Cambridge Analytica je amater v primerjavi z RTV Slovenija

Datum:

Luki Mescu se je končno zareklo to, kar smo vsi že dolgo vedeli. Levica hoče v tako koalicijo, ki bo na prvo mesto postavila revne. Ja vem, (ponesrečeno) je hotel povedati, da bodo predvsem poskrbeli za revne ljudi, a ker so v programskih osnovah stranke nazorno pokazali, da se nič ne razlikujejo od duhovnih sorodnikov iz leta 1918, je očitno, da je bil to le freudovski zdrs. Da socialisti s sabo nosijo revščino, bedo, osebno podpovrečnost in smrt, bi se v neugrabljeni državi zavedali prav vsi normalni državljani, razen  margine nezadovoljnih mladeničev, ki so jezni, da študij primerjalne književnosti ni prinesel položaja Višji svetovalec 2 na Ministrstvu za zunanje zadeve, in zadrtih jugonostalgikov, ki ne razumejo, zakaj jim njihova povprečnost v meritokratskem zasebnem gospodarstvu ne more zagotoviti enako udobnega delovnega mesta kot v bratstvu in enotnosti. Pa se ne. Levica in njene blodnje o ustavitvi privatizacije, renacionalizaciji, izhodu iz Nata, severnokorejskem tipu samozadostnosti so v Sloveniji novi mainstream. Celo tak mainstream, da jih želi Dejan Židan, predsednik koalicijskih Socialnih demokratov, povabiti v naslednjo koalicijo. Volivci očitno sploh ne doumejo monumentalne norosti takšne ideje, drugače na naslednjem političnem barometru Socialni demokrati ne bi bili več statistično izsledljivi. Predstavljajte si, da se SDS zavzame, da v njihovo sredino vstopi neonacistična, pardon, nacional-socialistična stranka. Kaj torej daje Socialnim demokratom, nekoč pod Pahorjem skoraj sredinski stranki, pogum, da lahko v morebitno bodočo koalicijo vabi nevarne radikalne levičarje, ki s svojo retoriko ogrožajo ustroj naše države? Mediji. Oni so ustvarili ta pogumni novi levi svet. Ampak o tem malce kasneje.

Najprej pa o aferi Facebook – novici, ki bo še vsaj kakšen teden polnila prve strani dnevnikov in povzročala splošno zgražanje povprečnega tehnološko skeptičnega intelektualca, ki bo na to temo rekel kakšno pametno o orveljanskem Velikem bratu. V škandalu Cambridge Analytica so laiki Facebook obtožili vsega, od nezakonitega trgovanja z osebnimi podatki do globalno pomembnih premikov, kot sta bila Brexit in izvolitev Donalda Trumpa. V tujih, nekoč vsaj za silo sredinsko-levih medijih, kot sta The Guardian in Washington Post, so se pojavljali mastni naslovi o tem, kako je nekaj desničarskih milijonarjev s pomočjo Facebooka obe veliki demokraciji ugrabilo in zlorabilo, da bi na plečih delavcev in migrantov brezsramno bogateli še naprej.

Celo tako pomembni ljudje, kot sta Elon Musk in Brian Acton (eden od ustanoviteljev WhatsAppa), so začeli pozivati k bojkotu Facebooka. Zakaj sploh gre? Kot je poročal New York Times, je svetovalno podjetje Cambridge Analytica za politično aktivistične spletne akcije s pomočjo posebne aplikacije pridobilo 50 milijonov osebnih podatkov uporabnikov omrežja Facebook. Najprej tako, da so prostovoljci opravili anketo o svojih osebnostnih lastnostih, potem pa je aplikacija subverzivno pridobila še podatke Facebook prijateljev prostovoljca. Ti podatki so bili nato uporabljeni tako, da so uporabnikom v skladu z algoritmom, ki je preučil njihove psihološke navade, pošiljali takšne oglase, ki bodo kar najbolj vplivali na njihovo volilno odločitev, prav tako pa se je volilna kampanja programsko osredotočala na stvari, ki jih je raziskava razkrila kot volivcem pomembne. Tako naj bi v ZDA skonstruirali izvolitev Trumpa, v Veliki Britaniji pa Brexit, sponzor takšnih podvigov in lastnik Cambridge Analytice pa naj bi bil pomemben republikanski donator Robert Mercer.

