“Danes grem v Bovec sprejet člansko izkaznico SDS. Z razlogom.”

Foto: facebook

O svobodni volji in o usodi sem prvič slišal v času, ko sem obiskoval ure filozofije na gimnaziji v Tolminu. Tako o svobodni volji kot tudi o usodi je bilo prelitega že litre in litre črnila, pa še vedno temu “večnemu vprašanju” nismo prišli do dna. Še več, zdi se, da bolj kot mislimo, da vprašanje razumemo, in da ni težko, bolj se od odgovora oddaljujemo.
Ko sem se pred dobrimi petimi leti odločal, kam bom šel naprej, je bila moja prva izbira Fakulteta za šport, na kateri bi študiral športno treniranje. Usoda ali svobodna volja sta hoteli, da sem se meseca aprila grdo poškodoval, zlomil obe zapestji, in tako nisem mogel opravljati sprejemnih izpitov, ki so bili nujen pogoj za vpis novih študentov. Moja druga izbira študija je bila Univerza v Novi Gorici in program kulturna zgodovina, ki sem ga dve leti nazaj tudi uspešno končal. Še zdaj se spomnim, kako sem lovil rok (1. oktober 2016), da bi se lahko takoj po diplomiranju vpisal naprej na podiplomski študij, najverjetneje zgodovine, saj je bila moja velika želja postati učitelj in profesor. Spomnim se, kako sva z bratom čakala na letalo v Lizboni, ko sva se vračala z desetdnevnega “tekaškega dopusta” na otoku Christiana Ronalda oz. otoku večne pomladi, na kratko Madeiri, in sem na letališču dokončeval še zadnje podrobnosti pred oddajo teksta in lektoriranjem. Priznam, na roko mi je šlo tudi dejstvo (usoda ali svobodna volja?), da sva z bratom čakala na letalo 9 ur (!), kar mi je omogočalo mirno pisanje v sicer živahnem okolju množice turistov z vsega sveta.
Čeprav sem diplomsko nalogo končal še pred prvim oktobrom, pa je bil problem ta, da sem imel zagovor šele 4. oktobra, torej prepozno za vpis. Ostal sem brez statusa in odšel v Hotel Dvorec zaslužit nekaj denarja. Seveda sem se moral (prvič) zaposliti in podpisati pogodbo, če sem za svoje delo želel prejemati denar. Po dveh mesecih sva se z direktorico dogovorila o sporazumni prekinitvi, saj sem odšel na Tenerife, kjer sem tekel 46 km dolg gorski maraton. Bil sem drugi, a to na tem mestu ni pomembno. Želim povedati, koliko je nekih dogodkov in situacij, ki se ti zgodijo, pa resnično ne veš, ali je to zaradi tvoje lastne odločitve (svobodne volje) ali pa gre za usodo, ki te pač vodi, kamorkoli že.
Po letu dni študijskega premora sem se odločil vpisati medkulturni menedžment na Fakulteti za uporabne družbene študije. Pravzaprav bi to svojo odločitev ocenil kot zadetek v polno. Izjemni profesorji, super študentje, vodstvo šole, ki se res potrudi pri vseh zadevah. Med drugim sem šel že na poletno šolo na Madžarsko, septembra pa odhajam v Lublin na izmenjavo Erasmus. Skratka, da se, če se hoče. Kar mi je všeč, je to, da na šoli zelo cenijo tvoj trud in ti pomagajo na tvoji nadaljnji karierni poti (sodelovanje na delavnicah, raziskavah, projektih).
O prestopu iz kolesarstva v gorski tek na tem mestu ne bom pisal, saj sem o tem že na dolgo in široko razpravljal v prejšnjem blogu, v katerem sem tudi poudaril, da je čas, da postanem bolj politično aktiven in se dejavno udeležujem političnih razprav, sej, srečanj, zborovanj.
Videli ste, kakšen je bil moj odziv na volilno kampanjo za parlamentarne volitve. Moj odziv je bil ostro nasprotujoč, proti “sovražnemu govoru”, na katerega so opozarjale zlasti stranke z levega pola. Odkrito sem se zoperstavil takšnemu načinu volilne propagande, ker mislim, da je najboljši način ta, da se stranka, ki kandidira na volitvah, postavlja s svojim političnim programom. Glej ga zlomka, stranke z levice v primerjavi s stranko SDS svojega političnega programa sploh nimajo! So zato na volilnih soočenjih spraševali kandidate za predsednika vlade samo o njihovem mnenju o migracijah, arbitraži, redko pa o zdravstvu in gospodarstvu? Očitno so televizijski voditelji vedeli oziroma jim je bilo naročeno, da naj postavljajo zgolj takšna vprašanja, ki bodo še bolj očrnila stranko SDS, ki je bila poleg še nekaterih drugih z desnega pola najbolj odkrito proti migracijam.
Zdaj ko pogledam nazaj in se hkrati zamislim nad tem, kar se dogaja danes, si ne morem misliti drugega kot to, da je šlo v tem primeru ne samo za strankarsko, pač pa za državno izključevanje stranke SDS, izgovor pa je njihov sovražni govor, ki je bil v medijih toliko “opevan”, da sem začel še sam vanj verjeti, obsojati SDS, ker se gre izključevanja in tako naprej. Bravo “globoka država”, uspelo vam je! Zmagali ste in me takrat prepričali. Poudarek na takrat.
