fbpx

Dediščina komunizma: Slovenija plačuje visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje

Koalicija Kul (Foto: STA/Montaža Demokracija)

“Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na demokratični zahod in avtoritarni vzhod. V Evropski uniji je delež precepljenih zato precej nižji na vzhodu, torej v nekdanjih komunističnih deželah. Podatki tudi kažejo, da v mnogih državah bivšega vzhodnega bloka pogosteje prihaja do ponarejanja potrdil o cepivih in rezultatov testov PCR. Nizka stopnja zaupanja javnosti, ki “odlikuje” Vzhodno Evropo, je brez dvoma dediščina komunizma, globoke tranzicijske recesije v mnogih državah in neuspeha postkomunističnih vlad, da bi ublažile posledice tranzicije. Tudi tisti, ki so videli smrt svojih prijateljev, še vedno vztrajajo, da so cepiva nevarna in da svetovnim farmacevtskim korporacijam, ki jih proizvajajo, ni mogoče zaupati. Države vzhodne Evrope še niso obrnile erozije javnega zaupanja, ki se je začela po letu 1989, ko se je sesul komunistični raj” je za Portalplus zapisal dr. Milan Krek, direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Njegov komentar objavljamo v celoti.

Teden, ki je za nami, si bomo zapomnili po tem, da se je število okuženih nenadoma zelo povečalo. Lahko rečemo, da se je število na novo okuženih enormno povečalo; še nikoli se to ni zgodilo tako hitro in tako množično. Posledica so preobremenjene laboratorijske kapacitete, zato smo sprejeli tudi nov način testiranja. Neposredno na PCR gredo samo še tisti, za katere se odloči zdravnik, vsi ostali pa bodo najprej naredili hitre teste – in šele če bodo na tem testu pozitivni, bodo šli na PCR test. Takšen scenarij smo sicer nekateri že prej napovedovali, pa smo bili zasmehovani, napačno interpretirani in diskreditirani. Človek se že kar navadi na tak odnos in ga niti ne moti več, postane del vsakdana, kar ni dobro, takega odnosa sploh ne smemo tolerirati, kaj šele sprejeti. Moti pa me, da ljudje mislijo, da je ta omikron čisto nedolžen virus. Vidim pri svojih kolegih, da imajo kar velike težave, četudi so trikrat cepljeni. Tudi v bolnišnicah imamo že prve paciente z omikronom. Šole imajo velik problem z obolelimi in karantenami visoko rizičnih učencev in učiteljev. Nekatere srednje šole so se zaprle in uvedle pouk na daljavo, tudi posameznim osnovnim šolam se ne piše dobro. Zbolevajo tudi učitelji in ravnatelji imajo velike težave pri organizaciji pouka. Spremenili smo pravila pri karantenah in jih skrajšali na sedem dni v upanju, da bo to šole razbremenilo. Tudi gospodarstvo že občuti težave, preveč ljudi je na bolniški in zmanjkuje delavcev za zahtevnejše delo.

Naslednji tedni bodo težki predvsem zato, ker bo veliko ljudi v bolniški in nam bo zmanjkovalo delavcev za opravljane raznih neodložljivih del. Polniti se bodo začele bolnišnice in verjetno bomo še nekaj časa imeli veliko težav.

Blamaža poslanca Pavšiča
Ko je predsednik vlade Janez Janša omenil na zagovoru v parlamentu, da je slab cepilni izplen proti Covid-19 v državah, ki so se pred 30 leti izvile izpod komunističnih režimov, tudi posledica komunistične preteklosti teh držav, se je vsul na tviterju plaz posmehljivk in dvomov. Tudi predsednik parlamentarne preiskovalne komisije Robert Pavšič se je že na zaslišanju neprimerno vedel in s tem dokazal, kako neizobražen je na tem področju, kako netakten je in po nepotrebnem je padel v igro levi in desni. Zanj bi bilo veliko bolje, da bi molčal, kot pa da je komentiral to izjavo tudi v javnosti. Delo je objavilo naslednjo navedbo, ki naj bi jo dal Pavšič: “Kot bizarno pa je Pavšič ocenil Janševo izjavo, da so za stanje v državi krivi komunisti oziroma komunistična partija. Predsednik vlade je med drugim namreč dejal, da je precepljenost proti covidu-19 v Sloveniji enaka kot tam, kjer je bil v preteklosti enopartijski režim.”

