Če želite dočakati božič 2050, se uprite levičarski dogmi prijaznega sveta

Datum:

Znanstveniki so do nedavnega šimpanze – poleg bonobov naše najbližje genetske sorodnike iz družine hominidae – opisovali kot lene rastlinojede opice, ki živijo v miroljubnih, preprostih proto-plemenskih skupnostih. Resne raziskave njihovih vedenjskih vzorcev v naravi (izven umetnega sveta živalskih vrtov, zavetišč in domače oskrbe) so se začele komaj v sedemdesetih z antropologinjo Jane Goodall. Danes vemo, da so šimpanzi podobno teritorialni in hierarhični kot mi. Goodallova je med letoma 1974 in 1978 popisovala vojno med dvema rivalskima skupinama šimpanzov, polno neverjetnih krutosti, ki so značilne za človeške konflikte. Tudi sadistične tendence, ki jih po navadi pripisujemo le človeški zavestni zlobi, so bile prisotne. V naravi gredo šimpanzi “v vojno” s sosednjim plemenom, ker je na tujem območju džungle več drevja s sočnim sadjem in dovolj godnih samic. Ko premagajo samce v sovražni skupini, najprej načrtno pobijejo vse mladiče, ki so jih zaplodili premagani, pobiti nasprotniki, nato še starejše samice, medtem ko prizanesejo godnim samicam, ki jih uporabijo za nadaljnji razplod. Samci so že po naravi zelo dominantni in agresivni do samic, včasih do takšnih ekstremov, da v navalu hormonskega dokazovanja samico pretepejo do smrti, še preden se lahko z njo parijo. Znanstveniki zdaj ugotavljajo, ali obstaja povezava med sadizmom in spolno slo, ki kot nekakšen kratek stik preskoči v možganih spolno vzburjenega primata višjega reda, kot je šimpanz ali pa tudi človek.

Ja, tudi človek. S šimpanzi in bonobi si delimo skupnega prednika, ki naj bi po nekaterih ocenah živel le 5 milijonov let nazaj – v evolucijskem časih je to izredno kratka doba. Koliko divje narave si delimo s preostalimi člani naše genetske družine? Zgodovina kaže, da nismo v živalskem smislu nič drugačni kot naši sorodniki. Kot oni smo sposobni močnih socialnih vezi in altruizma do jedrne in razširjene družine, celo drugih živih bitij. Hkrati pa v nas latentno ždi gen davno fosiliziranih prabitk z divjimi zvermi in sovražnimi predstavniki iste vrste. A kaj je naša prava, resnična narava? Se rodimo slabi in nas družba s korenčkom in palico preoblikuje v odgovorne državljane, ki spoštujejo vladavino prava? Se rodimo dobri, pa nas družba pokvari, da se začnemo drogirati in oropamo pošto, da bi dobili denar za droge? Filozofi se s tem fundamentalnim vprašanjem človeškega obstoja ukvarjajo že odkar obstaja pisana beseda. Avguštin iz Hipona je po krščanski dogmi trdil, da smo se vsi ljudje rodili v izvirnem grehu, torej zlobni po naravi, cilj našega življenja pa je, da se zlobe očistimo in živimo zveličano življenje. Podobno je razmišljal tudi angleški filozof iz 16. stoletja, Thomas Hobbes, ki je verjel, da smo ljudje rojeni kot naravno egocentrična, vase zagledana bitja, ki jim je lasten obstoj center vesolja – za razliko od Avguština iz Hipona je verjel, da se lahko izvirne zlobe rešimo z družbeno pogodbo – civilnim pravom, ki se mu se kot družba zavežemo slediti. Jean-Jacques Roussau je bil večji romantik. Verjel je, da smo ljudje nagonsko zavezani k altruizmu do drugih in širjenju dobrote. Aristotelovci so človeka videli kot tabulo raso (nepopisan list papirja) – platno, na katerega vzgoja, družba, izkušnje in nepredvidljiva naključja narišejo fresko življenja.

V resnici smo ljudje – podobno kot naši daljni sorodniki v divjini – tako dobri kot slabi. Kot je rekel vesoljec v filmu Stik: “Ste zanimiva vrsta. Sposobni ste najlepših sanj in najbolj groznih nočnih mor.” Brez dvoma je altruizem vgrajen v našo bit. Sodobna nevrološka dognanja to potrjujejo. Smo čredne živali – za razliko od mačk, medvedov in divjadi. Brez komponente skrbi za člane svoje vrste bi nas že zdavnaj pojedle divje zveri ali drugi predstavniki rodu genus (ki so bili, mimogrede, vsi veliko močnejši od nas).

A na koncu dobrota ni tako pomembna v okviru stvari, ki jih bom izpostavil, saj jo danes pričakujemo že v osnovi, kot da je to nekakšno privzeto naravno stanje človeka. Pa ni. Pomembno je razumeti, da so globoko v naš hipotalamus gensko zakodirani isti sprožilci kot pri naših divjih bratih šimpanzih, ki so jim genocid, infaticid in sadizem del življenja. Tudi mi smo v osnovi isti. Zgodovina nas to vsakih nekaj let na novo nauči. Pasivni, naravno sramežljivi Nemci so se med vojno spremenili v hladne, pogosto celo sadistične likvidatorje. Pohlevni Kmeri so v debla dreves metali triletne otroke in na vile nasajali njihove matere, v procesu pobijanja milijona svojih sonarodnjakov. Vojščaki Huna Atile so sejali smrt po Evropi kot nekakšni predzgodovinski teroristi – in pobili vse nesrečnike, ki so živeli na poti njihovih pohodov, ne zato, da bi jim vladali, ampak da bi pobrali njihovo bogastvo, ubijanje je bila le postranska zabava za sprostitev. Džingis Kan, še danes čaščen kot veliki vojskovodja, je zaplodil otroka skoraj 10 odstotkom takratnega prebivalstva mongoloidne genetske veje. Po dobljeni bitki je najprej sam z rokami pobil otroke premaganih sovražnikov in popil njihovo kri. Tudi pri nas smo spoznali, česa je sposoben naš narod – tiste v beton zazidane, prestreljene lobanje moških, žensk in otrok nas bodo še stoletja duševno preganjale kot narod.

Foto: Janez Turinek

Svet je pač krut. Vladavina prava, relativna varnost stabilnega mednarodnega okolja, intranacionalno ohranjanje miru z vojsko in policijo – vse to so dokaj pozni dosežki sodobne civilizacije, procesi, ki so se zares začeli oblikovati komaj po pomladi narodov v Evropi, na svetovni ravni pa res dodobra šele po drugi svetovni vojni. Pred tem smo tisočletja živeli v nenehni napetosti in pričakovanju smrti. Če ne nasilne, pa vsaj bolezenske – še pred 100 leti so ljudje umirali zaradi infekcij. Trenutno se nahajamo v neverjetno posebnem, na videz hermetično zaprtem mehurčku relativne varnosti, ki nam jo omogoča prevlada evro-atlantske civilizacije nad človeško družbo. Oblikovale so se suverene države, ki branijo svoje meje z vojsko pred zunanjimi sovražniki in policijo pred domačimi zločinci. Nastala je supranacionalna zveza Nato, ki varuje večje skupine ljudi, povezanih v moralno-etnično kompatibilno zahodno-civilizacijsko enoto pod vplivom skupnih vrednot, kulture in zgodovine. Z osnovno varnostjo smo dobili zares uporabno, de facto veljavno kodificirano pravo. Tudi stari Rimljani so imeli kodificirano pravo – Corpus Juris Civilis je bil praoče kontinentalnega prava, a se je nanašal le na rimske državljane ter emancipirane in neemancipirane sužnje, še daleč od sodobnega dojemanja nedotakljivosti človeškega življenja. Zgodovinar Flavianus je recimo o incidentu, ko je skupina rimskih vojakov, ki so se vračali iz bitke, naletela na mlade pastirice, jih posilila in umorila, pisal kot o smešni vojni anekdoti, češ kako pohotni in divji so naši bojevniki.

