fbpx

Brutalen teroristični napad na kristjane

Marco Gombacci je italijanski politični analitik in novinar. (Foto: Demokracija)

To je bil napad na kristjane. Cilji islamskih teroristov so bile cerkve in hoteli, kjer so bili nastanjeni zahodni turisti. Islamska teroristična celica je želela udariti prav njih. To je treba povedati jasno in brez okolišenja. Kot maščevanje si je ISIS (oziroma tisto, kar je od nje ostalo) pripisala zasluge za teroristično dejanje – odgovor na napad na muslimane v Christchurchu na Novi Zelandiji 15. marca letos.  

Strašljive podobe sorodnikov več kot 300 žrtev, razbitih oltarjev in krvi na stenah so zaznamovale zadnjo krvavo veliko noč med preganjanimi kristjani na Šrilanki. Zdi se, da varnostni organi v Colombu niso vzeli dovolj resno pozivov, ki so kazali na možnost terorističnega napada po islamski matrici na velikonočno nedeljo. In po napadu je seveda sledil običajni teater prelaganja odgovornosti med pristojnimi organi.

Vlada je obtožila skupino islamskih fundamentalistov in aretirala 24 oseb. Enega od samomorilskih atentatorjev so aretirali že več kot mesec dni pred tem zaradi uničevanja kipa Bude.

Problem svobodnega izražanja vere na Šrilanki ni nov. Danes je v svetu preganjanih 245 milijonov kristjanov. Od 150 držav, ki jih je obravnavala organizacija Open Doors, je v 73 državah zaznala visoko, zelo visoko ali celo ekstremno stopnjo preganjanja, medtem ko je bilo lani takih držav 58. Med državami, v katerih gre za skrajno preganjanje, je Šrilanka na 46. mestu. Več združenj, ki se ukvarjajo s preganjanjem kristjanov, je v zadnjih letih poročalo, da na otoku Colombo verniki v Jezusa Kristusa doživljajo konstantno zatiranje. “Krščanske cerkve so pogosto cilj napadov vandalizma, zlasti na podeželskih območjih. Kristjani, ki se spreobračajo iz hinduizma, budizma ali islama, so diskriminirani, socialno marginalizirani in izgnani iz vasi,” poroča krščanska nevladna organizacija Open Doors.

Devetega septembra 2018 je skupina sto oseb, tako poroča Open Doors, prekinila mašo v mestu Beliatta v okraju Hambantota. Razbijali so vitraje, uničevali vse verske simbole. Nekateri med njimi so celo vstopili v cerkev in grozili s smrtjo duhovniku, ki je maševal, ter ga prisilili, da je mašo prekinil.

Leta 2015 je bilo v šestnajsturnem obstreljevanju in eksplozijah v Nigeriji ubitih 147 oseb, največ študentov, veliko od jih je še spalo v svojih spalnicah. Sledil je pokol v Pakistanu, v Lahoreju, ko je 28. marca 2016 umrlo 72 oseb. V Nigeriji, v Kaduni, so 8. aprila 2012 teroristi Boko Harama umorili 50 oseb, 5. aprila 2017, na cvetno nedeljo. je umrlo 45 oseb v egiptovskih mestih Tanti in Aleksandriji. Ne smemo pozabiti niti tisočev in tisočev kristjanov, ki so jih mučili in ubili pod črnimi zastavami ISIS na Bližnjem vzhodu med Sirijo in Irakom.

Foto: epa

  To je čisto pravi genocid. En kristjan od dvanajstih živi v kraju, kjer je nezakonito in prepovedano izpovedovati svojo vero ali je to celo kaznovano s smrtjo. Afganistan, Indija, Egipt, Maldivi, Savdska Arabija so države, kjer je še posebej nevarno nositi križ okrog vratu.

Kljub klicu na pomoč krščanskih združenj, ki poskušajo zavarovati svoje brate, ki so v nevarnosti, nekateri zahodni voditelji trdovratno zanikajo njihovo preganjanje. Istega dne, ko se je zgodil zadnji teroristični napad, sta Barack Obama in Hillary Clinton žrtve na Šrilanki raje imenovala “častilce velike noči”, kot da bi uporabila termin “kristjani”, kot da bi bila ta beseda prepovedana, tabu, ki se ne sme uporabljati.

Imenovati se za “kristjana” ali govoriti o preganjanju kristjanov je v nasprotju s splošnim mainstreamom, ki namerava zbrisati vse verske, etnične ali kulturne razlike. Verska svoboda je in mora biti obravnavana kot kriterij za merjenje stopnje spoštovanja človekovih pravic. Brez svobode veroizpovedi država v nobenem pogledu ni demokratična država. Vsak je drugačen, a vsi smo enakopravni v dostojanstvu in sodobna družba bi to morala priznati, čeprav je morda politično nekorektno.

Marco Gombacci