Začeli so se histerični izpadi medijev
Jim je uspelo? Pustimo dejstvo, da so bile profilne ankete izpolnjene prostovoljno, in da se tudi na Facebook vsi vpišemo brez prisile (dam roko v ogenj, da si prav nihče od vas ni prebral 10 strani dolg zavihek “Terms of Service” ali še daljša “Privacy Policy” in “Data Policy”, preden ste se prvič vpisali – naj vam prišepnem, da v njih Facebook natančno razloži, da bodo vaši osebni podatki posredovani oglaševalcem, prav tako pa sem prepričan, da vas to še nekaj dni nazaj pred medijskim pogromom niti približno ni motilo). Prav tako pustimo za kakšno drugo debato to, da je Cambridge Analytica (ali njeni zunanji agenti) morda preslepila Facebook o resničnih namenih zbiranja podatkov.

Posvetimo se jedru problema, ki ga senzacionalistično izpostavljajo mediji. Je bila sporna uporaba osebnih podatkov uporabnikov Facebooka in njihova uporaba za namene poskusa ciljanega psihološkega vpliva na volivce res odločilna pri tem, da so Američani izvolili Donalda Trumpa, Angleži pa se odločili zapustiti Evropsko Unijo?

Nobenih znanstveno kredibilnih meta raziskav (še) nisem zasledil, ki bi konkludentno potrdile to drzno domnevo. Le histerične izpade medijev, ki so delali pogumne zaključke, za katere niso imeli nobenih dokazov. Izpostavili so dve domnevi in ju pretvorili v kvazi-dokazani dejstvi: 1) da takšne metode delujejo pri dovolj velikem številu ljudi, da je sprememba v volilnih rezultatov statistično pomembna, 2) da so ravno te metode pomembnejše od morja drugih elementov, ki vplivajo na odločitev volivca (poročanje medijev, že oblikovana ideološka prepričanja, neprepričljivost nasprotne kampanje itd.).

Ljudje niso tako neumni, kot bi nas radi levi mediji prepričali
Prepričan sem, da je Cambridge Analytica le vrh ledene gore. Ena od naključnih zgodb obdelovalcev podatkov, ki se monetizirajo v politične namene. Njih so pač ujeli. Drugih niso. Gotovo je takšne uporabe osebnih podatkov veliko več in gotovo so se podobne stvari dogajale že vsaj na prejšnjih predsedniških volitvah v ZDA, če ne že tudi leta 2008. Skoraj gotovo je tudi, da so se v kampanjo v obeh globalno pomembnih deželah vključili tudi Rusi s svojimi cyberbojevniki. Ameriške obveščevalne agencije in varnostne službe so to dokaj prepričljivo potrdile in pravzaprav bi bilo kar čudno, če bivši KGB-jevec, ki se je po nekem čudnem zgodovinskem naključju znašel na čelu umirajočega imperija, ne bi izkoristil možnosti digitalnega vohunjenja in vplivanja na volilno telo sovražnikov. Če mu ni težko zastrupljati ruskih disidentov po svetu, kolateralno klatiti potniških letal z neba ter aneksirati suverenih delov drugih držav, potem je digitalni kremeljski agitprop dokaj nedolžna metoda infiltracije v tuje politične sisteme.

A kljub vsem zlonamernim manipulacijam sem prepričan, da ljudje večinsko niso tako neumni, da se ne bi zavedali resničnega sveta okoli sebe. Res je – obstajajo ljudje, ki bodo kliknili na Facebookove oglase tipa “Mehanik iz Braslovč je uspel moč svojega motorja povečati za 130 konjskih moči. V motorno olje je dodal …” ali “Moški iz Šmartnega ob Paki je izumil ta nenavadni način, kako zaslužiti 5.000 evrov na mesec. Vse, kar je potrebno, je …” Ampak takih ljudi je krepko premalo, da bi odločilno spremenili prevladujoče mnenje ogromne mase ljudi. Ljudje niso tako neumni, kot bi nas radi levi mediji prepričali. Pravzaprav so takšne domneve žaljive tako do ameriškega kot do britanskega volilnega telesa.

