Češka in njeno glavno mesto Praga sta v zgodovini veliko pomenila tudi za Slovence. Naši predniki se niso šolali v Londonu ali Parizu, tu in tam kdo tudi, Dunaj in Praga pa sta zagotovo bila v preteklosti ciljna, tudi za znanja željne Slovence. Ob razpadu Avstro-ogrske monarhije v začetku dvajsetega stoletja je bilo življenje povprečnega prebivalca Slovenije blizu standardu povprečnega prebivalca Avstrije. Kako je bilo na Češkem, žal nimam podatka, a predvidevamo lahko nekaj podobnega. Večjih razlik v življenjskem standardu ljudi na omenjenih območjih ni bilo. Toda Češka in Slovenija sta doživeli komunizem in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je povprečen Slovenec dosegal le še 35 odstotkov življenjskega standarda povprečnega Avstrijca.
Starejši se še spomnite kilometrskih kolon na meji za nekaj kilogramov riža, pomaranč ali kave, da o pralnem prašku ne govorim. Vse to so bile dobrine, ki jih v Sloveniji pač ni bilo ali pa so bile hudo drage in nedosegljive za povprečnega prebivalca Slovenije.
Tisti malo starejši pa se še kako dobro spominjamo Čehov, ki so v tistem obdobju živeli še precej slabše kot Slovenci. Celo naše jugo dinarje so imeli za konvertibilno valuto. Da ne govorim o skupinah Čehov, ki so ob prihodu na nekdanje jugo morje prodajali vse, kar so imeli, za nekaj dni dopusta največkrat v šotoru, ki so ga na koncu dopusta seveda tudi prodali, pogosto za bencin do doma.
Ob nastanku Slovenije in Češke kot samostojnih držav, smo Slovenci kar zviška gledali na Čehe, ki so bili po standardu tam daleč za nami, mi pa smo bili na poti Švice, tako smo vsaj sanjali.
Toda danes, slabega četrt stoletja za tem, so nas Čehi zagotovo prehiteli. Po podatkih o bruto družbenem proizvodu glede na kupno moč v dolarjih je bila že leta 2014 Češka z 29.018 dolarji na prebivalca pred Slovenijo, ki je takrat imela 28.859 dolarjev na prebivalca (https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_dr%C5%BEav_po_BDP_na_prebivalca).
Tudi če pogledamo rast bruto družbenega proizvoda po letih od 2004 do 2014, vidimo, da je ta na Češkem zrasel za 26,4 odstotkov v Sloveniji pa za 17,3 odstotkov (http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/National_accounts_and_GDP/sl).
Zgovoren je tudi podatek o bruto družbenem proizvodu na prebivalca po standardu kupne moči leta 2014. Češka dosega indeks 84, Slovenija pa 82 (https://europa.eu/european-union/about-eu/figures/living_sl). Z nekaj kliki po spletu boste našli še več podatkov o tem.
Toda kje so razlogi za to, da so nas Čehi tako močno in tako hitro dohiteli in prehiteli? Zagotovo je razlogov veliko, toda naj v nadaljevanju analiziram le tri: to so vlade, privatizacija in odnos do preteklosti.
Češka ima enajsto vlado po letu 1990. Leve in desne politične stranke se relativno enakomerno izmenjujejo na oblasti, pa tudi veliko levo-desno koalicijo so že imeli. V Sloveniji je situacija obratna. Če odštejem osamosvojitveno vlado, potem so v Sloveniji vseskozi, razen petih let, na oblasti preoblečeni komunisti izpred leta 1990.
Privatizacija je nekaj, kar je Češka izvedla v veliki meri že zdavnaj in večinoma pred letom 2000
Na Češkem velikih tovarn, bančnih ustanov ali drugih korporacij v državni lasti sploh ni več. Njihova znana in velika pivovarska industrija je v večinski lasti Južnoafričanov, za pločevinko piva boste tam plačali 0,5 evra pri nas pa evro, čeprav je njihov delavec v pivovarski industriji plačan vsaj tako ali bolje kot pri nas. Tudi beseda dokapitalizacija bank je na Češkem za povprečnega državljana precej neznana besedna zveza. Slovenija pa ima na drugi strani daleč največ premoženja v državni lasti, saj poznate tiste floskule o državni zlatnini pa srebrnini, ki so le vaba za naivneže in hkrati priročen bankomat za tiste, ki s tem upravljajo in ki nam prodajajo take vabe. No, tudi 2500 evrov na vsakega Slovenca ne kaže pozabiti, ki smo jih samo leta 2013 vložili v banke v državni lasti in to že drugič.
Tudi odnos do preteklosti je nekaj, pri čemer se Češka še kako razlikuje od Slovenije. Čehi so izvedli vsaj neke vrste lustracijo, nostalgije za komunizmom z velikimi kipi komunističnim voditeljem in ulic, poimenovanih po njih, tam že zdavnaj ne poznajo. V šolah si učenci in dijaki želijo manj znanj o »prazgodovini in antičnih časih« in več »soočanj s totalitarno preteklostjo« (http://www.memoryandconscience.eu/2016/12/30/survey-two-thirds-of-secondary-school-students-in-the-czech-republic-do-not-think-coming-to-terms-with-totalitarianism-has-been-sufficient-improvement-of-history-lessons-wanted/).
Razmere v Sloveniji pa poznate …
Beseda lustracija je za politično levico nekaj bogokletnega, saj bi lahko ogrozila prav njihov monopol. Veliki kipi Titu in drugim komunističnim veljakom in morilcem so nekaj svetega in nedotakljivega, da ne naštevam mest, kjer so največji trgi in ulice poimenovani po Titu in drugih komunističnih veljakih in morilcih, šole organizirajo romanja v Kumrovec, zborovanja, na katerih se poveličuje vse te ljudi in na katerih plapolajo nekdanje zastave, se kar vrstijo, da ne naštevam še več. No, naši učenci in dijaki pa o osamosvajanju Slovenije ne vedo prav ničesar ali bore malo, še več, vse pogostejše so šolske prireditve, na katerih se poveličuje nekdanji zločinski režim.
To so le nekateri razlogi in nekateri odgovori na vprašanje, zakaj so nas Čehi tako hitro dohiteli in prehiteli. Toda če bi bili Čehi edini, bi še šlo, na isti poti so Poljaki, kjer so v parlamentu več ali manj desne ali še bolj desne stranke, levih praktično ne poznajo, pa tudi Slovaki in Madžari, da o Baltskih državah ne govorim.
Vinko Gorenak