Poslanec LMŠ Robert Pavšič. (Foto: STA)

Podobno izjavo je imel poslanec Pavšič tudi po zasedanju komisije.

EU/EEA COVID-19 vaccination, 9. januar 2022: slika, ki skoraj natančno pokaže bivšo železno zaveso.

Pogled na evropski cepilni zemljevid nam nedvomno pokaže, da je delež precepljenih ljudi v bivših komunističnih državah resnično manjši kot v zahodnih članicah Evropske unije. Zgodovinski pogled resnično potrdi, da vse te države povezuje komunistična preteklost. Exit News 5. novembra 2021 v članku opisuje vplive v državah na Balkanu, v katerih so še pred 30 leti živeli pod avtoritarno oblastjo. V teh obdobjih so oblasti vladale z železno pestjo, odločitve in navodila pa so bili vsiljeni ljudem. Neupoštevanje navodil države je imelo za posledico kruto ravnanje, vključno z zaporom. Demokracija v regiji je še danes krhka, saj se tu avtoritarni pristopi spogledujejo s konceptom demokracije, a je slednje nikoli zares ne sprejmejo. Nezaupanje v vlade spodbujata tudi razširjena korupcija in neupoštevanje pravne države. Zdaj imajo ljudje svojo svobodo; izvajajo jo tako, da ravnajo v nasprotju s tistim, kar jim govori vlada. Ko gre za cepljenje, to pomeni, da raje sledijo virom, do katerih prej niso imeli dostopa, kot so YouTube, internetne strani ali tuje javne osebnosti, ne glede na njihove kvalifikacije ali verodostojnost. Študija iz leta 2021, ki so jo izvedli raziskovalci na London School of Economics, je pokazala, da so države, ki so bile pod vplivom Sovjetske zveze, povezane z zmanjšanim zaupanjem v cepiva. To je vplivalo na zaupanje v njegovo učinkovitost, pa tudi na varnost. Zanimiva je ugotovitev, da dlje ko je bila oseba izpostavljena sovjetskemu režimu, manj zaupanja je imela v cepivo. (vir)

Lažne zgodbe
Australian Strategic Policy inštitut je 10. novembra 2021 objavil članek, v katerem zelo odkrito govori o povezanosti teh držav s preteklostjo in sedanjimi problemi pri cepljenju proti covidu-19. Ukrajinska zdravnica je pred kratkim povzela razmere v svoji državi: “Lažne zgodbe so se zelo razširile, zaradi česar ljudje verjamejo v mikročipe in genetske mutacije … Nekateri pravoslavni duhovniki so odkrito in agresivno pozivali ljudi, naj se ne cepijo, družbena omrežja pa so bila polna najbolj absurdnih govoric. Ukrajinci so se naučili ne zaupati nobeni pobudi oblasti in cepljenje seveda ni izjema.”

V  mnogih državah bivšega vzhodnega bloka prihaja pogosto do ponarejanja potrdil o cepivih in rezultatov testov PCR. V Bolgariji je na primer potrdila o cepivih in rezultate testov mogoče kupiti za 150 do 300 evrov in nihče ne ve, koliko teh dokumentov je dejansko v obtoku. Nizka stopnja zaupanja javnosti, ki odlikuje Vzhodno Evropo, je dediščina propada komunizma, globoke tranzicijske recesije v mnogih državah in neuspeha postkomunističnih vlad, da bi ublažile posledice. Tudi tisti, ki so videli smrt več prijateljev, še vedno vztrajajo, da so cepiva nevarna in da svetovnim farmacevtskim korporacijam, ki jih proizvajajo, ni mogoče zaupati. Študija kaže, da številne države vzhodne Evrope še niso obrnile erozije javnega zaupanja, ki se je začela po letu 1989, ko je ta sistem začel propadati. Tedaj je ravno ta erozija pripomogla k razpadu sistema in države so se posledično osvobajale izpod komunističnega sistema.