Brexit je bil zgodba nezadovoljstva z Evropsko Unijo, ki je v britanski družbi v torijskih krogih vrela že desetletja. Nezadovoljstvo je bilo v določenih točkah bolj, v določenih manj upravičeno. Obstaja nek tihi konsenz med strokovnjaki, da bo izhod Velike Britanije iz skupnega trga EU ekonomsko škodljiv – tako zanje kot za nas, ki smo še v uniji. A se na drugi strani analitiki večinoma strinjajo, da so bili Angleži tako razočarani nad bruseljsko migracijsko politiko, da bi bili pripravljeni sprejeti tudi nižji življenjski standard v zameno za večjo varnost. Ko ti nekdo na Londonskem mostu z najetim kombijem pokosi skupino pešcev in zakolje tiste, ki so ušli kolesom, potem pa poslušaš evrokrate, ki ti varno skriti v ovalni stavbi na naslovu Wiertzstraat 60 pošiljajo iskrene sožalje in ti zagotavljajo, da je vsa Evropa v mislih s tabo, potem si pač misliš svoje. Ja, seveda so bili na delu ruski hekerji in preprodajalci Facebookovih – pa še kakšnih drugih – podatkov. Res so se vrstile lažne novice o migrantih, ki so napadali evropske ženske, vandalizirali avtomobile in ropali veleblagovnice. Pa so bile takšne, posameznikom ideološko prikrojene novice sploh potrebne? Resničnost je bila pogosto veliko bolj krvava od lažnih novic. Kri se je v resnici prelivala v Kölnu, Nici, Berlinu, Stockholmu, Parizu (večkrat), Bruslju … Lažne novice in psihološko kondicioniranje je prepričalo že prepričane, ki so z njimi nahranili svoj ideološki kalup. Povprečni volivci pa so prebrali različne vire informacij in se nato odločili – pa spet vprašanje, če ni bila večina že mesece, če ne leta vnaprej odločena, kaj bodo obkrožili na referendumu, ne glede na vso informacijsko navlako okoli njih. Poleg tega so bili laburisti, ki bi morali v skladu s socialno demokratskimi bratranci na celini biti veliki podporniki preživetja celovite unije, pod čavističnim Corbynom tako mlačni, da bi si človek mislil, da si unije sploh ne želijo. Nekako ni v ideološkem ustroju Jeremyja Corbyna, da bi navijal za neoliberalno carinsko unijo in ekonomske ugodnosti, ki jih nudi multinacionalkam. Njegovo občinstvo je delavski razred, ki je bil prepričljivo za Brexit. Ta preračunljivost laburistov je najbrž bolj odločilno vplivala na razplet referenduma kot pa zlorabljeni facebookovi osebni podatki, pa tega ni nihče posebej izpostavljal.

Niso bile krive lažne novice, Američani so imeli dovolj Obamovega uničevanja
Podobna zgodba v ZDA. Ste prepričani, da je povprečnega ameriškega volivca na Trumpovo stran dokončno pritegnila lažna novica o tem, kako imajo člani Demokratske stranke v neki tretjerazredni piceriji štab mednarodne pedofilske tolpe? Ali pa tista, da se je Hillary Clinton v preteklosti udeleževala satanističnih seans? Ja, gotovo bodo takšne novice, ki so leta 2016 preplavile socialna omrežja, prepričale nekatere. A le takšne, ki so že do tedaj živeli v svojem svetu alternativne resnice in so pošiljali nakazila “nigerijskim poslovnežem” v Lagos, v upanju, da bo na njihov račun nakazana skrivnostna dediščina v vrednosti 120 milijonov ameriških dolarjev. Takšni ljudje pa ne predstavljajo dovolj velike kritične mase.