Kar se dogaja zdaj, je živa katastrofa. Človek res dobi občutek, da imajo vse levičarske stranke v svojem političnem programu zapisano zgolj eno točko – ne iti k Janezu Janši za nobeno ceno. Potem pa v teh dneh bereš in vidiš, kako se sestavlja vlada, v kateri bo imel spet neko vidno vlogo gospod Cerar, potem je tu Židan, o katerem na tem mestu ne bom razpravljal, saj rdeča zvezda na njegovih prsih veliko pove o njem (zame je to isto kot svastika). Kaj pa gospod Erjavec? Ja, tudi on si želi biti zraven. Saj veste, večni minister pač in še nesposoben povrhu. Posledice Erjavčevega ministrovanja so tudi to, da so zaradi korakanja ruskih vojakov na Prešernovem trgu, obiska Putina in ignoriranja ameriškega zunanjega ministrstva (Erjavec niti enkrat ni šel na uradni obisk v ZDA) ameriške obveščevalne sile poslale Hrvatom posnetek zaupnega pogovora med Sekolcem in Drenikovo, rezultat katerega je tudi odstop Hrvaške od arbitražnega sporazuma. Vsi ti omenjeni politiki bi radi še naprej predstavljali Slovenijo, si predstavljate? O banki NLB  in ropanju države s strani leve sfere pa na tem mestu raje ne bi.
Torej, svobodna volja ali usoda? Danes odhajam v Bovec, kjer bom prevzel člansko izkaznico Slovenske demokratske stranke – SDS. Nekatere razloge za to odločitev sem navedel že zgoraj. Bil sem zelo besen, kako so me mediji zmanipulirali, da sem napade proti stranki, kateri se bom pridružil, tudi podpiral in o tem pisal na družbenih omrežjih. Še bolj odločen sem za vstop v SDS zato, ker so nam “mainstream” mediji lagali o tem, koliko je resnično migrantov, ki čakajo na vstop v Slovenijo. Če so bila pred volitvami opozorila SDS, da so migranti vse večja grožnja Slovencem, označena kot “fake news”, pa so sami “mainstream” mediji po volitvah obrnili ploščo in vendarle priznali, da pa je res migrantov vse več in da Slovenija potrebuje rešitve.
Medtem ko se druge države (Italija in Avstrija) že uspešno soočajo s tem problemom, pa naša administracija čaka na navodila iz Bruslja in še kar poudarja, da imajo vse pod kontrolo. Smešno! Za kontrolo na naših mejnih prehodih se imamo za zahvaliti predvsem našim policistom, ki čeprav jih je malo, delajo za svoj narod in se trudijo po najboljših močeh. Hvala!
Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan, je nekoč dejal bivši predsednik države Milan Kučan, ki drži danes še vedno vse niti v svojih rokah. Kako pa si razlagati – Bratuškovo, Jankovića, Cerarja in zdaj še Šarca, ki se jih je, in ki se jih omenja kot nove obraze, s katerimi naj bi zaslepili Slovence, da se obetajo spremembe in da bo država pod njihovim vodstvom zgolj in samo napredovala. Neresnica! Res gre za nove obraze, ampak kaj, ko je politični program star oz. je last Milana Kučana.
Kdaj boste odprli oči Slovenci? Kdaj boste spoznali, da je politika novih obrazov zgolj slepilo za nadaljnje ropanje države? Kaj se nam mora še zgoditi? Moramo izgubiti še kakšen košček ozemlja? Moramo postati ogroženi s strani migrantov in prositi za mednarodno pomoč? Moramo izgubiti kulturo, jezik, to, kar nas povezuje in združuje? Kaj nismo dovolj časa čakali na samostojnost? Kaj nismo dovolj časa trpeli pod vladavino drugih? Moramo to res izgubiti? Se bomo takrat vendarle zavedali, kaj smo imeli?
Je prihodnost Slovenije odvisna od usode ali svobodne volje? Jaz mislim, da je vse skupaj odvisno od svobodne volje vsakega Slovenca. Usoda je nekaj, kar je v naših glavah. Usode kot take po mojem ni. Slovenska prihodnost ni zapisana med zvezdami, pač pa je za ohranjanje slovenske samostojnosti potrebno skrbeti vsak dan. Nič namreč ni samoumevno.
Za konec še ena zanimivost. Izmed vseh strank, ki so trenutno v parlamentu, imajo edino tri stranke (SDS, NSi in SNS) zapisano v imenu nekaj v zvezi s slovenskim (Slovenska demokratska stranka, Nova Slovenija in Slovenska nacionalna stranka).
Kaj pa preostale? Tam imamo razne stranke, ki to sploh niso, pač pa so to liste, ki poveličujejo enega posameznika (Šarca, Cerarja, Bratuškovo). Ostaneta nam še stranki, za kateri se zdi, da jima slovenska samostojnost ne diši najbolje. Ne samo, da njuni imeni nimata nič skupnega s pojmom Slovenija, pač pa so tudi njuna dejanja takšna, da mi resnično ne pustijo več, da sem tiho, da stojim ob strani in se pustim manipulirati.
Danes grem v Bovec sprejet člansko izkaznico Slovenske demokratske stranke. Z razlogom.