Razočaranje nad tranzicijo in skepsa
Takšno stanje je postalo dobra podlaga za vzpostavljanje dezinformacij. Visoka stopnja skepticizma glede cepiv in naraščajoča stopnja umrljivosti sta vidni posledici, ki ne odražata le desetletja komunistične vladavine, temveč tudi desetletja dolge družbene posledice njenega propada. Manjša precepljenost je posledica teh procesov v vzhodni Evropi, tudi na območju bivše NDR, torej vzhodne Nemčije. Socialno zaupanje se je v teh državah zmanjšalo na najnižje vrednosti, ki se gibljejo okoli 12 odstotkov. Družbeno zaupanje se je v teh državah zmanjšalo, medtem ko se je v zahodnih državah povišalo. Ni presenetljivo, da je razočaranje nad rezultati tranzicije znižalo tudi povprečno zaupanje v javne institucije (vključno z vladami, parlamenti, sodišči, oboroženimi silami in policijo) v postkomunistični regiji.

Od leta 1990 do 2013 se je zaupanje v politične institucije v srednji in vzhodni Evropi zmanjšalo za polovico. Niso pa vse države trpele enako. Medtem ko so si nekatere, zlasti srednjeevropske države razmeroma hitro opomogle in napredovale k normam EU, so mnoge druge utrpele nepredstavljive izgube. Povprečna postkomunistična država se je vrnila na raven gospodarskega učinka pred letom 1989 šele po 17 letih, pri čemer je gojila globoko dediščino nezaupanja in občutka zapuščenosti tam, kjer so gojili kulturo medsebojne pomoči proti državi.

Skratka, prenizka precepljenost ima v Sloveniji globoke korenine in predsednik vlade ni izrekel ničesar, za kar bi ga lahko predsednik komisije lahko smešil. Prej nasprotno, obnašanje predsednika komisije Pavšiča je še toliko bolj problematično, ker bi se moral zavedati stanja, v katerem je država, saj je poslanec. Če parlamentarci ne poznajo zapletenih družbenih odnosov, če jih ne znajo prepoznati, potem ne vem, kako bo naša barka plula naprej. Na bližnjih volitvah bi bilo potrebno voliti tiste, ki razumejo naše razvojne težave v širšem družbenem in zgodovinskem kontekstu, ker samo tako nam bo lažje hoditi po poti razvoja naprej. V podporo zgoraj navedenim dejstvom prilagam še poveden graf, ki veliko pove, kje smo, med boljšimi ex-socialističnimi državami, ki so na grafu označene z rdečo barvo.

Graf, ki veliko pove o tem, kje smo …

Urgentne točke in preobremenjenost
Tokrat še nekaj besed o urgentnih točkah, ki so običajno v Sloveniji nameščene v bolnišnicah in za katere smo se morali zelo boriti, da so nastale in da delujejo. Kar že samo ime pove – urgenca, je seveda namenjena nujnim zdravstvenim primerom. Toda covid je zmanjšal dostopnost do zdravnika na osnovnem zdravstvenem nivoju, poleg tega so ti zdravniki prekomerno utrujeni, ker se ukvarjajo še z drugimi dodatnimi nalogami in praktično nikoli ne delajo samo 8 ur. Veliko stvari se rešuje preko spleta, telefonov, predvsem preko elektronskega predpisovanja zdravil. Fizična dostopnost do zdravnika v primarnem zdravstvu je zmanjšana in prenešena predvsem na splet in na telefon. Zato so pregledi pri kroničnih bolnikih redkejši in zapleti pogostejši in slednji se potem rešujejo na urgentnih točkah.

Medicinske sestre, ki so skrbele za kronične bolnike, so premeščene na brisanje vzorcev in v cepilne enote. Zato se relativno veliko ljudi po zdravstveno pomoč zateče v urgentno ambulanto, kjer je dostop neposreden, brez napotnice. Poleg tega pa se v urgentnih točkah srečajo z zdravnikom tudi oboleli s covidom. V naslednjih tednih bo teh vse več in s svojo prisotnostjo v urgentni točki bodo omogočali prenos na vse ostale paciente, kot tudi zaposlene, ker se virus tudi na tej točki širi in najmanjše nepravilnosti že lahko privedejo do okužbe osebja ali bolnikov, ki sicer niso okuženi z omikronom.