Ne slepimo se. Ta svet še zmeraj obstaja, čeprav ga ne vidite. Svet ni le ZDA, EU, Kanada, Avstralija, Japonska in Nova Zelandija. Večina ljudi na našem planetu živi v tiraniji. Od teh kar nekaj v razmerah, v katerih človeško življenje ni vredno nič. Nič posebnega ni, če skupina objestnih mladostnikov v Moskvi za šalo muči in pobija brezdomce. Vsi vedo, da je Putin po ukazu ubil Ano Politkovsko in Borisa Nemcova in to jemljejo kot nekaj naravnega, pričakovanega. Nič posebnega ni, da v Gvangdžoju kombi zapelje čez 3-letno punčko sredi tržnice, ljudje pa potem hodijo mimo njenega počasi umirajočega telesa, kot da je smet na cesti. Nikogar tam ne skrbi, če kakšen posebno aktivistično nastrojen prevratnik izgine sredi Pekinga in ga nihče več nikoli ne vidi. Svet je krut. Mi sredi našega zahodnega mehurčka pa se sploh ne zavedamo, da človeško življenje tam zunaj pomeni veliko manj kot na primer v ZDA, Belgiji, na Poljskem, Nizozemskem, v Kanadi ali Sloveniji.

Nikjer drugje pa ne pomeni manj kot tam, kjer je domorodno prebivalstvo koloniziral in duševno pohabil islam. Tam ima življenje le relativno veljavo. Skoraj v vsaki muslimanski državi vladajo verski despoti ali pa nastavljene lutke, ki despotom služijo. V skoraj vsaki velja institucionalno predpisana oblika šeriatskega prava – če pa ne (kot recimo v Indoneziji in Maleziji), pa se šeriatsko pravo vseeno prakticira na lokalni ravni, kjer “sodbe” izrekajo vaški duhovni vodje. Če izvzamemo Libanon, je več kot polovica prebivalcev vseh muslimanskih državah Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in Azije prepričanih, da mora šeriatsko pravo biti pravo dežele (v Pakistanu, Afganistanu in Iraku, od koder je pretežen del slovenskih beguncev, je številka od 84 do 99 odstotkov). V teh deželah je pretežno število ljudi prepričanih tudi, da šeriatsko pravo velja tako za vernike kot nevernike. Kaj to pomeni v praksi? Recimo to, da 88 odstotkov Afganistancev podpira smrtno kazen ali rezanje okončin za tatove. Da 89 odstotkov Pakistancev podpira kamenjanje do smrti za ženske prešuštnice. Da 86 odstotkov Egipčanov podpira smrtno kazen kot primerno sankcijo za muslimana, ki zapusti vero. Kaj pa to pomeni še bolj resnično življenjsko? Da množica povsem običajnih ljudi sredi Kabula pri živem telesu kot krdelo divjih zveri raztrga 27-letno Farkundo Malikzado, ki jo je verski mula obtožil, da je zažgala koran, in da mainstream verski voditelji po državi njeno smrt obsodijo komaj potem, ko je po policijski obravnavi jasno, da si je mula vse izmislil. To je resničnost bližnjevzhodnih držav. Morda ste poslušali skrajno levičarske (včasih na žalost tudi skrajno desničarske) pravljice, kako so bili v Siriji in Libiji pod škornjem dveh arabskih despotov ljudje bolj liberalni. A zazrite se v ankete, ki so jih mednarodne organizacije izvajale na teh območjih. Hitro vam bo jasno, da je bilo muslimansko divjaštvo povsem enako prisotno kot v drugih državah v regiji. Zanimiv je podatek Združenih narodov, da se je število otroških porok v obeh državah od katastrofalnih pomladnih vojn naprej povečalo za tretjino. Zamolčijo pa, da se je že prej v obeh državah več kot polovico otrok na tak način prodalo v legalizirano suženjstvo. Čeprav je Gadafi (eden izmed redkih pozitivih ukrepov drugače brutalnega tirana) implementiral zakon 10, ki je otroške poroke kriminaliziral. V tradicijo ujeti prebivalci so se znašli po svoje in 8-letne hčere poslali 60-letnikom kot “hišne pomočnice”, čeprav so vsi vedeli, zakaj gre (tudi mednarodne organizacije, ki so takrat na to opozarjale, danes pa se pretvarjajo, kot da je bila Libija feministični raj, ki so ga uničile zahodne intervencije).

