Dan, ko so obstali evropski moški

Jože Biščak

Prva zgodba gre takole: “Zgodilo se je na avtobusu javnega potniškega prometa. Šved zakriči črnki, ki sedi. ‘Zgini od tukaj!’ Ženska vsa prestrašena vstane in se umakne, domačin pa kolne: ‘Prekleta črnka.'” Levičarji bi temu nedvomno rekli rasizem, klicali bi na linč avtohtonega Šveda. Druga zgodba pa gre takole: “Zgodilo se je na avtobusu javnega potniškega prometa. Črnec zakriči belki, ki sedi. ‘Zgini od tukaj!’ Ženska vsa prestrašena vstane in se umakne, črnec pa kolne: ‘Prekleta Švedinja.'” Levičarji bi to prezrli. Če bi že komentirali, bi rekli, da je to povsem normalen odziv človeka s čustvenimi težavami, ki se je znašel v deželi belih ljudi. In ti beli ljudje ga odrivajo na obrobje družbe, zato ima težave s socializacijo v novem okolju, da o tem, da so v deželi, od koder prihaja, kulturne navade pač take, da moški sedijo, ženske stojijo. In da moramo imeti za tako početje v Evropi polno razumevanje.

Uganete, katera zgodba je resnična in katera izmišljena? Resnična je druga: črnec je z razbijanjem in preklinjanjem starejšo gospo pregnal s sedeža na avtobusu. Za to zgodbo obstaja dokaz. Na družabnem omrežju Facebook se je namreč pojavil posnetek (TUKAJ) črnega migranta, ki bi rad sedel na avtobusu na mestu, kjer je sedela neka starejša, bela gospa.

Omenjena resnična zgodba se ni pojavila v mainstream medijih, posnetka niso vrteli v najbolj gledanih terminih informativnih oddaj, v studio niso vabili strokovnjake, ki bi kakšno rekli na to temo, incident ni prišel na naslovnice časopisov, družboslovci so bili tiho, ker se zadeva pač ne vklaplja v njihov koncept progresivizma in multikulturalizma.

So pa zato dobesedno noreli pred dnevi, ko se je pojavil na las podoben posnetek, s to razliko, da je bil posnet na letalu, vloge “napadalca” in “žrtve” so bile zamenjane (TUKAJ). “Žrtev” je bila starejša črnka, “napadalec” pa starejši belec. Očitno je spadal v skupino ljudi, kot bi rekla Barbara Rajgelj, nekakšna sodobna inkvizitorka vsega, kar diši po konservatizmu in “preiskovalka” bele sovražnosti, “ki imajo vse, tako kot so beli, zdravi, dobro situirani starejši moški, ampak mislijo, da jim pripada več”. In so zaradi tega že vnaprej krivi.

No, na letalu se je zgodilo, da je 70-letni bel moški 77-letni črnki dejal, naj se umakne na drug sedež. Ko mu je ona nekaj odgovorila, ji je zabrusil: “Ne govori z mano v tujem jeziku, ti neumna, grda krava!” Mainstream mediji so takoj poročali, da je človek žensko ozmerjal izključno zato, ker je črnka, in moškega takoj označili za rasista. In najbrž ste tudi sami opazili, da so ta posnetek televizije vrtele v najbolj gledanih terminih več dni zapored.

Zanimivo je tudi, kako so se pri obeh dogodkih odzvali sopotniki. Na letalu je moškega poskušal pomiriti mladenič, za kar si je prislužil odobravanje sopotnikov in simpatije uporabnikov družabnih omrežij. Kaj pa na avtobusu, ko je črnec napadel belko? Starejša gospa se je ob pomoči mladenke umaknila v prvi del avtobusa, ni ga pa bilo junaka, ki bi se nasilnemu črncu uprl. Neverjetno je, kako je kulturni marksizem, ta metapolitični boj akademskih, kulturnih in političnih elit v prid mulkulturalizma, pognal strah v kosti evropskim moškim, da so pozabili, da morajo biti pravični in braniti svoje ženske. Lana Lokteff, globalna ikona gibanja alt-right in ženska brez dlake na jeziku, ki rekla, da bi pravi moški morali na avtobusu odločno braniti starejšo žensko (kot je to na letalu storil belec, ki se je postavil v bran črnki) in nasilneža vreči z avtobusa.

Takole Lokteffova pravi o migrantskih predatorjih in evropskih moških: “Ti ljudje tvegajo svoja življenja, da bi prišli v države, ki so jih evropejski moški zgradili za nas. Tudi me moramo biti pripravljene na boj. (…) So mogoče masovno migracije Nevropejcev Švedsko naredile varnejšo in z boljšimi možnostmi. Odgovor je debel – NE. Mi predlagamo enostavno rešitev: evropske države so za Evropejce. Če vam nismo všeč, pojdite nazaj.” Po njenem mnenju je težava v tem, da se je evropski moški povsem pomehkužil, politična korektnost ga je naredila dekadentnega, ne vidi več svoje (biološke) vloge. Danes se moški na stari celini oblačijo v mavrična oblačila, na pol slečeni paradirajo po cestah. Kulturni marksizem jih je popolnoma prikrajšal za moškost in jih spremenil v feminizirane beta moške, ki v ozkih kavbojkah stojijo na železniških postajah in nosijo napis “Dobrodošli begunci!”. S tem pravzaprav podpisujejo svojo sodbo na izumrtje.

V večini držav Evrope danes prevladuje kulturni marksizem. Postal je nekakšna država ideologija, ki je nihče ne sme kritizirati, saj je takoj označen za fašista, nacista, rasista, ksenofoba, homofoba ali islamofoba. Tipičen primer je povsem drugačna obravnava dveh enakih primerov, ki sem jih omenil za začetku. In edina rešitev za staro celino je, da vzamemo svet iz rok tovrstnih revolucionarjev. Potrebna je torej rekonkvista – najprej najbrž osebnostnoduhovna, nato kulturna in ekonomska, na koncu politična.

Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija