fbpx

Bukovski je imel prav

Jože Biščak. (Foto: Demokracija)

Kaj si mislijo o izobraževalnem sistemu, v katerem bi brez privolitve staršev otroke poučevali o teoriji spola in jih napeljevali k spremembi spolne identitete in usmeritve, se bodo Madžari izrekli na referendumu. Napovedal ga je Viktor Orban, potem ko so se iz Bruslja vsule obtožbe, da želijo z zakonom o zaščiti otrok diskriminirati skupnost LGBT. V resnici regulativa prepoveduje vsako spolno izobraževanje, saj madžarska vlada meni, da je spolna vzgoja otrok stvar staršev in ne levičarskih aktivistov.

Ne gre samo za Madžarsko. Za vse države EU je predvideno, da bodo kaznovane, če se bodo upirale. “Vojna” napoved Orbanu je samo preizkus za druge, ki so na tarči samo zaradi konservativne svetovnonazorske usmeritve in ker si drznejo ohranjati tisti del suverenosti, ki nikoli ni bil prenesen na bruseljske elite. Zato so deležni obtožb o napadih na manjšine (spolne, rasne), “neodvisne” medije, odmiku od pravne države in podobnih iz petnih žil potegnjenih podtikanj. V temeljnih dokumentih EU je jasno zapisano, da je evropska kultura zgrajena na krščanskih temeljih, nove države so se zvezi priključile predvsem iz ekonomskih razlogov. Kar danes počno v palači Berlaymont, je uzurpacija oblasti in izdaja Evrope narodov brez primere v zgodovini stare celine.

Jedrne (karkoli že to pomeni) države EU so danes daleč od ideala demokracije in svobode, kot so ga videle države, ki so desetletja ječale pod diktaturo komunizma. To so opazili (in še opažajo) disidenti, ki so na Zahod prebežali pred partijami in političnimi policijami. Eden takih je bil (žal pokojni) Vladimir Bukovski. Letos bo minilo 45 let, odkar je na letališču v Zürichu med Zahodom in Vzhodom prišlo do odmevne menjave zapornikov. Sovjeti so prevzeli sekretarja čilske komunistične partije Luisa Corvalána, na zahodna tla je stopil ruski disident in pisatelj Bukovski, ki se je kasneje ustalil v univerzitetnem mestu Cambridgeu. Trideset let kasneje (2006) je v nagovoru evropskim parlamentarcem (na povabilo madžarskega Fidesza) dejal: “Levičarske stranke in Sovjetska zveza so zelo nasprotovale evropski integraciji, ker so jo dojele kot sredstvo za blokiranje svojih socialističnih ciljev. Od leta 1985 so popolnoma spremenili pogled. Sovjeti so sklenili in se dogovorili z levimi strankami, da bi lahko, če bi sodelovali, ugrabili celoten evropski projekt in ga postavili na glavo. Namesto prostega evropskega trga bi ga spremenili v zvezno državo.”

Bukovski je tudi “oče” skovanke EUSSR, ki je nastala z združitvijo kratic EU (Evropska unija) in ZSSR (Zveza sovjetskih socialističnih republik). Na ta način je želel povedati, da je birokratska naddržava (EU) vedno bolj podobna Sovjetski zvezi in da se bo tiranija samo še stopnjevala. Zato je v zadnjih letih svojega življenja (umrl je leta 2019) v zahodnem medijskem mainstreamu veljal za skrajno desnega populista, čeprav je le opozarjal, da EU od ideala svobode drsi v nadzorovane in cenzurirane demokracije.

Bukovski zbežal pred komunizmom
Bukovski ni bil edini, ki je zbežal pred komunističnim režimom ali ga je občutil na svoji koži, nato pa v zahodnem svetu in “demokracijah” občutil enak totalitarizem. Cela vrsta ljudi je, ki so zahodne demokracije videli kot referenco svobode, danes pa so priča vzponu kulture preklica in identitetnim vojnam, ki utegnejo nekoč mogočne kulture kot vrtinec potegniti na dno.

Profesor Lei Zhang, ki je na Kitajskem občutil najbolj trdo obliko marksizma, je zaskrbljen zaradi osupljive podobnosti med početjem Mao Cetunga in zahodnih liberalnih elit. Kitajska partija je otrokom vbijala v glavo, da morajo ljubiti samo komunističnega vodjo in revolucijo. Če se nisi strinjal, so te kaznovali. Tudi na Zahodu danes ni več svobodne misli, ko gre za teorijo spola, agendo LGBT ali kritično teorije rase. Način delovanja je enak, marksistična dialektika je le razredne kategorije zamenjala z identitetnimi.

Učinkom obujenega komunističnega totalitarizma se je treba hitro upreti, drugače bo naša civilizacija tako poškodovana, da bo treba vse podreti in zgraditi na novo.

Jože Biščak