Urgentni centri imajo torej v tem trenutku izrazito težko delo, da obvladajo vse izzive, ki jim jih pripelje vsakodnevno življenje, in da pravilno triažirajo bolnike ob ustreznem predhodnem testiranju. V naslednjih tednih bodo te točke še bolj obremenjene in potrebno jih bo kadrovsko popolniti. A tu je že drugi izziv: kje dobiti dovolj kadra za urgenco?! Dobili ga bomo le z premestitvami iz drugih oddelkov, kar pomeni delno ali popolno zapiranje posameznih oddelkov in podaljševanje čakalnih dob za posamezne zdravstvene storitve, če bo epidemični vrh zelo močan. Na koncu te zgodbe je pomembno, da vemo, da vsak lahko pripomore, da bo zdravnikom na primarni ravni in v bolnišnici lažje, predvsem pa da bo bolnikom bolje. Da bi to dosegli, se moramo odločiti za cepljenje in dodatno cepljenje, za upoštevanje vseh pravil, ki zmanjšajo prenos obolenja.

Otroci v karanteni ne smejo k dedkom in babicam
Naj spet povem nekaj stvari o karanteni. Povod za to je vprašanje, ki sem ga dobil od neke mamice: “Kako je pri karanteni? Otroci lahko hodijo smučat, sankat, k babicam in dedkom?”  Dodala je še, da številni to počnejo. Zelo me je začudilo to vprašanje, ki mi ga je postavila ta mamica po skoraj dveh letih pandemije. Torej se nekaj dela narobe, da matere ne vedo, kaj je karantena, in da otroci, ki so v karanteni, hodijo k starim staršem na obisk v času, ko bi morali biti doma.

Slika je simbolična (Foto: epa)

Zgodovina karantene
Karantena ima zgodovinsko patino. Dejansko gre za začasno osamitev posameznika za čas, ko bi lahko postal zaradi tesnega stika z okuženim tudi sam kužen in bi zbolel. Obmorska mesta, kot so Dubrovnik in Benetke, so jo v srednjem veku uvedle za prihajajoče ladje. Tudi beseda karantena je nastala zaradi štiridesetdnevnih karanten (quaranta pomeni 40), ki so zagotovile mestom, da ladje niso prinašale kužnih bolezni vanje. Torej že tedaj, ko niso vedeli dosti o nalezljivih boleznih, je bila karantena ključni ukrep proti tem boleznim in (trgovske) ladje so morale čakati pred mestom 40 dni preden so lahko vplule v pristanišče. To je bila zgolj izkušnja brez jasne znanstvene podstati.

Ključna je doslednost
Ključno za karanteno je, da se jo dosledno izvaja. Spomnite se turistične križarke na Japonskem na začetku covidne epidemije spomladi 2020, ko so luške oblasti ladjo v celoti dale v karanteno in s tem tudi ljudi na njej. Ladje, ki so v karanteni, imajo na krovu izobešeno posebno zastavo, sestavljeno iz dveh rumenih in dveh črnih kvadratov, kar je jasen znak, za vse, ki se približajo ladji, da je ladja v karanteni.

Kaj pomeni izolacija
Karantena je izolacija zdravega posameznika ali skupine zdravih ljudi za obdobje, v katerem se lahko razvije bolezen. Če se bolezen razvije, gredo potem ljudje v izolacijo. Danes odredimo karanteno za obdobje, ko bi lahko ljudje, ki so bili v tesnem stiku z okuženimi, zboleli in prenašali bolezen naprej. Dolžina karantene je odvisna od patogena, v kolikem času se lahko razvije bolezen. Človek mora biti v karanteni toliko časa, kolikor ga potrebuje virus za razvoj bolezni. Če se bolezen ne razvije v določenem času, potem se človek ni okužil in lahko zapusti karanteno.

Kaj pomeni karantena
Sama karantena pa pomeni, da mora biti človek ali skupina ljudi popolnoma izolirana od drugih ljudi in pristop do njih je reguliran. Ne smejo zapuščati prostorov, v katerih prestajajo karanteno. Prestajanje karantene je težko, ker človek v trenutku ostane sam in se mu vse postavi na glavo, kar vem tudi iz lastnih izkušenj. Ni lahko, je pa nujno za preprečitev širjenja bolezni. Zato je odgovor tej materi, ki me sprašuje, enostaven: vse, kar je navedla, da delajo otroci v karanteni, je narobe, tega ne smejo delati. V tem trenutku smo zaradi velikega števila okuženih z željo, da šole še delajo naprej, uvedli vsakodnevno testiranje otrok, ki so v karanteni in s testom izključujemo njihovo okužbo za tisti dan. Vendar naj se tudi ti otroci držijo predvsem doma in naj ne hodijo k starim staršem. To, kar delamo sedaj, je modifikacija karantene, ker imamo dovolj testerjev in lahko otroke vsakodnevno testiramo.

