V geofizikalnem smislu velja Evropa kot mirna, stabilna celina z v preteklosti dokaj redkimi seizmičnimi ali vulkanskimi kataklizmami. Tovrstne kataklizme so sicer bolj pogoste na jugu celine, ob severnem Sredozemlju, kjer se afriška in anatolska plošča narivata v Evrazijsko ploščo, kar po analogiji v geopolitičnem in varnostnem oziru spominja na valove ilegalnih migrantov in vojnih beguncev iz Azije in Afrike v obljubljeno deželo Evropo. Ta obljubljena dežela miru, cilj masovnih migracij iz Afrike in Azije, pa je v resnici križišče različnih prelomnic: demografskih, verskih, idejno-vrednostnih, ideološko-političnih, ekonomskih, torišča mednacionalnih konfliktov in sovražnosti.
V geopolitičnem smislu je bila Evropa v zgodovini prizorišče številnih vojn, revolucij, velikih ljudskih tragedij, različnih holokavstov in nepopisnega trpljenja. Šele po koncu 2. svetovne vojne, posebej po padcu berlinskega zidu in po kolapsu komunističnih totalitarnih režimov, je Evropa postala celina miru, dokajšnjega blagostanja, oaza demokracije, svobode, spoštovanja človekovih pravic in sožitja narodov. Dozdevalo se je, da je nastopila doba “nove svetovne ureditve”, ki naj bi slonela na vsesplošno upoštevanih temeljih liberalne demokracije (prvinske, še ne popačene in izrojene). To navidezno idilo so pokvarile krvave vojne na ozemlju narodov bivše Jugoslavije, ki so opozorile, da je področje Balkana, to je dvorišča Evrope, polno živih ali še vedno tlečih prelomnic, ki se v učinkih med seboj prepletajo in krepijo. Prelomnice nacionalnih nasprotij pa potekajo praktično po vsej Evropi, na primer v Španiji, Belgiji, Italiji, in so aktiven ali vsaj potencialen generator meddržavnih in mednacionalnih sporov, političnih nestabilnosti, terorizma, stalna grožnja miru v Evropi. Kako usodne so še posebej demografske prelomnice in sovraštva med narodi, lahko vidimo na primeru demografskega prepada med Srbi in Albanci na Kosovu, ki je bil pred nedavnim vzrok za nasilen razkroj Miloševićeve Jugoslavije z vsemi tragičnimi posledicami. In še ni videti konca tega demografskega procesa, saj to prelomnico sedaj zasledimo že v južni in osrednji Srbiji pa v Makedoniji, kjer delež albanske populacije narašča.
O demografski prelomnici govorimo, ko imamo na eni strani narod, kjer zaradi premajhne rodnosti (praviloma manjše od 2 rojstev na žensko) prebivalstvo številčno upada in se stara (demografska implozija, narobe obrnjena demografska piramida), in na drugi strani narod, kjer zaradi visoke rodnosti (večje od 2, tudi 5 in več rojstev na žensko) prebivalstvo številčno močno narašča in kjer prevladuje delež mladih in za delo sposobnih prebivalcev nad starostniki (demografska eksplozija). Zelo živa demografska prelomnica je v Sredozemlju med Evropo, kjer je rodnost praviloma manjša od 2 (v Sloveniji približno 1,5), in severnim delom Afrike, kjer je rodnost vsaj 5,5. Neučinkovito upravljanje države (propadle države), revščina, lakota, pomanjkljiva izobrazba, slabe zdravstvene in higienske razmere, politični nemiri in verski spopadi predstavljajo eksploziven potencial, ki poganja masovne migracije, predvsem ilegalne, v “obljubljeno deželo” Evropo. Pa tudi znotraj samih držav zahodne Evrope obstajajo mini demografske prelomnice med avtohtonim prebivalstvom in otoki priseljencev v velemestih (Bruselj, Berlin, London, Pariz), bodisi da so ti že potomci priseljencev iz kolonialnih časov ali migrantov. Armada mladih, običajno brezposelnih, razočaranih in morda le v verskih šolah izobraženih muslimanov je vir napajanja fundamentalističnega islamskega terorizma.