Veliko bolj verjetno je, da je Trump zmagal, ker so ljudje imeli dovolj 8-letne vladavine predsednika, ki se je zmeraj bolj poglabljal v močvirje regresivnega levičarstva. Barack Obama je bil človek, ki je kubansko revolucijo sredi Havane proglasil za pravično vstajo ljudstva. Za pomemben del Američanov evropskega porekla – ki so zaenkrat še zmeraj večina v državi – je predstavljal poosebljenje institucionaliziranega rasizma proti belcem, ki se je skozi desetletja manifestiral v programih, kot je Affirmative Action, in rasističnih shodih Black Lives Matter. Na tiho je požegnal nedopustno prakso gojenja kulturnega marksizma na univerzah, matere vseh anarholevičarskih Antifa shodov. Nagrade za pogum je podeljeval od resničnosti oddaljeni hollywoodski liberalni eliti namesto vojnim veteranom, za katere je skozi ves mandat dajal občutek, kot da so mu – kot zapriseženemu pacifistu – odveč. Umaknil se je iz Iraka in tako nevede postal eden od botrov Islamske države. Do zadnjega dne v Beli hiši ni znal neposredno obsoditi islamskih skrajnežev, ko so ti klali po državi. Nikoli ni zamudil priložnosti, da pove svojo absurdno dogmo, da teroristi nimajo nič skupnega z islamom, tudi če so ti svoja dejanja opravičevali z neposrednimi verzi iz korana.

Na drugi strani so demokrati izbrali najbolj nekompetentno kandidatko v zgodovini države. Žensko, ki se je vpletla v neverjeten škandal z brisanjem e-pošte, ki je že nevarno mejil na kaznivo dejanje. Žensko, ki je tako očitna hinavka in lažnivka, da jo lahko prebere prav vsak, ki je kdaj poslušal kak intervju z njo  – desni mediji so jo rutinsko dobivali na lažeh, ki jih je povedala psihopatsko hladno in brezbrižno. Žensko, ki je bila osebno tako izumetničena in odvratna, da je tudi dober del demokratov na osebni ravni ni prenesel. Poleg tega je bila logična kontinuiteta Obamove zapuščine. Kdor ni videl bližajočega se spektakularnega potopa, je očitno stavil le na splošno sprejeto maksimo, da je Trump neizvoljiv. 

Trump je bil le logična posledica osmih let rutinskega zatiranja delov prebivalstva
Ko je bil izvoljen, je zato bilo logično, da se bo začelo iskati odgovore na vprašanje, ki jih ameriški urbaniti pač niso razumeli. Pa bi jih, če bi bolj pozorno prisluhnili navadnim Američanom v t. i. rust beltu na severu ali konservativcem na jugu, namesto liberalni eliti, ki že leta živi v svojem informacijskem mehurčku sočutja in stremenja po premoženjski enakosti (seveda le dekleratornega – hollywoodski zvezdniki še niso pripravljeni svojih prestižnih vil z olimpijskimi bazeni v navalu socialističnega zanosa odstopiti delavcem za tekočim trakom). Trump je bil le logična posledica osmih let rutinskega zatiranja delov prebivalstva, ki je prej tvoril hrbtenico razvoja in ustroja države. Lažne novice na socialnih omrežjih so morda dodale kak odstotek ali dva tistih najbolj naivnih in nevednih, a brez kulturnega in političnega viharja, ki ga je ustvaril nevarno demagoški levi predsednik, ne bi imel Trump niti osnovnih možnosti. Trumpa so izvolili normalni ljudje. Ne rasisti. Ne neonacisti. Ne privrženci teorij zarot.

Kako je uspelo, da je butl-socializem v Sloveniji postal sprejemljiv za širšo množico?
Pa smo zopet pri Sloveniji. V Sloveniji je od leta 2014 do danes (Ra)združena Levica postala mainstream stranka. Njena predhodnica TRS je bila na margini –  ustaljenim strankam približno enako resna izzivalka kot Komunistična stranka Slovenije. Kot rečeno, pa bi jih zdaj prvi socialni demokrat v državi Dejan Židan rad videl v (radikalno levi) koaliciji. V štirih letih je butl-socializem postal sprejemljiv za širšo množico. “Nacionalni interes” Foruma 21 in interes delovnega ljudstva sta kar naenkrat dobila skupni imenovalec – radikalno levico, ki se je na videz borila za ljudstvo, v resnici pa za Forum 21, hkrati pa naredila, svetovno gledano, še zmeraj radikalno leve SMC, SD, in DeSUS za slovenske razmere skoraj sredinske stranke.  Kako jim je uspelo?

