V petem poglavju Danielove knjige je zapisano, da je babilonski kralj Belšacar na neki gostiji zagledal roko, ki je pisala po zidu skrivnostne besede. Kot mu je razložil prerok Daniel, zagonetna pisava pomeni, da je “preštet”, “stehtan” in “razdeljen” – šteti so mu dnevi, stehtan je bil in se izkazal za prelahkega, njegovo kraljestvo pa si bodo zato razdelili Medijci in Perzijci. Tako se je tudi zgodilo. Belšacar je bil umorjen še isto noč, kralj pa je poslal Medijec Darej.
Kdo si bo razdelil kraljestvo?
Miro Cerar je v slovensko politiko prišel iz samega srca komunistične zveri, iz Murgel. Dobesedno in simbolično. Prikazoval se je kot rešitelj, izkazal pa kot nevaren politični prevarant, zato temu primerno tudi odhaja. Osramočen, na smetišče zgodovine. Pis, ljubav, bok, Miro Cerar! SMC, ki se pospešeno seli k Šarcu, novemu izbrancu ZZB in Milana Kučana, pa naj služi kot politična maketa v opomin na slabo izbiro naivnih volivcev.
V zvezi z novico o Cerarjevem porazu na temo 2. tira pa tudi ni mogoče povsem izključiti možnosti teorije zarote okrog ponovitve referenduma, ki lahko služi kot izgovor za predčasen Cerarjev odhod in za ustvarjanje politične zmede tik pred volitvami, v kateri bi se Cerar, Židan in Erjavec oprali odgovornosti za svoje rabote, podobno kot so nekoč “sestopili” z oblasti njihovi politični botri. Cerarjevi bi se s tem izognili odgovornosti za veleizdajo slovenskih interesov in se čim bolj neopazno pobrali v opozicijo samim sebi, hkrati pa bi se na skorajšnjih volitvah prikazovali kot ponovni rešitelji.
Če smo pod vlado Boruta Pahorja še upali, da Slovenija le začasno zaostaja v napredovanju med najbolj uspešne evropske države, smo v času druge Janševe vlade zastavili na prvi pogled varčno, a predvsem razvojno naravnano politiko. Ta bi v času tega pisanja že prinašala povsem drugačne rezultate volivcem, ki smo precej naivno spremljali rušenje takratne razvojne vlade s pomočjo Gregorja Viranta ter se zopet izkazali za zelo kratkovidne.
Sveti gral Cerarjeve vlade
Miro Cerar je v politiko vstopil docela nepripravljen, to je danes jasno vsakemu otroku. Polna skladišča silnih obljub o novi etični in moralni paradigmi slovenske politike, ki jih bo kot nekakšen sveti gral varovala njegova stranka, so danes prazna. Da so Cerarjevi nepripravljeni, predvsem pa nesposobni uresničiti program etične preobrazbe politike, se je jasno pokazalo neštetokrat, posebej še v zapuščanju sej zaradi koroških dečkov na temo človekovih pravic in v dogajanju okrog sprejemanja družinske zakonodaje. Največja vladna stranka je povsem nekritično sprejela predlog skrajne Levice in se trudila njihovo željo po eksperimentiranju z otroki in brisanjem spola kar uzakoniti. V Koaliciji za otroke gre! smo s pomočjo prisebnih ljudi in opozicijskih SDS in NSi uspeli preprečiti scenarij, v katerem bi nočne more očetov in mater kmalu postale resničnost. Družinski referendum iz decembra 2015 je zaradi tega nadvse pomemben tudi v luči prihodnjih volitev, za katere se lahko zgodi, da bodo po Cerarjevem begu s potapljajoče socialistične ladje določene že pred 10. junijem.
Šarec za hrbtom, bo potrebna šok terapija volilnega telesa?
Lažni optimizem, ki ga je ves mandat širila Cerar-Židan-Erjavčeva koalicija, je služil prikrivanju rezultatov zavoženih in za Slovenijo izgubljenih let. Resnično pozitivno v njihovi zgodbi je le to, da so naredili Sloveniji toliko škode, da bi jih morali spregledati tudi najbolj naivni državljani, normalno razgledan povprečen volivec pa zaradi njih ne bi nikoli več volil nobene levičarske stranke. Cerarjevo sklicevanje na 5-odstotno gospodarsko rast je samo pesek v oči in ne reši ničesar, kot kažejo statistični kazalci, imamo še vedno hude težave z izseljevanjem perspektivnih mladih ljudi v tujino.
Kupna moč konstantno pada, plače in pokojnine so 25 odstotkov nižje kot v letih 2004-2008, ko je vlado vodil Janša, javni dolg je še vedno krepko višji kot pred krizo in kadarkoli po osamosvojitvi. Tudi stanje v slovenski vojski in v zdravstvu je najslabše po osamosvojitvi, na lestvicah gospodarske konkurenčnosti in ekonomske svobode smo nazadovali, kar je še posebej očitno v primerjavi z državami višegrajske četverice.
Zaradi politične nespameti izgublja narod!
Zaradi murgelske mafijske kuhinje najbolj izgubljamo ravno Slovenke in Slovenci, mastijo se pa tisti, ki zadnje izdihljaje Cerar-Židan-Erjavčeve koalicije izkoriščajo za to, da bi nezavarovano proračunsko kravo še bolj pomolzli, kot to spretno počnejo sosedje Hrvati s tožbenimi zahtevki do NLB. Iz Janševega nastopa na Zboru za republiko smo izvedeli, da NLB zaradi molka Cerarjeve vlade protiustavno izplačuje hrvaške terjatve, naših terjatev, ki jih ima NLB do hrvaških podjetij, pa od sosedov očitno ne bomo nikdar videli. Zbogom še 450 milijonom evrov, ki bi jih lahko dali družinam in upokojencem! Še en primer ropanja skupne blagajne je pokvarjen in pohlepen Štrukljev sindikat, ki vidi v politični zmedi priložnost za svoje večno ribarjenje v kalnem. V tem trenutku mu očitno ne bo uspelo. S tem pa pridobijo nekaj časa tudi prosvetniki, za katere upam, da se jim bodo končno odprle oči in bodo raje ustanovili strokovno zbornico, namesto da jim možgane pere nek pokvarjen komunistični sindikat s Štrukljem na čelu.
Na koncu je nedvomno jasno sledeče: murgelski boljševistični laboratorij se ne bo odpovedal postavljanju vedno novih lutk na čelo državne politike. Vsiljevanje Marjana Serpentinška je dober dokaz za to. Prihodnje volitve, ki se znajo zgoditi zelo kmalu, bodo preizkus, česa smo se naučili slovenski državljani. Na potezi je tistih 50 odstotkov volivcev, ki so zaradi brezupa ob očitni prevlade skrajne levice na zadnjih volitvah ostali doma. Zdaj je čas, da stopimo skupaj in izpolnimo svojo dolžnost do Slovenije. Si želite na vesti madež soodgovornosti za dolgoročno revščino, obubožanje in depresijo Slovenk in Slovencev, v katero nas peha skrajna levica? Jaz ne.
Franci Donko