Boji pred vrati Evrope

Datum:

Trideset let nazaj so evropski katoličani, protestanti in grški pravoslavci, ti morda še najbolj, zadrževali dih, ko so pred vrati zahodnega sveta opazovali zadrege in trke, na koncu tudi potrese in orkane, ki so zajeli vzhodnoevropske komunistične, večinoma sicer krščanske dežele.[1] Zahod se je “vpletanju” v dogajanje sprva upiral, nato je nove države priznaval in nove članice sprejemal z dolgotrajnimi zadržki in previdnostjo zaradi obzirnosti do Sovjetske zveze oz. Rusije. Konec hladne vojne, sovjetska in jugoslovanska kriza so zahodni svet navsezadnje povečali, predvsem pa večino evropskih narodov združili v novo Evropsko unijo in jo povezali z Organizacijo severnoatlantske pogodbe (Nato). Pojavila se je politika odprtih vrat, skozi katera je leta 2002/2004 vstopila tudi Slovenija. Nastajala je “zaceljena in svobodna Evropa” (Europe whole and free). Njen vhod so prestavili proti vzhodu in zaustavili širitev. Vendar se zgodba ponavlja – s to razliko, da je Slovenija zdaj del zahodnega sveta in da bolj ali manj odločno varuje njegova vrata.

Pred vrati zahodnega sveta, pa ne le na vzhodu, sta že spet gneča in dren. Ob južnih obalah (zahodnega sveta) se vrstijo nove težave in nesreče. Med letoma 2010 in 2014 se je dogajala arabska pomlad, ki je v Siriji prerasla v državljansko vojno. Leta 2014 sta se zgodila ukrajinska revolucija in referendum na Krimu; leta 2015 se je začela migrantska kriza, ki je oplazila tudi Slovenijo; letos so se Američani odločili zapustiti Sirijo in jo prepustiti Rusom in Turkom. Sirski režim naj bi onemogočal vrnitev 5,6 milijonov beguncev in 6,2 milijonov znotraj Sirije razseljenih oseb.[2] V ZDA mnogi kritizirajo odločitev o umiku iz Sirije, povsod pa se zavedajo, da je položaj skrajno zapleten in nevaren: na severu Sirije živijo Kurdi, ki so bili v zavezništvu z Američani porazili tamkajšnjo Islamsko državo Iraka in Sirije (ISIS).[3] Kurdi so doma tudi v severnem Iraku in severozahodnem Iranu, predvsem pa na jugovzhodu Turčije, ki zdaj skupaj s Putinovo Rusijo – sredi njihove domovine – vzpostavlja svojo zaščitno cono.

Novo etnično čiščenje
Kurdi si, mimogrede rečeno, z revolucionarno, nekateri bi rekli teroristično silovitostjo prizadevajo za zedinjeni Kurdistan; zdaj pa, ko je uplahnilo zavezništvo z Američani, se povezujejo z Asadovim režimom, ki ga – v posmeh borcem za človekove pravice – podpirajo Rusi. V času svoje navzočnosti v Siriji naj bi bili Američani in Francozi večkrat prosili nemško vojsko za pomoč pri obračunu z islamskimi teroristi, vendar niso imeli sreče. V Evropskem parlamentu so predlagali, naj bi zaščitno cono ustvarila Organizacija združenih narodov, generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg pa je izjavil, da tovrstnega povpraševanja pri Natu ni bilo. V sredini oktobra 2019 je Erdogan posegel po sirskem/kurdskem ozemlju, kamor naj bi preselili Sirce, ki zdaj živijo v prepolnih turških taboriščih. Ko so se iz Evropske unije (pa tudi iz Amerike) zaradi turške invazije oglasili protesti, je Erdogan zagrozil, da bo 3,5 milijona taboriščnikov napotil pred evropska vrata, recimo na mejo z Grčijo.