Tako, da so jih mediji v rokah režimski levici pripadajočih lastnikov začeli jemati resno in iz njih naredili novo politično normalnost. Njihove nevarne ideje skrbno prefiltrirajo v sprejemljivo vsebino, ki povprečnemu bralcu zveni kot pohvalna borba za pravice delavcev in enakopravnost ljudi. Članki, ki dokumentirajo njihov nedavni kongres, so dejansko propagandni povzetek programskih točk z lepo zvenečimi naslovi, kot so: “Kongres Levice: Slovenija bo ekosocialistična ali pa je ne bo.” (Večer), “Mesec: Na volitve gremo po še boljši izid (RTV SLO), “Stranka Levica napovedala vojno revščini” (24 ur), “Tomićeva: Minimalno plačo bomo dvignili na 700 evrov”. Opažate vzorec? Nikjer nobenega komentarja o ekonomski nevzdržnosti in logični nekonsistentnosti njihovega ekosocialističnega programa. Nobene besede o tem, da je bil častni gost kongresa Gregor Gysi, šef nemške stranke Die Linke, bivši tajni sodelavec vzhodnonemške različice Udbe (STASI). Članki so se brali kot politični pamflet. In takšnega ujčkanja je Levica deležna že vse od svojega nastanka, kot stranski hobi projekt zadnjega šefa CK ZK, ki se najbrž niti sam ni zavedal, kako uspešen bo.

RTV pripomogla, da  je socialistični duh ušel iz steklenice
Preboj se je zgodil na zadnjih predvolilnih soočenjih pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je Luka Mesec prvič peljal svoje socialistične ovčke na pašo, novinarji pa ga niso bili sposobni ali pa ga niso smeli izpostaviti kot ekonomskega ignoramusa in političnega bleferja. Zdaj, po štirih letih parlamentarnega udejstvovanja skrajnih levičarjev, je duh dokončno pobegnil iz steklenice. Zdaj je dovoljeno skoraj vse – brez posledic in javne osramotitve. Govorijo lahko o tem, kako je težava Venezuele v tem, da je še preveč kapitalistična in premalo socialistična. Govorijo lahko, da bo konec letalskih prevozov v Sloveniji, ko se bo Adria prodala, pa jih ne bo nihče pocukal za rokav, zdaj, ko se je res prodala in cveti pod novimi lastniki. Govorijo lahko o privatizaciji kot razlogu za svetovno revščino, pa jih nihče ne bo lopnil po glavi s kakšno srednješolsko skripto o temeljih ekonomije. Komaj ko je Mesec tudi za svoje standarde šel predaleč in začel čebuliti o izvozu kot Ahilovi peti, so se – čeprav neradi in bolj po pritisku gospodarstvenikov, ki jih je izjava prizadela – zganili vsaj nekateri mediji in ga postavili na realna tla. A ne RTV Slovenija, kjer je izjavo tudi podal. Ne Delo. Ne Večer. Ne Dnevnik. Repovž mu je v Mladini celo napisal apologetsko kolumno, češ, izvoz je res nevaren, ker temelji na nizki ceni dela (?!).

V Sloveniji se torej lahko proizvede ekstremen derivat socialistične ideologije povsem s pomočjo vodilnih medijev v državi. Nobeno hibridno vojskovanje ni potrebno. Nobenih dragih odkupov osebnih podatkov. Slovenski agitprop je res ljudski in neposreden. Razlika med zlonamernimi vmešavanji v ameriške in britanske volitve ter sistemskim pranjem možganov naših medijev je velika.

Stanje v ZDA se z izvolitvijo Trumpa ni spremenila tako zelo, kot bi si mislili ob kakšnem javljanju Tadeje Lampret iz ZDA, ko dobi človek občutek, da jo bo zdaj zdaj ugrabila skupina neonacistov in jo zadrževala kot spolno sužnjo. Da, Trump je včasih vulgaren, impulziven, lahko tudi malce nepremišljen, a njegovi svetovalci so iz Raeganove šole vitke države in sistematičnega zmanjševanja državnega intervencionizma. ZDA se le vrača na ciklično pot dveh republikanskih in dveh demokratskih mandatov. Tudi Brexit sam po sebi ni tak monumentalen preskok za Britance, kot želijo prikazati nekateri mediji. Še zmeraj imajo desno vlado. Še zmeraj poudarjajo podjetništvo in nižanje davkov. Z EU bodo zagotovo sklenili trgovinski sporazum, ki bo zajel večino za obe entiteti koristnih aspektov prejšnjega notranjega trga. Iz tega zornega kota se v ZDA in Veliki Britaniji politično ter ideološko ni veliko spremenilo. Kljub ruski hibridni vojni. Kljub političnem mešetarjenju z osebnimi podatki uporabnikov interneta. Morda tudi zato, ker so Rusi delali račun brez krčmarja – več stoletij demokratične tradicije se pač ne da kar tako postaviti na stranski tir.

