Recimo jima Andrej in Tadej. Sta nepridiprava, poklicna roparja. Nekega dne oborožena vdreta v vaš dom, vas onesposobita in okradeta za 1.000 evrov. Ker Tadej ni zadovoljen s svojim deležem plena, dobil bi samo 400 evrov, pred vašimi očmi zahteva več. Sledi prepir in mlajši Tadej predlaga, da vam pobereta še kaj. Seveda se poskušate upreti, a previdno, saj sta oborožena. Roparja se zamislita, nato predlagata “demokratično” rešitev – glasovanje, ali vam pobereta 1.000 ali 1.200 evrov. Vi ste proti, roparja glasujeta za.
Podobnost med vlado (Andrej) in sindikati javnega sektorja (Tadej) na eni in vami (neto davkoplačevalec) na drugi strani ni zgolj naključna, saj zdravorazumski človek dogodek poimenuje s pravim imenom – oborožen rop, medtem ko sindikalisti in vlada, ki zastopa državo, temu pravijo “redistribucija bogastva” v imenu enakosti in socialne pravičnosti, čeprav gre za uzakonjen rop tuje zasebne lastnine.
Zanimivo je, da imajo državni programi progresivnega obdavčevanja, s katerimi poskušajo zadovoljiti nenasitne apetite javnega sektorja in nato tako pridobljeno bogastvo prerazdeliti, za sindikaliste smisel le takrat, ko ropajo tujo lastnino. To je pokazala pobuda levičarskih študentskih aktivistov, ki so pred leti prišli na idejo, da bi redistribuirali ocene. Logika je enaka kot pri socialistih: študenti, ki imajo nadpovprečne ocene, bi bili solidarni s študenti, ki zaradi pomanjkljivega znanja ne naredijo izpita. Nekdo, ki bi dobil oceno 10, bi dal tistemu, ki bi dobil 5, del svoje ocene, tako da bi imel prvi na koncu oceno 8, drugi pa 7. Tako bi tudi zmanjšali neenakost, ki zeva med ocenama 10 in 5. Saj se strinjate, da je skrajno neprimerno, da visokošolske izobraževalne ustanove, ki vzgajajo mlade generacije, iz katerih bodo zrasli prihodnji voditelji, z ocenami spodbujajo neenakost, mar ne?
Prerazdelitev bogastva je levičarska fantazma, ki v praksi ne deluje
Zanimivo je, da je pobuda naletela na gluha ušesa in da študenti, ki so sicer glasno zagovarjali prerazdelitev dohodka oziroma bogastva, niso želeli slišati, da bi del svoje oceno odstopili “pomoči potrebnim”. Celo najbolj zagretim levičarjem je bilo jasno, da bi študentom, ki bi jim odvzeli del ocene, da bi jo dali drugim, zelo padla motivacija za študij, toda nikakor pa taisti ne želijo dojeti, da tudi zasebniku pade motivacija za zaslužek, če mu ga večino pobere država, da sta posledici tovrstne socialistične prerazdelitve le revščina in beda. Da zadeva lahko pride tako daleč, da delodajalec ne more več izplačati primerne plače delavcu in da mora zaradi tega zapreti podjetje.
Ampak levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi imeli za vse svoje razlage. Dobre ocene so posledica trdega dela študentov. Ker so torej ocene posledice dela, nimajo kaj deliti. Denar pa podjetnik po tej logiki služi na vse druge načine, le z delom ne, ali kako? Zato je za levičarje redistribucija bogastva sprejemljiva, redistribucija ocen pa ne. Poleg tega, ker so vsi ljudje enaki, imajo lahko vsi, kakopak, enake ocene. Z enako vloženega truda v študij bi morala imeti črnec iz ekvatorialne Afrike z IQ 60 in Shyam iz Indije z IQ 170 enake ocene. Če jih nimata, je kriv meščanski profesor, in krivice je treba popraviti. Najbolje tako, da ocene pri zaposlovanju črnca niso pomembne. Logično, mar ne? Ne bomo zdaj spodbujali razlike, ki lahko pripeljejo še do večjih razlik. Seveda, da ne!
Stalinist Štrukelj
Natanko na ta način deluje tudi logika Štrukljevih sindikalistov, ki vso krivdo za tegobe valijo na neoliberalizem, na tiste kapitaliste, ki nimajo razumevanja za njihove ideje, da jim tuj denar pripada sam po sebi. Oni ne bi obračunali z vlado. Vlada je le posrednik za redistribucijo denarja. Njej sindikalisti očitajo le, da je z zasebniki, ki financirajo javni sektor, preblaga, da jim preveč popušča, da jim je treba, če je potrebno, tudi s silo vzeti več. A ker se upirajo in povzdigujejo glas, je treba s tovrstnimi “uporniki” obračunati. Kako bi se že tega lotil njihov očitni vzornik Stalin? “Smrt reši vse težave,” bi rekel. “Če ni človeka, ni težav.” A šele s tem bi nastale prave težave. Kje bi potem dobili denar?
Jože Biščak