Sodobni islam, ki ga je infestirala vahabitska dogma, je simbol sovraštva, diskriminacije, mizoginje, narcisoidnosti, občutka samozadostnosti in večvrednosti. Savdski sunitski vahabizem na eni strani in iranska šiitska, z nacionalizmom zmešana veja islama Ajatole Homeinija sta dve različici te abrahamske vere, ki sta izkoristili ves sovražni potencial, ki se je skrival v njej. Nekoč so ga v še veliko bolj divjih časih izkoristili islamski vojskovodje, ki so od Mohameda naprej v treh valih pokorili vso Srednjo Azijo, Severno Afriko, Bližnji vzhod, kot tudi dober del Iberijskega polotoka. Danes ga sodobni ideologi uporabljajo za radikalizacijo lastnih ljudstev, čez čas pa za infiltracijo zahodne civilizacije, ki je na tak način razmišljanja podobno nepripravljena kot avstralski ekosistem na evropske mačke, ki so skoraj uničile tamkajšnjo favno.

Za našo benigno percepcijo islama, muslimanov in njihovega življenjskega stila so krivi mediji. Da je svet poln prijaznih ljudi, ki komaj čakajo, da vas sprejmejo v svoje domove, vam postrežejo s kozjim mesom in šišo, je mit, ki nam ga sodobni levičarji vbijajo v glavo že desetletja. Po Rousseujevi liniji so sodobni ljudje prepričani, da je temna stran človeške zgodovine končana. Čas je, da porušimo meje, medse sprejmemo nove pakistanske in iranske brate ter se sami z nahrbtnikom na ramenih podamo na avanture v beli svet deliti zastonj objeme in poljube. Spread the love. Da ni tako, sta pred kratkim spoznali liberalni Skandinavki, ki so ju med kampiranjem v Maroku za glavi olajšali maroški pastirji, da bi “maščevali svoje brate in sestre” (kaj imajo maroški pastirji skupnega s sirskimi skrajneži je posebna zgodba, ki je vredna članka zase, saj še posebej nazorno prikazuje, kako lahko islam s svojimi nauki povzroči kratek stik v socialnih povezav žejnih možganih preprostih ljudi, še posebej takih, ki so jih zaplodili bratranci in sestrične, kar je v tistih krajih tudi standard). Kakšno leto dni prej so isto lekcijo ameriškima biciklistoma odčitali ISIS-u zapriseženi skrajneži v Tadžikistanu, ki so ju najprej povozili, nato pa ranjena brutalno zaklali. Na pot sta se podala, da bi dokazala, kako prijazen je naš svet in da retorika o nevarnostih, ki prežijo na vsakem koraku, ne drži.