Ko se ugrablja država, so mediji ključni del ugrabitve
V Sloveniji so bili premiki veliko bolj izraziti. Vstopili smo v novi svet, ki ga prej nismo poznali. Še sredi devetdesetih ni bilo razkošnih paravojaških petelinjenj, kot so danes Dražgoše, Ruska kapelica, Bolnica Franja in Tek ob žici, kjer se zbira leva elita in še bolj v psiho naroda potiska normalnost socialistične ideologije. Nekako smo v sramu na te stvari tedaj po osamosvojitvi pametno pozabili, danes pa prihajajo nazaj še bolj silovito kot kadarkoli v SFRJ. Eksperiment se je obnesel in zdaj dobiva veliko širši okvir. Danes tudi Socialnim demokratom ni nič nerodno, ko njihov trdo komunistični podmladek na stene nabija slike jugoslovanskega samodržca, in ko njihovi člani objavljajo tvite kot so: “Živela radnička klasa i svi radni ljudi”. Nivo javnega političnega diskurza je v teh časih pač na takšni ravni. Brez medijev ne bi šlo. Ko se ugrablja država, so mediji ključni del ugrabitve. Brez medijev ni volje ljudstva, brez volje ljudstva ni oblasti. Tega se zavedajo tako Putin in Lukašenko kot Kučan.

Ugrabitelji države (Foto: Twitter)

Cambridge Analytica, Trumpova volilna ekipa in ruski hekerji so bili najbrž nepomembni za končni razplet dogodkov, kljub globalni histeriji, ki vlada med levico, ki se ne more sprijazniti s porazom. Na drugi strani pa so naši mediji v slabem desetletju povsem spremenili pričakovanja ljudi o tem, kaj je politično, družbeno in ekonomsko sprejemljivo. Cambridge Analytica za kliente v politiki psihološko profilira uporabnike/volivce in jim servira ustrezno dozo dnevnih novic, ki bi morda nekoč spremenili njihovo mnenje. Večeru, Delu, Dnevniku, Mladini in RTV Sloveniji ni treba profilirati, ker imajo naš izolirani levi osamelec sredi Evrope povsem pokrit. Kar povedo, bo postalo splošno sprejemljivo po inerciji. Medtem ko so politični akterji na globalnih odrih iskali stranska vrata skozi socialna omrežja, mi dobivamo servirano porcijo butl-socializma vsak dan skozi tri časopise in tri televizijske postaje,  ki pokrivajo praktično vso deželo. Skoraj kot v Putinovi Rusiji. Takšno vsakodnevno, sistemsko pranje možganov pa je – vsaj v današnji še ne povsem digitalizirani družbi – neskončno bolj učinkovito kot ciljanje ljudi preko socialnih omrežij. Prodali so nam zgodbo plemenite borbe za enakost, ki ni nič bolj verjetna od tiste o nigerijskem poslovnežu, ki vam želi zapustiti bogastvo. A jim moramo verjeti. Kot je dejal en upokojenec, ki sem ga zadnjič slišal v nakupovalnem centru, ko se je pogovarjal s približno enako starim sogovornikom:

“Glej, že mora bit’ res, če pa so na RTV-ju povedali …”

Ja, Cambridge Analytica je amater v primerjavi z RTV Slovenija. A RTV Slovenija ima skupaj s pajdaši medijsko pokrajino skoraj povsem zase. Cambridge Analytica in njeni klienti pa morajo tekmovati z resničnimi novicami.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Grčijo sta v razmiku minute stresla dva močnejša potresa

Danes zjutraj sta Grčijo prizadela dva močna potresa, močnejša...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...