Moram – pa nisem ravno ljubitelj državnih proslav, še posebno ne te, ki se je 7. februarja zgodila v Cankarjevem domu. Nisem ne ljubitelj Prešerna ne njegove poezije – spoštujem pa znamenito “7. kitico”, njegovo Zdravljico, ker je pač naša himna. Vsakega 8. februarja pa mi gre na jetra, torej “na živčno misel”, tudi dejstvo, da si je umetnost kar prisvojila kulturo, telesna in/oziroma športna pa je izvisela.
Kot ljubitelj in poznavalec športa in športologije namreč vem, da je šport ravno toliko kultura kot umetnost; celo zelo podobna sta si v svojem latentnem – torej nezavedno simbolnem – ozadju, s pripombo, da športnik ne ve nič o latentni, torej simbolni strukturi svojega športa, umetnik pa ima zgolj iluzijo, da ve. V resnici pa tudi on brca v temo, ko misli, da zna o svoji umetnosti kaj pametnega povedati.
Namesto da bi proslavljali dan njegovega rojstva, praznujemo njegovo smrt
Že pred leti sem zelo slabšalno razmišljal – pisal in govoril – o vélikem Francetu Prešernu. In po svoje se mi prav fino zdi, da je – če je že Prešeren izbran kot ikona, ki se jo “kulturno časti in opeva” – za kulturni praznik izbran dan njegove smrti in ne rojstva. Namesto da bi proslavljali dan njegovega rojstva, se nam je v praznik prikradel dan njegove smrti – kot da bi vedeli, da je imel Prešeren v resnici (hude in nadležne) moralne (pre)grehe – in to seksualne narave. (No, kdo jih pa nima?) O opevanemu pesniku sem si že pred leti drznil napisati tole:
“France Prešeren je bil moralno neodgovoren moški s šibkim Nadjazom/Superegom, in zato ni znal brzdati svoje pohote, libida (Ono/Id). Prešeren je bil neodgovoren pedofil, in tega moralno spornega nagnjenja ni bil sposoben brzdati – tudi svojih treh otrok, ki jih je imel z Ano Jelovšek (ko je bila stara 13 let, on pa 23 let starejši), ni vzdrževal, zato jih je morala dati v rejo! Prešeren je bil moralno pokvarjen, neodgovoren – mi pa ga slavimo … Skrbel je le za lastne užitke, ni pa čutil, kaj je moralno prav. Za svoje otroke, ki jih je “nafukal” mladoletnici/otroku, ni skrbel. Je raje pesmice pisal … Baraba pokvarjena!”
Hvala bogu, da je cenzura bila! Ob necenzurirani predstavi bi morda spet zagorel kakšen reportažni kombi
Če se vrnem k sami proslavi … kot kritičen mislec tokrat ne morem kritizirati sáme države – torej Upravni odbor Prešernovega sklada in Ministrstvo za kulturo – ki je dovolila takšno proslavo, saj jo je v resnici normalizirala, jo naredila gledljivo in prebavljivo – beri: jo cenzurirala. Kritiziral bi prej scenarista – režiserja Mareta Bulca. Ne gre toliko za to, da je v teh spolzkih “begunskih časih” spisal multikulturni scenarij in provokativno režiral proslavo, pač pa osebno vidim problem v tem, da se je pritoževal nad dejstvom, da je bil (res) cenzuriran in da njegovi umetniki oz. “podizvajalci” niso imeli tiste svobode, ki bi jo kot umetniki želeli.
Politično opredeljenega umetnika/kulturnika (Mareta Mulca) je pač zaneslo … Kot kritični mislec bi rekel, hvala Bogu, da je cenzura bila – ker: država si ne sme privoščiti tistega enoumja, ki bi si ga levi-multikulturalisti želeli. Ob necenzurirani predstavi bi morda spet zagorel kakšen reportažni kombi pred Cankarjevim domom ali pa bi bilo kamenjano sámo Ministrstvo za kulturo, žaljeni pa bi bili tudi člani Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki so tako proslavo dopustili. In levi kulturniki in/oziroma politiki bi se potem spet sklicevali na zloglasni sovražni govor, s katerim se v Sloveniji zadnje čase poskuša utišati drugače (kritično) misleče.
Proslava je bila kontaminirana z levo politiko – tisto, ki je naklonjena beguncem
Slovenski politični prostor je razdeljen – ne bom rekel, da na leve in desne, pač pa na (anarho)liberalne in principielne multikulturaliste ter na konservativne tradicionaliste. Slednji se tako zelo bojijo beguncev (in so hkrati zaščitniški do svoje države), da jih levi umetniki – ki so vselej pri koritu državnih proslav – ne bi smeli dražiti. Prav konservativni del Slovenije je bil nad proslavo malce razočaran, celo zgrožen, ker je bila tendenciozna ali po domače povedano – kontaminirana je bila z aktualno levo politiko, predvsem tisto, ki je naklonjena beguncem.
In če bi bila na odru še bodeča žica – “tehnična ovira” in še marsikaj, kar si je Mare Bulc prvotno zamislil, pa je bilo potem cenzurirano –, bi bili tradicionalisti pošteno sprovocirani in ziritirani. In naposled bi “sovražno spregovorili” in bili tako spet dvojno kaznovani. Prvič: po njihovem mnenju je bil scenarij proslave absurden. Drugič: ko bi ga – če ga bi – kritizirali, bi bili označeni kot nestrpni in sovražno govoreči.
Umetniki so čudni tiči
Naj na koncu dodam, da je vsaka nacionalna himna – spoštovani “kulturniki” pa tega očitno ne vedo (poosebljena nevednost je Mare Bulc) – simbol starševskega glasu, pojočih besed, če ne že kar simbol materinega “božajočega” glasu, materinega petja. In na račun himne, torej Zdravljice, se ni dobro šaliti z multikulturalizmom, posebej ne skozi arabščino. Seveda ni bil nič kriv v arabščini pojoči pianist, pač pa scenarist in/oz. režiser proslave.
Umetniki so čudni tiči – pogosto jih zanaša. Spotika jih seveda lastno nezavedno, potlačene frustracije, v tem primeru pa tudi politična opredeljenost. Freud o določenih umetnikih ni imel prav dobrega mnenja. Kar precej kritičen je do umetnikov svojega časa. Mestoma jih je razglašal celo za frustrirance, za narcistične zabavljače, ki pozornost iščejo na odru, saj svojih potlačitev niso uspešno predelali.
V svojih spisih o umetnosti je povedal marsikaj pikrega in hkrati močnega – vsekakor pa to, da umetnik ne ve ničesar pametnega povedati o svoji/lastni umetnosti. V današnjem jeziku bi rekli, da so sodobni umetniki slepi za lasten psihični patos, vtkan v raznorazne “performanse” in “inštalacije”, tudi tiste, ki se vtkejo v simbolno ozadje državnih proslav.
Roman Vodeb