Smo generacija, ki nikoli ni občutila resnične človeške narave. Večina ljudi, ki je živih danes, se je rodilo po drugi svetovni vojni. Tudi tisti, ki so odraščali v revščini in obupu Jugoslavije, Sovjetske zveze in njenih satelitov, nismo nikoli doživeli pravega nasilja – razen tisti, ki so si upali biti preveč pogumni in svobodomiselni, teh pa v komunističnih diktaturah ni bilo veliko. Večina naših bratov in sester na Zahodu, ki so odraščali v izobilju kapitalizma in absolutni varnosti vladavine prava (ki je posameznika v pravih demokracijah ščitila tudi pred državo samo), je še bolj izolirana in oddaljena od resničnosti od nas. Smo generacija miru. Živimo v svetu, kakršnega je poznal plemič Gautama Siddharta, ki ga je oče hotel zaščititi pred krutostjo resničnega življenja tako, da ga je zadrževal v veliki razkošni palači. Ko je prvič sam šel iz palače, je bil šokiran nad tem, kako depresivna, žalostna in turobna je resničnost človeškega obstoja – tako zelo, da je izumil budistično ideologijo kot mehanizem za hipijevski beg pred trpljenjem.

Ljudje iz generacije Pričevalcev poznajo drugačno človeško naravo. Kot tudi tisti še živi, ki so preživeli koncentracijska taborišča, polja smrti Rdečih Kmerov, Stalinove pogrome, vietkongovsko pobijanje lastnih otrok in ki so bežali pred pištolo morilca Che Guevare, ki ni prizanesla niti otrokom in ženskam. To so ljudje, ki so že prišli iz Siddhartove palače in si ogledali resnični svet. Zato so danes pri nas ravno starejši – tisti, ki se še spominjajo ali pa so imeli starše, ki so se spominjali – tako previdni, ko gre za nediskriminatorni sprejem kultur, ki so tako očitno obstale v srednjem veku. Vedo, da ljudje, ki bežijo, prav tako prihajajo s teritorijev, ki jih ne ščiti varljiva varnost zahodne civilizacijske palače. Prišleki vsak dan spoznavajo, kako veliko si delimo z našimi sorodniki šimpanzi. Vzgojeni, da takim razmeram kljubujejo in se jim zoperstavijo z enako mero brutalnosti. Hkrati pa indoktrinirani v vero, ki nagrajuje tiste najbolj sadistične človeške vzgibe.

Bodimo si na jasnem – imamo jih vsi. Le da jih krotimo na različne načine. Psihopati, ki so brez smisla za empatijo, se držijo nazaj, ker jih je strah neustavljivega stroja pravne države (drugače bi brez težav in slabe vesti stopili v vašo hišo, vas ustrelili, posilili ženo, jo zaklali in odnesli vaš denar). Ljudje z normalnimi nepsihopatskimi možgani imamo še to prednost, da znajo naši možgani abstraktno razumeti bolečino drugega človeka in z njim sočustvovati, kot da je bolečina naša. Kljub temu se tudi znotraj normalnih ljudi manifestira tisti globoko ukoreninjen divji gen po dominaciji, vojskovanju, tudi povsem neracionalnem sadizmu. Ne le muslimani – tudi mehiški narkokarteli režejo glave. Tisti člani kartela s psihopatsko motnjo to počnejo brez težav, kot povprečen Štajerec, ki pri kolinah izklopi smisel za empatijo do prašiča. Drugo skupino predstavljajo ljudje z zavestjo, ki se iz različnih razlogov (strah, osebne travme, vodljive osebnosti) pridružijo psihopatom. Ti se sredi noči zbujajo prepoteni, ko jih preganjajo mrtvi, ki so jih ubili, in čutijo globoko sovraštvo do samih sebe. Razlika med psihopatom in vodljivo osebo z nekaterimi slabimi lastnostmi se je ostro pokazala v komunistični revoluciji na naših tleh. Medtem ko so nekateri boljševiški eksekutorji od lastne slabe vesti skoraj zblazneli in v nekaterih primerih celo storili samomor, so pravi klinični psihopati tipa Tito, Kardelj, Popit na gradu Strmol, ki so ga ravnokar zaplenili umorjenima zakoncema Hribar, z velikimi nasmeški na obrazu igrali biljard.

