Če upoštevamo pakt Hitler-Stalin, je 2. svetovno vojno začela tudi Sovjetska zveza

Datum:

Dolgo časa se tudi na zahodu ni razpravljalo o odgovornosti Sovjetske zveze (SZ) za začetek druge svetovne vojne. Prav sedaj, ko smo priče ponovne agresije s strani Rusije, pa se moramo soočiti z zgodovinskimi dejstvi. Nemčija in Sovjetska zveza sta namreč leta 1939 podpisali kar dve pogodbi, ki sta imeli izreden pomen tako za začetek vojne kot tudi posledično za razdelitev Evrope po koncu druge svetovne vojne.

Ti dve pogodbi sta pakt med Adolfom Hitlerjem in Josipom Stalinom oz. pakt Molotov-Ribbentrop, kot se večinoma imenuje v državah, ki so bile prej komunistične, ker sta ga podpisala v Stalinovi prisotnosti 23. avgusta 1939 (pravzaprav že v jutranjih urah 24. septembra) nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in sovjetski ljudski komisar Vjačeslav Molotov, in Mejna in prijateljska pogodba, ki je bila sklenjena 28. septembra 1939. Pogodbi sta vsebovali tudi tajni protokol, ki je predvideval delitev držav severovzhodne in vzhodne Evrope na nemško in sovjetsko interesno sfero. Stalinu naj bi pripadli vzhodni del Poljske in baltske države, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.

Protokola sta bila tajna, ker je bila vsebina v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in povsem nemoralna
Za baltske države in države vzhodne in srednje Evrope 23. avgust 1939 pomeni to »morilsko zavezništvo«, kot ga imenuje zgodovinarka Claudia Weber, začetek obdobja komunističnega režima, ki se je končal šele v letih 1989/1990. Med podpisom obeh pogodb se je začela druga svetovna vojna. Dejstvo je torej, da je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije in da je bila dve leti nemška zaveznica. Hitler je napadel Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Hitler je napad na Poljsko v javnosti razlagal kot samoobrambo proti poljskim napadom. Po istem vzorcu danes Vladimir Putin zatrjuje, da se Rusija zgolj brani.
Ker je bila vsebina tajnih protokolov v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in povsem nemoralna, jih Hitler in Stalin nista dala v javnost. Tajna protokola k nemško-sovjetskim pogodbam iz leta 1939 s teritorialnimi premiki, ki sta jih vsebovala, so bili na zahodu znani po drugi svetovni vojni. V SZ je bil original pakta Hitler-Stalin skrit v arhivu politbiroja, šele konec osemdesetih let je vsebina obeh tajnih protokolov prišla v javnost, ko je Aleksander Jakovljev v imenu Gorbačova decembra 1989 javno priznal njihov obstoj. Dodal je še, da je tajni protokol k paktu Hitler-Stalin ena najbolj nevarnih min z dolgoročnimi učinki. Putin seveda skuša odgovornost SZ spet zanikati.

Pakt Hitler-Stalin so zagovarjali podobno, kot zdaj Putin zagovarja napad na Ukrajino
Apologeti pakta Hitler-Stalin razlagajo, da si je Sovjetska zveza vzela samo to, kar ji je pripadalo. Poleg tega pa da je Sovjetska zveza morala zaščititi Ukrajince in Beloruse, ki so živeli na vzhodnem Poljskem. Podobno je argumentiral Putin, ko je leta 2014 – v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom – anektiral Krim. Že takrat je grozil Ukrajini s protiukrepi zaradi domnevnih poskusov napadov na anektirani Krim. Od leta 2014 naprej velja v Rusiji celo zakon, ki kaznuje »rehabilitacijo nacizma«, po katerem se kaznujejo tisti, ki »namerno širijo neresnična dejstva« o napadu Nemčije in Sovjetske zveze na Poljsko leta 1939. Putin je celo označil Poljsko za soodgovorno za začetek druge svetovne vojne.

SZ je Nemčiji izročala komuniste, priskrbela surovine in ji omogočila oborožitev, katere žrtev je potem postala
Sodelovanje Nemčije in Sovjetske zveze je bilo pred drugo svetovno vojno možno tudi na drugih področjih. Dobre zveze so bile tudi med sovjetsko tajno policijo NKVD in nemškim Gestapom. Šlo je tako daleč, da je Stalin Gestapu izročil več kot tristo komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina je bila ustreljena, poslana v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. Med njimi sta bila avstrijski fizik Alexander Weissberg-Cybulski in Margareta Buber-Neumann, ki so jo komunisti že leta 1937 poslali v Sibirijo, potem pa predali Gestapu, ki jo je poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück.

