Predsednik vlade Miro Cerar je ob velikem košarkarskem finalu v Istanbulu izpadel zelo bedno in si je več kot zaslužil huronske žvižge s tribun, na drugi strani pa tako zgražanja ljudi pred TV-zasloni kot tudi posmeha širnega slovenskega občestva. Bolj se bliža konec njegove vladavine, bolj je podoben Karlu Erjavcu, političnemu klovnu. Še pri navijanju je izpadel smešno in povabljeni gostje, ki so sedeli ob njem na tribuni, so ga opazovali kot nekega neuravnovešenega vaškega čudaka, ki se je pomotoma znašel na VIP-tribuni, kjer je nenadzorovano norel in poskakoval. Viole bi se od njega distancirale.
Falcon je postal Cerarjevo družinsko prevozno sredstvo
V rumenem zgodovinskem spominu bo Miro Cerar ostal kot premier, ki je v enem mandatu zamenjal več žensk kot Milan Kučan političnih strank. Razumljivo, Kučan je zvest samo eni. Vladno letalo falcon je že postalo Cerarjevo družinsko prevozno sredstvo in brez sramu in z vso aroganco ter vehemenco se je prelevil v vladarja, ki mu godi razkošje in tega niti ne skriva. Razkošje na račun ljudstva in to brez kančka slabe vesti. Še leta in desetletja bomo seštevali vso škodo, ki jo bo kot svojo dediščino zapustila ta čudna vlada.
Miro Cerar si s svojo vlado to lahko privošči, ker ga ščitijo režimski mediji in režimsko novinarstvo. Res je, da ga ne hvalijo za vsako ceno, ker bi to bilo res mimo vsake zdrave pameti, drži pa tudi, da mnogotere mimohode preprosto prezrejo, čeprav so neumnosti te vlade tako neumne, da jih tudi slepi vidijo. Pri tej vladi smo bili priča takojšnjemu preskoku iz nevednega, neukega in nerodnega vodenja države v arogantno in razsipniško vladanje. Brez tistega vmesnega časa, ki bi moral biti najdaljši ali celo edini, to je obdobja, ko vladajoča koalicija pljune v roke in želi narediti nekaj dobrega za državo in državljane.
Brezmejna inventivnost pri plenjenju
Večina Cerarjevih novih obrazov ni bila deležna starih darov plenjenja te države, zato tudi odpirajo mnoga nova državna in paradržavna korita, kjer bi se izbrani prašiči lahko debelili. Gradnja drugega tira je takšen primer, in kdor ne vidi, da je na pohodu plenjenje, ta mora po strokovno pomoč. Hildo Tovšak in Ivana Zidarja sta zamenjala Petrič in Polanič, ki si posle v gradbeništvu kujeta tudi s pomočjo medijev, z njihovim lastništvom ali vplivom nanje. Gre za vezano trgovino s politiko in gre, kakopak, za Delo in Večer.
Najbrž ga ni v tej deželi, ki bi bil proti novi železnici ali proti tretji razvojni osi. Toda vsak korak, ki ga je na poti do drugega tira naredila ta vlada, kaže na željo po ropanju. Vse razlike v ocenah in cenah drugega tira nas opozarjajo, da se novodobna elita ob mentorstvu in pod nadzorom starih struktur ne bo zadovoljila z drobižem. Tu gre za stotine milijonov evrov, ki se bodo prelivali na različne načine in po različnih poteh v žepe izbranih.
Pomanjkanja roparske domišljije tem krogom ne moremo očitati, tudi pranje denarja v NLB kaže na to, da je njihova inventivnost pri plenjenju resnično brezmejna.
Miro Petek