Vselej, ko zapade prvi sneg, se spomnim na Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami. Deklica, ki se je preživljala s prodajo vžigalic po ulicah, je na Silvestrovo umrla od mraza pod razsvetljenimi okni meščanskega stanovanja. Preden je zaprla oči in zdrsnila ob zidu stavbe, je še s hrepenenjem uprla oči skozi okno, da bi videla raj luči, veselja, ljubezni. Žal je bila ljubezen v tej pravljici rezervirana zgolj za ljudi v hiši, zunaj pa so bili samo mraz, tema in nečlovečnost.
V izkrivljeni demokraciji je podobno. Eni uživajo vse privilegije, drugi zrejo skozi okna nanizank in nadaljevank lažnih rajev in čakajo, da bodo tudi oni na koncu, prav zares, deležni sreče in blagostanja, in tretji poskušajo najti logične vzroke, zakaj jim v življenju ne gre, čeprav so pridni, pošteni in imajo ideje. Ob vseh naštetih potujejo otroci in se učijo vzorcev staršev.
Kako spremeniti ustaljeni vzorec?
Globoko so ti vzorci in ne more jih izriniti nobena vzgoja v vrtcih ali šolah. Morda v uporniškem času odraščanja zaslutijo možnost strtja vzorca in se tega lotijo kot živelj, ki beži pred požarom, toda to je tvegano početje in marsikdaj se konča v življenjski zmedi. Tisti mladi, ki se lotevajo svoje poti kot alpinisti, ambiciozno, vztrajno, počasi, previdno in premišljeno, imajo več možnosti malenkost spremeniti vzorec, toda temelj ostaja.
Družina daje otroku temeljno usmeritev, zato država niti na silo tega ne more spremeniti, razen če družino razbije, zapre starše, otroke pa dodeli drugim, nadomestnim staršem ali jih pošlje v internat. Otroke, ki so tako odrasli, ljudi z ubitimi čustvi in opranimi možgani, so nekoč imenovali janičarji. Niso bili srečni, slikovito popiše takšne usode slovenski pisatelj Vladimir Bartol v svojem preroškem Alamutu. Dogajanje v Alamutu se dotika stranpoti islama, toda v resnici se nanaša tudi na tako imenovani demokratični svet.
Zakaj sprememba Ustave RS?
V preteklem tednu je na pobudo nekaterih poslancev dvotretjinska večina v parlamentu spremenila ustavo, da ji ne bi bilo treba uzakoniti sodbe ustavnega sodišča, ki je določila, da mora biti program v zasebnih osnovnih šolah (beri: plače učiteljev, brez postavitve in vzdrževanja stavbe in komunalnih stroškov) financiran tako kot v javnih šolah. To pa zato, ker ustava določa, da je osnovno šolanje obvezno, hkrati pa imajo starši pravico do izbire programa. Res se programi v zasebnih šolah nekoliko razlikujejo od programov javnih šol.
V programih alternativne pedagogike, kot so Montessori in Waldorf, gre predvsem za različne didaktične in pedagoške pristope. V šoli z Montessori programom so v oddelke praviloma vključeni otroci različnih starosti, kar je v javni šoli le izjema v obliki kombiniranih oddelkov majhnih podeželskih šol, saj drugače ne gre – predrago bi bilo, da bi, denimo, devet otrok, različno starih, vsak v svojem razredu, imelo devet učiteljev. Zato v takšnih šolah pouk poteka precej individualno, učitelj mora na nek način programirati pouk tako, da ne glede na različno starost in različno vsebino vsak otrok dobi enakovredno količino znanja in kompetenc. Če je v majhni javni šoli to izhod v sili, je to za Montessori pedagogiko prednost. Mlajši otroci se nehote in nevede učijo od starejših, tako kot v družini. Znanje se množi veliko hitreje kot v isti starostni skupini. Montessori tudi dopušča otroku svoj ritem učenja. Kar je naravno.
Zakaj je levice tako strah zasebnega šolstva?
Podobno je v Waldorfski pedagogiki in drugih alternativnih pedagogikah. Drugačne so od javnega programa, kjer je vse veliko bolj zabetonirano. Katoliške šole pa so posebne zato, ker gojijo poseben odnos do krščanske vere, poudarjajo lepa načela Kristusovega nauka o strpnosti, odpuščanju, človečnosti in ljubezni ter vzgajajo otroke v tem duhu. Starši, ki se odločijo za enega izmed alternativnih programov, to storijo zato, ker je takšno prepričanje v njihovem vedenjskem vzorcu. So pač kristjani ali uporniki po duši, ki zavračajo klasične, uhojene poti. Dobro, saj mi boste našteli kup uspešnih ljudi, ki so prestali klasično šolanje, toda to ne zavrne zakonitosti svobodne odločitve.
Nekateri želijo, da vsi razmišljamo enako!
In to je bistvo. Pobudniki spremembe ustave hočejo, da vsi ljudje razmišljamo enako. Otroci, katerih starši ne bodo zmogli plačati programa (pazite, ustavna sprememba lahko pomeni tudi to, da bo država financirala program zasebne šole zgolj z enim (1) evrom letno!), pa bodo lahko kot deklica z vžigalicami le zrli v razsvetljena okna, kjer sta sreča in blagostanje. Pri vsem tem pa davkoplačevalci namenjamo denar za obvezno šolanje vseh otrok! Dobro jutro, stara, skorumpirana Juga, dobro jutro, severna Koreja!
Toda, čudeži se dogajajo. Ne vem sicer, zakaj, saj si jih ta podivjani svet niti ne zasluži. Toda majhna dobra misel si očitno zasluži izjemo. Srčno upam, da bo koga izmed šestdeseterice vendarle zbodlo pri srcu in si bo premislil. Navsezadnje se življenje ne konča danes. Vsaka naša odločitev nas spremlja celo življenje. In potem smo ponosni nanjo ali pa jo obžalujemo. Jaz želim vsakemu izmed šestdeseterice dobro odločitev, pa naj sledi vzorcu svojih staršev ali pa svoji uporniški naravi. Dajte no, pustite nam ta svet in naše pravljice, pustite nam naša življenja in našo svobodo. Poskusite videti v deklici z vžigalicami ne Luciferja (padlega angela, nosilca luči), temveč prijazno lučko, ki želi zgolj svetiti in živeti. Na vaših mizah bo še vedno dovolj hrane. Takšne in drugačne.
Mojca Škrinjar