Edvard Kardelj (Foto: wikimedia.commons.org)

Sodobno človeško družbo drži pokonci dejstvo, da so psihopati redki, še redkejši pa so tisti, ki jim uspe iz svoje psihopatije ustvariti revolucionarno zgodbo, v katero potegnejo na milijone vodljivih potencialno sadističnih osebnosti. Pa tudi potencialni sadisti, ki jih pravi psihopati potegnejo v svoj vrhunec, na neki točki razvoja tiranske družbe najdejo nek moralni kompas, do katerega jih pripelje normalno delujoči del možganov, ki nadzira “proizvodnjo” empatije in vesti. A islam je zanimiva izjema. Edina abrahamska vera, ki dovoljuje ljudem, da odsanjajo vse svoje sadistične sanje, zraven pa jim da še okvir, kako svoj sadizem sebi in družbi opravičiti kot zveličano, plemenito dejanje. Islam je obraz človeka, ki z opravičilom transcendentalne vere pokaže svojo pravo naravo. Ni treba biti psihopat, da odrežeš glavo mladi Norvežanki. Ni treba biti psihopat, da s tovornjakom razmesariš 12-letno švedsko punčko. Le dobesedno moraš slediti naukom korana. ISIS, Al Kaida, Al Aksa niso takšni kot skupina nigerijskih posiljevalcev Boko Haram. Njihova ideologija je trdno usidrana v dobesedno interpretacijo korana, kakršno je zapovedal Mohamed Ibn Abd al-Vahab pred več kot 200 leti. Nekdo, ki zares povsem neposredno in brez pomislekov verjame v koran, se ne bo razvil v bosanskega ali kosovskega muslimana, ki ju bolj zanima, ali jima bodo v Ljubljani dovolili odpreti novo burekdžinico kot pa pokol vseh poganov in postopna spreobrnitev vseh ljudi knjige (Ahl al-Kitah, kot arabski muslimani pravijo židom in kristjanom). Prava, neomejena vera v Koran bo ustvarila naslednje Osame Bin Ladne, Abu Bakr al-Bagdadije in Abu Nidale. Njihovo sporočilo je zmeraj podkrepljeno s teološko neposrednostjo. Zmerni imami po svetu imajo ogromne težave, kako bi njihov bojni klic po ustanovitvi svetovnega islamskega kalifata razorožili in zrelativizirali, tako kot so židovski rabini uspeli relativizirati civilizacijsko neprimerne dele Tore (stare zaveze). Tora kljub hudo barbarskim spisom nikjer ne zahteva konverzije nevernikov v judaizem, krščanstvo pa verjame o osebnostno preobrazbo brez širjenja vere z mečem. Seveda so se v preteklosti v imenu krščanstva dogajale strašne stvari, od kurjenja čarovnic, inkvizicije do preganjanja znanstvenikov, ki so s svojimi spoznanji o naravi zavračali absolutno empiričnost Biblije. A v teh primerih je psihološko šlo za skupino psihopatov, ki je kanalizirala skupinski sadizem. Tako judaizem kot krščanstvo je treba hudičevo zmaličiti, da se ga spremeni v teološki temelj za osvajalske pohode. Islama pa ne. Koran je boleče očitna knjiga navodil, kako nasilno pokoriti vse drugače misleče. ISIS je v eni od svojih digitalnih publikacij eksplicitno omenil, da se zahodni levi liberalci motijo, če mislijo, da se teroristični napadi v Evropi dogajajo zaradi tega, ker so se zahodne demokracije vmešale v vojne na Bližnjem vzhodu. Svetu so želeli povedati, da nas ne ubijajo zato, ker smo jim kaj naredili, ampak zato, ker ne verujemo v preroka in ker smo sekularni liberalci. Koran specifično govori, da musliman ne sme sklepati prijateljstev z židom ali kristjanom, prav tako specifično pa nalaga dolžnost vsakemu muslimanu, da preganja nevernike (pogane in ljudi, ki niso Ahl al-Kitah).