Svetost življenja
Življenje je sveto je zapisal Jan Zobec, vrhovni sodnih in tudi nekdanji ustavni sodnik v svojem prispevku na Siolu. Potem je na široko utemeljeval, zakaj je življenje sveto, kajti temeljni predpogoj, počelo vsega v posameznikovem življenju, je življenje sámo. Da sploh si, moraš živeti. Zato, četudi v nobenem pravnem aktu, veljavnem v Sloveniji, ni zapisano, da je življenje sveto, si hočeš nočeš moramo priznati, da življenje je sveto. Če ni človeka, ni pravice. Tudi ni žurov, protestov, šole, hrvaške obale, koncertov in fuzbala. Še bolj pomembno je, kar navaja Zobec v nadaljevanju, ko podčrta, da je pravica do življenja najvišje na prioritetni lestvici pravic. Ker pač je, vsaj v miru, absolutna. Počelo vseh pravic.

Jan Zobec (Foto: Demokracija)

In zato je strasbourško sodišče tudi večkrat povedalo da je 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (ESČP) ena od najbolj fundamentalnih določb te konvencije; je določba, ki v času miru ne dovoljuje nikakršnih derogacijskih ambicij in ki skupaj s pravico iz 3. člena (prepoved mučenja in nehumanega ravnanja) varuje eno od najbolj temeljnih vrednot demokratičnih družb Sveta Evrope. Zato je treba to določbo strogo razlagati, torej strogo razlagati tudi v njeni pozitivni razsežnosti, kot dolžnost države varovati življenja ljudi – in v epidemiji država mora varovati življenja ljudi.

Jan Zobec v nadaljevanju prežene vse dvome o pravici do življenja, ko navede, da če je v pravu kaj svetega, potem je to življenje. In če bi moralo biti za sodišča, še posebej pa za ustavno kaj svetega, je to življenje. Tej vrednoti bi morala biti podrejena tudi vsakokratna presoja konkretnih sodnih primerov. Naj bodo ti konkretni, individualni ali presoja ustavne skladnosti splošnih aktov – zakonskih ali podzakonskih, katerih cilj je varovati življenja ljudi. To bi moralo biti v izhodišču sleherne (ustavno)sodne presoje.

Jan Zobec potem naniza še nekaj konkretnih primerov iz odločbe ustavnega sodišča, da podkrepi pravico do življenja kot najvišjo pravico in postavi v neprijeten položaj ustavno sodišče, ki je pred kratkim odločalo o posameznih členih Zakona o nalezljivih boleznih. Tudi sam menim, da je potrebno v to materijo posegati zelo previdno in imeti v ospredju vedno pravico do življenja. Kot zdravnik bom to vedno zagovarjal. Hkrati pa daje pravica do življenja tudi določene naloge državi, da zaščiti življenja z javnozdravstvenimi ukrepi. Problem je pri nas, da ko to želi zdravstvena stroka izpeljati, se pojavi ustavno sodišče, ki tako, denimo, onemogoči vpeljavo PC pogoja, četudi bi ga stroka in vlada sprejeli predvsem v luči zaščite človekovega življenja.

Žal mi je, da moram odpirati taka vprašanja tukaj in sedaj, a so izredno pomembna za sedanjost in tudi našo prihodnost. Vprašanja postavljam ravno zato, ker kot zdravnik in javni zdravstvenik ne morem zaradi pravnih ovir, ki mi jih je postavilo ustavno sodišče, ustrezno zaščititi življenja ljudi pred epidemijo, ki se vse bolj širi. Zapišem pa zato, da ne bo kdo kdaj pozabil, zakaj česa nismo mogli narediti in da je ustavno sodišče sredi največje bitke vezalo roke zdravnikom na hrbet. Naj končam z željo, da bi ostali zdravi in da vas virus v teh težkih časih ne bo srečal in okužil. Veliko ga je med nami in težko se je izogniti vsem pastem. Skrbite za svoje zdravje in zdravje drugih, ker samo tako lahko tudi skrbite za svoje zdravje preko skrbi za zdravje drugih, to nas uči epidemija, ki se trenutno odvija v naši deželi. Vse je povezano med seboj in v zdravju še veliko bolj, kot si lahko predstavljate.

dr. Milan Krek, Portalplus