 

Najnovejši zaplet pa predstavlja predlog nove nemške obrambne ministrice An­ne­gret Kramp-Kar­ren­bau­er. Predlagala je, da bi Nemci na severu Sirije skupaj z Rusijo in Turčijo uredili mednarodno zaščitno cono. Predlog so v Nemčiji, tudi socialnodemokratski koalicijski partnerji pričakali na nož. Nemški (in drugi) novinarji se spominjajo, da je rusko letalstvo več let bombardiralo bolnišnice in tržnice v Siriji, pri tem pa je Rusija, da bi ga obdržala na oblasti, Bašarju al-Asadu pomagala prikrivati napade s kemičnimi orožji. Mimogrede omenjajo, da se je nekoč Turčija malodane paktirala z islamsko državo. Zdaj sta se po ameriškem umiku v Sočiju sestala Putin in Erdogan. Oba sta dosegla, kar sta želela. Prebivalci sirskih mest Tal Abjad in Ras al-Ein, ki so se v zmedi razbežali, se ne bodo mogli vrniti. Turki naj bi na to – sicer kurdsko – ozemlje preselili do dva milijona beguncev, ki prihajajo iz različnih, predvsem ne-kurdskih sirskih krajev. Nemški novinarji to početje imenujejo etnično čiščenje in se sprašujejo, kako naj bi Nemci to preprečili. Kakšno naj bi bilo – razen pri delitvi stroškov – nemško-rusko-turško sodelovanje? Ali naj bi Nemčija pomagala Asadu?

Ameriška pomoč je nujna
Etničnega čiščenja in poskusov z zaščitnimi conami se spomnimo iz jugoslovanske krize, katastrofalnih rezultatov slednjih pa iz Srebrenice. Zaščitne cone niso rešile človeške stiske in preprečile tragedije. Podobnosti z jugoslovansko in sovjetsko krizo je še več. Predvsem gre za vprašanje samoodločbe narodov (kot so Kurdi), ki živijo kot manjšine v različnih državah. Pri Kurdih in še pri marsikom, npr. pri Kataloncih, je istovetenje z narodom v sporu s privrženostjo državi, še važnejše pa je seveda varovanje človekovih pravic. V različnih čakalnicah in taboriščih pred vrati zahodnega sveta poslušajo o demokraciji in blaginji v Evropi. Njena največja članica se je najprej pogajala s Turčijo, da ji bo v zameno za skrbi, ki jih imajo z migranti, dala denar in druge ugodnosti; zdaj pa predlaga zaščitno cono na severu Sirije. Evropska unija, s katero Združeno kraljestvo ravno v tem času zaključuje zanimivo simultanko, seveda nima pravega scenarija za rešitev. Morda ga ima nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predhodnica Kramp-Karrenbauerjeve (AKK), ki trenutno predlaga zaščitno cono.

Pa še vprašanje v zvezi z umikom ZDA iz Sirije: bi se jugoslovanska vojna končala brez ameriške pomoči?

Med “dosežki” prevratov, kot je bila arabska pomlad, je tudi svojevrstna gospodarska prevara. Po mnenju ameriških opazovalcev ekonomska liberalizacija ni bila namenjena uveljavljanju svobodnih trgov in svobodnega mišljenja, ampak so jo voditelji razumeli kot sredstvo za vzdrževanje družbene povezanosti in lojalnosti do režimske elite. Ko je zmanjkalo državnih pomoči, je privatizacija postala strategija za usmerjanje premoženja k tistim, ki že imajo oblast. Kje smo že videli nekaj podobnega?

dr. Dimitrij Rupel

[1] V večinoma znotrajkrščanski zgodbi je bila takrat manj izrazita vloga muslimanskih skupnosti v Bosni, na Cipru in na Kosovem. Stranski je bil tudi položaj Turčije, ki je bila s članstvom v Natu že z eno nogo na Zahodu.

[2] Glej Maha Yahya, “Izgubljena desetletja Bližnjega vzhoda” (The Middle East’s Lost Decades – Development, Dissent, and the Future of the Arab World), Foreign Affairs November/December 2019.

[3] Ameriški predsednik Trump sklepa, da je s smrtjo voditelja Abū Bakr al-Baghdadija konec Islamske države.

[4] O tej pobudi obširno poroča nemški Der Spiegel (št. 44, 26. 10. 2019) v člankih Christopha Reuterja “Preveč naivni za svetovno prizorišče” in skupine avtorjev (Melanie Amann, Florian Gathmann, Matthias Gebauer, Konstantin von Hammerstein, Julia Amalia Heyer, Veit Medick, Peter Müller, Ralf Neukirch, Christoph Schult) “Vojna igra”.

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...