fbpx

Boljševiški um

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Že vse odkar se je zasidral na svojem kremeljskem prestolu, se vrstijo debate o tem, kam v političnem in ideološkem smislu sodi Vladimir Putin. Gre za levičarja ali desničarja, za sovjetskega nostalgika ali velikoruskega konservativnega nacionalista? Ali preprosto za oportunista, ki svoj svetovni nazor prilagaja okoliščinam in lastnim koristim?

Putinova podoba tako v ruski kot mednarodni javnosti se je od njegovega nastopa na politični sceni spreminjala. Ko je prvič kandidiral za predsednika Rusije, so ga podprli tudi liberalni krogi v tej državi, saj so računali, da bo nadaljeval reformno, prozahodno usmerjeno politiko svojega predhodnika Borisa Jelcina. Saj je to je takrat obljubljal. Vendar je, potem ko se je zavihtel na predsedniški položaj, temeljito spremenil smer. Javno je izjavljal, kako je bil razpad Sovjetske zveze geopolitična katastrofa. Počasi je postajalo jasno, da teži k obnovi sovjetskega imperija. Na Zahod je začel gledati kot na sovražnika, ki ogroža življenjske interese njegove države. Lotil se je sistematičnega obračunavanja s svojimi političnimi nasprotniki, od katerih jih je bilo kar nekaj fizično odstranjenih (Ana Politkovska, Aleksander Litvinenko, Boris Nemcov). Putinova Rusija je za svoje sosede, ki niso želele igrati vloge njenih vazalnih držav, postala glavna grožnja njihovi suverenosti.

Putin je kljub svoji avtokratski in agresivni politiki – ali pa ravno zaradi nje – užival precejšnjo podporo v Evropi. V neki meri, čeprav bolj prikrito, jo uživa še danes. Ortodoksni levičarji, ki so bili tradicionalno navezani na Sovjetsko zveze kot »matico komunizma«, so videli v Putinovi Rusiji njeno naslednico. Imponiralo jim je nasprotovanje osovraženemu Zahodu, predvsem Združenim državam Amerike (ki so za levičarske radikalce tako ali tako izvor vsega zla). A so na kremeljskega vladarja s simpatijami gledali tudi nekateri krogi na desnici; predvsem tisti bolj radikalno usmerjeni, ki zavračajo politiko osrednjih desnosredinskih političnih strank kot preveč »mlačno«. V njem so videli varuha tradicionalnih vrednot, ki se je zmožen zoperstaviti dekadenci liberalne zahodne družbe.

Vendar je Putin vse prej kot konservativec tradicionalnega kova. Že res, da rad poudarja pomen ruske tradicije, družinskih vrednot in ima dobre odnose z Rusko pravoslavno cerkvijo. A to služi zgolj utrjevanju njegove oblasti. Uporabi namreč vsakogar, ki mu pri tem lahko koristi. Tako se je povezal tudi s brezobzirnim čečenskim islamistom Ramzanom Kadirovom, ki mu pomaga vzdrževati red v tej nekdaj separatistični ruski regiji.

Ruski prezident je v svojem bistvu predvsem boljševik. Vse drugo je manj pomembno. To se je jasno razkrilo ob agresiji njegove države na Ukrajino. Besednjak, s katerim obklada ukrajinsko vodstvo, njegove podpornike in celoten ukrajinski narod, ni besednjak konservativca. Nasprotno, sodi v železni repertoar komunistične propagande, ki mu je kot nekdanjemu kagebejevcu »v krvi«. Sem nedvomno sodi stalno priseganje na »antifašizem« in obtoževanje demokratično izvoljenih ukrajinskih oblasti z »nacisti«. Še več, tiste Ukrajince, ki so se mu uprli, označuje za »nacionaliste«, kar pomeni, da jih ima za nekaj slabega – v tem je podoben zahodnim levičarjem (medtem ko konservativizem šteje privrženost svojemu narodu za nedvomno vrednoto).

Boljševizem pa se še bolj kot v besedah izraža v dejanjih – v neverjetni brutalnosti, s katero želi Putin uveljaviti svoje cilje. V teh nekaj tednih je njegova soldateska zagrešila celo vrsto dejanj, ki veljajo za vojna hudodelstva (namerno ubijanje civilistov in uničevanje civilnih objektov, prisilno delo, ugrabitve otrok). V tem je precejšnja podobnost z nacizmom, ki ga podtika svojim ukrajinskim nasprotnikom.

Dr. Matevž Tomšič