Tudi na gospodarskem polju sta državi intenzivno sodelovali. Podpisali sta kar tri gospodarske sporazume, ki so bili izredno pomembni za razvoj nemške vojne industrije. Ker Nemčija sama surovin skoraj ni imela, jih je morala nabaviti drugod. Iz SZ je tako uvozila kar 40 odstotkov nafte, 30 odstotkov niklja, 70 odstotkov fosfata. Vendar to ni zadostovalo, zato je SZ zanjo uvažala surovine iz celega sveta, saj Nemčija tega zaradi angleškega bojkota ni mogla storiti direktno.

SZ je torej omogočila nemško oborožitev, katere žrtev je postala 22. junija 1941 tudi sama. Čez noč so se morale takrat komunistične partije, ki so bile vključene v Kominterno, preusmeriti. Naenkrat je bil v ospredju boj proti fašizmu, boj proti imperializmu pa je bil potisnjen v ozadje. Stalinova interpretacija dejstva, da je bil sklenil pakt s Hitlerjem, je bila potem ta, da se je to zgodilo iz taktičnih razlogov, ker je želel domnevni neizogiben napad preložiti na kasnejši čas.

V komunističnem in nacističnem sistemu zasledimo pojave, značilne za totalitarne režime
Seveda so bile med nacističnim in komunističnim sistemom ideološke in politične paralele. V obeh primerih zasledimo to, kar je značilno za totalitarne režime in pojave. To je: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, podreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privilegiranost določene skupine oz. stranke, kar je Milovan Đilas poimenoval »novi razred«.

Res je šlo med Nemčijo in SZ za taktično sodelovanje. Na obeh straneh so bili prepričani, da bo prej ali slej prišlo tudi med obema državama do spopada. Pakt je bil podpisan za deset let, dejansko pa je veljal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, torej do nemškega napada na SZ. Stalin očitno ni računal s Hitlerjevim napadom tako hitro, zato SZ vojaško ni bila pripravljena na napad.

Po letu 1945 je veljalo, da je edino Nemčija odgovorna za izbruh druge svetovne vojne. Povsem je bilo prezrto, da je Sovjetska zveza napadla Poljsko 17. septembra 1939, pozneje pa še 30. novembra Finsko, 27. junija 1940 Besarabijo in severno Bukovino, 21. julija 1940 pa si je priključila baltske države. Posledice pakta so bile daljnosežne, tudi po koncu vojne. Po porazu Nemčije se SZ ni bila pripravljena odpovedati vplivu in ozemljem. Šele v začetku devetdesetih let so postale baltske države neodvisne.

Ruski predsednik Putin nadaljuje ustaljeno prakso komunističnega režima
Vse od decembra 2019 nastopa ruski predsednik Putin vedno bolj ostro in napadalno. Povod je bila brez dvoma tudi resolucija, ki jo je 19. septembra 2019 sprejel Evropski parlament o pomenu evropskega spomina in vesti in je namenjena vsem žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov. Obsoja namreč vse pojave totalitarnih ideologij, kot sta nacionalsocializem in komunizem. Ta resolucija še nadgrajuje Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi.

To, kar dela ruski predsednik Putin, nikakor ni nič novega, nadaljuje ustaljeno prakso komunističnega režima. V času stalinizma ni bilo v Sovjetski zvezi nič nenavadnega, če je uradni prikaz dogodkov sledil trenutni politični situaciji, kar pomeni, da se je sproti spreminjal. Pravzaprav že od aneksije polotoka Krima Putin pripravlja teren za obnovo Sovjetske zveze, in če bi mu napad na Ukrajino uspel, potem bo seveda svojo ekspanzijo nadaljeval in napadel še druge države.

Slovenski parlament še vedno ni podprl Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu
Žal je spet propadel poskus, da bi slovenski parlament podprl resolucijo Evropskega parlamenta in s tem enako kot nacionalsocializem in fašizem obsodil tudi komunizem. Leve vladne koalicije oz. stranke, ki v Sloveniji prevladujejo, imajo z obsodbo komunizma očitne probleme – to med drugim nazorno kaže tudi poklon pred spomenikom soodgovornega za povojne pomore –, čeprav je komunizem na vsem svetu povzročil več kot sto milijonov žrtev. K temu moramo prišteti še množične kršitve vseh drugih človekovih pravic, kot so: svoboda govora in veroizpovedi, svoboda medijev, znanosti in umetnosti, enakost pred zakonom, prepoved mučenja, pravno varstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, svoboda združevanja in demonstriranja. Slovenija na državni ravni ni obsodila komunizma, resolucijo evropskega parlamenta pa je vzela zgolj na znanje, in to čeprav so za Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009 v Evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski poslanci.

Tamara Griesser Pečar, Časnik

Sorodno

Zadnji prispevki

Ironija: Ruski hekerji napadli rusofilni portal MMC

Domnevni ruski hakerji so zopet na delu. Pred kratkim...

[Video] Evropska komisija predlaga ustanovitev ministrstva za demografijo, ne le urada

Medtem ko v Evropi narašča kakovost življenja, se soočamo...

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...