“V srca tistih, ki so zanikali vero, bomo vnesli strah, ker so poleg Alaha častili tisto, za kar jim on ni dal ne moči ne dokaza, njihovo zatočišče bo ogenj in grozno je to prebivališče zločincev.” (Koran, 3.151)

“Bojujte se s tistimi, ki ne verujejo v Alaha niti v zadnji dan, ki ne smatrajo za prepovedano tistega, kar je prepovedal Alah in njegov poslanec, in ki se med pripadniki knjige ne držijo prave vere; vse dokler voljno ne plačajo džizje in so pri tem ponižni.” (Koran 9.29)

Koran je posut s takimi izredno natančnimi navodili, ki jih je nemogoče zrelativizirati. Ko boste sveto knjigo prebrali prvič in si drugič delali izvlečke, boste težko zanikali dejstvo, da Abu Bakr Al-Bagdadi in njegovi sledilci niso megalomanski psihopati. Njihova dejanja so povsem racionalna in logično konsistentna, ob predpostavki, da res verjamete v resničnost, kot jo opiše Koran.

Otopeli sterilizirani zahodnjaki takšne miselnosti ne razumemo. Preveč tuja, preveč divja, preveč v stiku z našo primarno naravo je, da bi jo razumel povprečen evropski socialni demokrat, ki misli, da so največja nevarnost za svetovni mir kapitalizem, ZDA in Nato. Ko naleti na ljudi, ki zares verjamejo bojevniški ideologiji iz leta 520, jih proglasi za blazno skupino posameznikov, ki nimajo nič skupnega s pravimi muslimani, ki so – tako si bo interpretiral – veliko bližje našim zahodnim vrednotam. Zato se bo evropski socialni demokrat odpravil pohajkovat po kakšnem gorovju globoko v muslimanskem delu sveta in še ko mu bo nož Alahove milosti rezal glavno arterijo, bo njegova zadnja misel, da je imel neverjetno smolo, da je naletel na takšne razbojnike, saj so pravi muslimani prijazni in gostoljubni. Mediji so sokrivci zidave takšne Siddhartove palače, ki mlade zahodnjake enostavno ne upa soočiti z resnico. Zato so v zvezi z zadnjo žalostno maroško zgodbo najprej v javnost začele prihajati novice, da sta bili skandinavski študentki najdeni mrtvi z “urezninami na vratu” in da so ju najbrž napadli spolni devianti. Šele ko so začeli krožiti video obglavljanja in fotografije odrezanih glav, so se končno vdali in diskretno priznali, kaj se je zgodilo. A to ni bil nek naključen zdrs. Že več let poročam o različnih prestopkih, ki so jih v Sloveniji storili migranti. Policijski tiskovni predstavniki mi po pravilu nikoli ne povedo čiste resnice, ko gre za migranta. Če je prestopek storil slovenski državljan, pa ni nobenih težav z identifikacijo in podrobnostmi. Saj poznate rutino: migrant, ki je na Dolenjskem z mačeto zaklal slovenskega policista, se spremeni v “22-letnega državljana Nemčije”. Iskreno verjamem, da skuša ministrstvo za notranje zadeve preko vpliva na policijo nekako preprečiti vsesplošni odklon do beguncev in preprečiti masovno paniko. A mislim, da je pomembno, da vemo točno, kaj se dogaja. Tako kot je pomembno, da otroku iskreno povemo, zakaj ne sme vstopiti v tujčev avto. Naša mladina se ne zaveda, kakšen eksploziven potencial se skriva v islamu. Ne zavedajo se, kako krut in živalsko divjaški je ta naš svet že nasploh in da obstaja ena ideologija, ki takšno primarno človeško krutost legitimizira in  glorificira na raven mučeništva.

