Politično dogajanje v Evropi vključno s Slovenijo v zadnjem dobrem desetletju je vsaj za mene in mislim, da lahko rečem za večino politično mislečih ljudi, nepričakovan in vse premalo pojasnjen pojav. Za to obdobje je po mojem prepričanju značilen vzpon nove levice. Vzpon ne toliko po številu glasov na demokratičnih volitvah, kot po medsebojni povezanosti in jasnem cilju izriniti večinsko stranko praviloma članico Evropske ljudske stranke (EPP) iz desno-sredinskega prostora in tako prevzeti oblast. Pri tem se stranke nove levice ne držijo norm demokratičnega obnašanja, temveč uporabljajo izrek, da namen posvečuje sredstva. Očitno je njihov namen uničiti v nekaterih državah komaj vzpostavljeno demokracijo in z njo kompatibilno tržno gospodarstvo. Kako se je v Sloveniji gibal razvoj demokracije in z njo združljivih vrednot je razvidno iz spodnje slike.
Na njej je prikazan časovni potek indeksa demokratičnosti (Democracy index), kot sem ga povzel po britanskem časniku The Economist. V spodnjem delu grafa so prikazana časovna obdobja vlad Republike Slovenije in inicialke predsednikov vlad. Na osnovi tega grafa je očitno, da kadarkoli je vlado oblikovala katerakoli strank nove levice in so te vlade vodili Borut Pahor, Alenka Bratušek, Miro Cerar in Marjan Šarec je indeks demokratičnosti padal in kadarkoli je slovensko vlado vodil Janez Janša je ta rasel.
Mislim, da potek prikazanega grafa dovolj dobro potrjuje mojo tezo, da stranke nove levice, ne glede kdo jih vodi, skušajo uničiti slovensko demokracijo in s tem tržno gospodarstvo. Dobro se zavedam, da en graf, pa naj bo še tako ilustrativen, ne predstavlja poglobljene analize delovanja nove levice in končno se nanaša tudi samo na Slovenijo. Upam pa, da bo ta kolumna izpodbuda za analizo delovanja in stvarnih ciljev nove levice. V nadaljevanju bom svoj pogled usmeril na vprašanje kako je do nove levice sploh prišlo.
Slovenija je primer nedokončane tranzicije
Koncem osemdesetih let preteklega stoletja se je prepad v življenjskem standardu in razvitosti med kapitalistično, prosim, oprostite mi za to marksisično floskulo, Zahodno Evropo in socialistično Vzhodno Evropo povečal do te mere, da je postal nesprejemljiv celo za “rdeče carje” na vzhodu. Ti so razvili koncept, kako ostati na oblasti vendar reformirati gospodarski sistem. V Sovjetski zvezi pod Gorbačovom so začeli govoriti o Perestrojki, ali slovensko o preoblikovanju. Slovenski komunisti pa so ta isti namen perfidno skrili pod “sestopom z oblasti”. Ker reforma komunističnih gospodarstev Vzhodne Evrope ni uspela je koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih sledil kolaps komunističnih režimov. Padel je tudi Berlinski zid. Mnogi levo in komunistično usmerjeni politiki so pričakovali ali vsaj upali, da bo v Evropi prišlo do zlivanja obeh gospodarskih in političnih sistemov. To upanje je npr. Milan Kučan izrazi z: “Berlinski zid je padel na obe strani“. To se seveda ni zgodilo. Postkomunistične države so začele uvajati demokracijo in tržno gospodarstvo, kar označujemo s tranzicijo. Ene so bile pri tem uspešnejše od drugih. Nemčija je v svojih vzhodnih deželah takoj uvedla na zahodu uveljavljen politični in gospodarski sistem in izvedla tudi lustracijo vsaj v omejenem obsegu. Druge postkomunistične države so za izvedbo tranzicije potrebovale bistveno več časa, ali pa je celo še danes niso dokončale. Tak primer je Slovenija.
Po Orbanu so se vrgli na Janšo in Slovenijo
Bolj ali manj uspešno tranzicijo je spremljal vzporeden pojav na političnem področju. Bolj ko je tranzicija napredovala, bolj so se v postkomunističnih državah krepile desno-sredinske stranke članice EPP. Po širitvi EU na postkomunistične države leta 2004 je tako postala EPP najmočnejša stranka v Evropskem parlamentu in tako s koalicijskimi partnerji oblikovala Evropsko komisijo. Ta trend so očitno z velikim nezadovoljstvom opazovali v levih strankah tako v parlamentih članic kot tudi v Evropskem parlamentu in začela je nastajati nova levica. Tipični predstavnici te nove levice sta npr. Tanja Fajon v Sloveniji in v zadnjem času večkrat omenjena Sophie in’t Veld. Cilj njihovega delovanja je predvsem oslabitev po možnosti razbitje in politična osamitev EPP in njenih članic. Tako upajo, da bodo lahko sami prišli na oblast in Evropi vsiliti “usmerjeno” demokracijo in neuspešno socialistično gospodarstvo. Do sedaj je bila nova levica pri razbijanju EPP kar uspešna. Madžarski Fidesz je zapustil EPP in s tem oslabil večino v Evropskem parlamentu. Popoln neuspeh pa je ta strategija evropske nove levice doživela v Sloveniji. Njihova vlada, ki naj bi bila vzor drugim tako v članicah kot v Bruslju, je pred dobrim letom “vrgla puško v koruzo” in omogočila SDS članici EPP, da oblikuje vlado. In kaj se je moglo zgoditi novi levici še hujšega kot, da je ta vlada uspešna. Zato je, vsaj za mene pričakovano, sledil koordiniran slovensko-evropski napad na to vlado. Pri tem se osnovna strategija nove levice ni spremenila s poplavo neresnic in perfidno vodeno propagando najprej oslabiti in nato po možnosti razbiti katero od strank vladne koalicije.
Naj to kolumno zaključim z napovedjo. Pred leti je bil Viktor Orban in Madžarski Fidesz v fokusu napadov nove levice. Ko so dosegli njihovo izključitev iz EPP, so svoj fokus preusmerili na Janeza Janšo in Slovenijo. Upam, da jim v tem primeru ne bo uspelo. Če pa novi levici svojo “madžarsko” zgodbo uspe ponoviti tudi v Sloveniji, bodo svoj fokus, tako predvidevam, preusmerili na predsednico Evropske komisije Ursulo Von der Leyen in Evropsko komisijo. Če gospa tega še ne ve, bi bilo dobro, da ji kdo v njeni bližini to pove. Ona je namreč končni cilj nove evropske levice.
dr. Andrej Umek