenih otrok dajo pijači neverjetno dober okus. Tako so raziskovalci odkrili zarodne celice v pijači pepsi, v izdelkih verige Nestlé in še pri celem kupu drugih.

Levičarji se po večini bojijo gensko pridelane hrane in protestirajo proti temu. A to, da zjutraj ob kosmičih in pepsiju pojejo in popijejo tudi delce splavljenega otroka, jih ne moti. Ne samo, da pobijamo najšibkejše med nami, celo jemo in pijemo jih. Smo družba s smrtjo obsedenih kanibalov, moralno izprijenih duš, ki se niti ne zavedamo grozot splava in evtanazije.

Pomembno je tudi poudariti, da se družbeni pravičniki za svoje žrtve, ki jih pripravijo do splava, po samem postopku zanje ne zanimajo več. Mamice, ki objokane odhajajo iz operacijskih dvoran, ki se zavedajo, da so ubile svojega sina ali hčerko, ki bi jo lahko držale v rokah, so prepuščene same sebi. Večina žensk, ki so splavile, je posttravmatsko izkušnjo opisala kot bolečo. Psihično in fizično. Takrat pa pomagajo le organizacije, ki se borijo proti neomejenemu splavu, saj želijo ženski, ki je splavila, pomagati, žalovati in morda ustvariti družino.

Naj na koncu omenim še vprašanje pravic. Levičarji, ki podpirajo neomejeno pobijanje nerojenih otrok, katerih trupelca se prodajajo na tako osovraženem kapitalističnem trgu, pravijo, da je splav pravica. A to je laž. Takšna pravica ne obstaja. Naša ustava sicer vključuje člen, ki govori o tem vprašanju. 55. člen Ustave RS se glasi: “Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.” In do tod berejo levičarji in podporniki splava. A glej ga, zlomka. 55. člen ima tudi drugi odstavek, ki pravi: “Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.” Člen ustave bi torej morali razumeti v duhu, kot je zapisan. Svobodno se lahko odločaš, ali boš imel otroke ali ne, država pa je dolžna ustvariti razmere, da boš otroke imel, da se bodo rodili.

Nihče torej ni prisiljen imeti otrok, a duh ustave je jasen. Življenje nad smrtjo, rojstva nad umori, prihodnost nad pozabo. Del družbe, ki je izšel iz prejšnjega sistema, na čelu z intelektualno elito, še vedno posiljuje mlade s kulturo smrti. Še vedno želijo mladim vsiliti svoje bolne socialistične predstave, ki po pravici nikogar ne zanimajo. Mladi kulturo smrti, kulturo splava in evtanazije prepoznavajo kot novi totalitarizem, ki jim zapoveduje o splavu govoriti le dobro, o življenju pa le slabo. In temu se upirajo.

Ljudje smo različni. Nekateri mislijo, da ne marajo otrok, nekatere ženske so odločene, da ne bodo novega bitja pripeljale v ta grozni svet. In to je njihova pravica. A občutek matere, ko prvič zagleda svojega otroka, je po pričevanju mamic nepopisen. Lahko bi ga opisali z eno besedo – sreča. In finance niso in ne smejo biti ovira. Obstaja veliko organizacij, ki priskočijo na pomoč družinam v stiski, konec koncev pa je možnost tudi posvojitev. Smrt in obup bi morala biti zadnji instanci. Veselimo se življenja, saj poleg trdega dela, garanja in preprek ponuja tudi trenutke veselja, sreče in izpolnitve. Omogočimo življenje tudi tistim, ki še čakajo, da pridejo na svet. So ljudje, so živa bitja, so duhovi, ki bodo lahko spreminjali svet na bolje, če jih ne bomo ubili že pred rojstvom.

Aleksander Rant