Verjamem, da je od skoraj milijarde in pol muslimanov veliko dobrih ljudi. Predvsem tisti, ki svoje vere ne jemljejo več resno ali pa so si jo zaradi civilizacijsko pridobljenih svetovnih nazorov prilagodili na tak način, da ni več podobna sami sebi. Ti so naši bratje in sestre v boju proti pravemu islamu, kot ga pridiga Abu Bakr al-Bagdadi. A smo v boju sami. Regresivna levica je na strani al-Bagdadija. Z opravičevanjem barbarskih običajev in z našo civilizacijo nekompatibilnih nazorov v imenu domorodne pristnosti (“to je pač njihova kultura”) in psevdo boja proti rasizmu največ škode naredijo ravno razsvetljenim liberalcem med muslimani. Regresivna levica njihove liberalne muslimane vrže psom pristnega islama za večerjo. Z dobrim razlogom – pravi liberalni muslimani so namreč svobodni misleci, ki so kljub sistemskemu pranju možganov v otroštvu spoznali resnico. Taki pa bodo slej kot prej razbili tudi mit neosocializma, na katerem obupano, brezciljno jahata evropska in ameriška levica. Pravi volivci levice so tisti, ki so podlegli sladkemu sadežu islama. Ljudje, ki v zameno za vero v bizarno vojaško ideologijo sprejmejo prosto vstopnico v svet primarne človeške divjaškosti, za katero ne bodo kaznovani, ampak nagrajeni. Ti so dovolj mentalno šibki, da se bodo šli igro socialnih podpor, minimalnih plač in brezplačnih javnih storitev, ki jim jih bo v zameno za glas na volitvah ponujala levica. Alah in levica jima ponujata podobne stvari – bližnjico do sreče.

Težak boj je pred nami. Na eni strani smo mi, iskreni kritiki islama in hkrati pravi liberalci, ki se skupaj z liberalnimi muslimanskimi brati in sestrami borimo za bolj razsvetljen svet. Na drugi strani so arabski verski despoti, vodje terorističnih organizacij, nanje priklopljeni klinični psihopati in v burke oblečeni, napis refugees welcome noseči regresivni levičarji (kot še edini pravi podporniki intelektualnega vakuuma, ki v tem trenutku tvori zahodno levico).

Človeška narava je izvirno na moč podobna šimpanzovi. Kot oni smo tudi mi teritorialni, tudi mi uživamo, ko komu povzročamo trpljenje, tudi mi pobijamo otroke lastne vrste. Nasilje, sadizem, pobijanje so ravno tako del naše narave, kot ustvarjanje plemenskih skupnosti in altruistična skrb za predstavnike iste vrste. Islam pa je edina vera, ki je uspela teritorialnost in hkrati nasilni sadizem človeške živali unovčiti na tako podjeten način, da vas bo v bližnji prihodnosti pol milijarde ljudi brez težav ubilo in pri tem razmišljalo, da vam je naredilo uslugo. Če ne dobimo tega boja, bo to naš zadnji boj – vsaj kot tehnološka vrsta. Bijmo ga skupaj s tistimi muslimani, ki se niso pripravljeni sprenevedati o “religiji miru” (konec koncev, največ žrtev islamskega terorizma je med muslimani). Bijmo ga tudi v imenu tragično preminulih levičarskih Skandinavk, ki sta prejšnji teden končali pod nožem povsem povprečnih maroških pastirjev. Onidve sta bili v zmoti o tem, kakšen je naš svet. Ne bodimo še mi.

Preveč moreče sporočilo med božičnimi prazniki? Morda. A skupaj z vami bi se rad veselil božiča tudi leta 2050. Če ne bomo spoznali resnične narave človeškega bitja in ideologije, ki jo zastruplja, me je strah, da ga tedaj ne bomo več smeli praznovati. Zato vam danes želim vesele, blagoslovljene in mirne praznike. In vas pozivam, da se skupaj borimo za to, da jih bomo podobnih doživeli še veliko več.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 so bili gasilci PGE...

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...