Sinergije demografskih prelomnic s prelomnicami v verskih, vrednostno/kulturnih in ekonomsko/socialnih razlikah med priseljenci in avtohtonimi prebivalci pomenijo realno nevarnost. Gre za trk krščanskih veroizpovedi z islamom, predvsem z radikalnim islamskim fundamentalizmom in njegovim političnim ozadjem. Priseljenci in migranti iz pretežno muslimanskih držav se večinoma niso pripravljeni na hitro integrirati v sekularizirano evropsko kulturno in civilizacijsko okolje, če sploh. Posebno zgovorni so nevarni poskusi uveljavljanja šeriatskega prava in predpisov na lokalni ravni v pretežno muslimanskih enklavah v osrčju Evrope. Parlamentarni skupščini Sveta Evrope ( PACE oz. PASE) je 22. januarja letos le uspelo končno izglasovati resolucijo “Šeriat, Kairska deklaracija in Evropska konvencija o človekovih pravicah”, ki sicer ni zavezujoča za države članice sveta, je pa politično izredno pomembna, saj zavzema jasno stališče o nesprejemljivosti uvajanja šeriata in islamskega pojmovanja (omejevanja) univerzalnih človekovih pravic v Evropi, kot to zagovarja Kairska deklaracija. Svet Evrope poziva Grčijo, naj v Zahodni Trakiji, kjer je večina prebivalstva muslimanska, prepove izvajanje šeriatskega prava. V Angliji in Walesu se šeriatsko pravo izvaja lokalno v 86 mošejah, torej šeriat kot lokalna metastaza na območju, kjer naj bi se spoštovale univerzalne človekove pravice, kot to zahteva OZN. Zgovoren je podatek, da je za resolucijo glasovalo 69 predstavnikov držav Sveta Evrope, proti je bilo 14 predstavnikov iz Azerbajdžana in Turčije (Erdoganova AKP), ki so dolgo ovirali sprejetje resolucije, tudi s podkupovanjem delegatov. Slovenski in hrvaški predstavniki niso bili prisotni pri glasovanju. Vzdržalo se je 8 predstavnikov liberalnih (ALDE) in skrajno levih strank, indikativno za ta politični pol in kot da odobravajo stališča šeriata o pravicah žensk, o dogovarjanju porok z mladoletnicami in okrutno šeriatsko kazensko prakso, smrtno kazen za blasfemijo.
Za Evropo ključna, usodna prelomnica je v moralno/etični drži nas, Evropejcev, glede odnosa do življenja, do družine, do naravnega dostojanstva človeka, do nove trajnostno naravnane svetovne ekonomsko-socialne ureditve, kar edino lahko pripelje do reverzibilnega, postopnega reševanja sindroma demografske krize v sinergiji s posledicami klimatskih sprememb, z masovnimi migracijami in s socialno-ekonomskimi posledicami 4. industrijske revolucije, ki bo odvzela več delovnih mest, kot bo novih ustvarila. Radikalni levi liberalci, kulturni marksisti in skrajna levica se zavzemajo za nekontroliran, praktično neomejen dotok ilegalnih migrantov, zavzemajo se za razkroj družine kot osnovne celice stabilne in varne družbe in jo rušijo z izumljanjem novih, absurdnih človekovih pravic v okviru teorije spola. Nekontroliran, nefiltriran, neomejen dotok ilegalnih migrantov v Evropo ne bo rešil njenega demografskega problema, ne bo ustrezno zapolnil manjkajočih delovnih mest, pač pa bo dolgoročno prinesel v Evropo socialne nemire, medverske in mednacionalne spopade, terorizem. Demografsko usihanje Evrope se lahko rešuje samo s povečevanjem rodnosti doma in z ustvarjanjem ugodnih socialno-ekonomskih pogojev za družine. Že samo prepolovitev števila splavov bi Sloveniji letno prineslo do 2.000 novih državljanov. Neupravičeni, iz sebičnih razlogov povzročeni splavi pomenijo za Evropo holokavst, ki je za red velikosti večji od vseh holokavstov v 2. svetovni vojni. Holokavst nerojenih otrok kot človekova pravica in tu tako imenovani liberalni svet molči! Vzroke za legalne masovne migracije pa se naj odpravlja na kraju nastanka, v državah tretjega sveta. Izboljšave upravljanja teh držav, vzpostavitev kvalitetnega izobraževanja, zdravstva in predvsem ustvarjanje novih delovnih mest z investicijami in prenosom tehnologij bodo zahtevale ogromno finančno pomoč in partnerstvo z državami v Evropi. Enotnost držav EU bo pri tem nujna, zaenkrat pa še daleč ni zagotovljena. Sebičnost in lokalni neokolonializem “liberalne” Evrope?
Izza časa hladne vojne pa je prisotna še ena prelomnica v političnem in idejnem razmišljanju med ljudmi, ki so doživeli tegobe totalitarnega komunizma, in med tistimi na zahodu Evrope, ki niso živeli pod komunizmom. Na zahodu ne razumejo, da je tranzicija iz komunizma v demokratično družbo in tržno gospodarstvo počasna evolucija in ne revolucija, da lustracija še daleč ni končana, ker je na odgovornih mestih še veliko ljudi, ki so po tihem še vedno pristaši totalitarnega režima, in da prihaja do sabotaž reformnih procesov. Često tudi z asistenco od zunanjih dejavnikov, kar je opazno in vzbuja nezaupanje. Bivše komunistične države, tudi Slovenija, Hrvaška, so bile v komunizmu žrtve talilnega lonca proletarskega internacionalizma, v bivši Jugoslaviji pa še bratstva in enotnosti in tvorbe umetnega jugoslovanskega (srbskega) naroda. Od tod velika zavzetost politikov višegrajskih držav in nekaterih v Sloveniji in na Hrvaškem za ohranitev svoje nacionalne in državne identitete. Zaradi tega še niso populisti, še manj pa fašisti. V resnici so fašistoidni kulturni marksisti, socialisti in levi liberalci, ki zagovarjajo multikulturnost, to je v bistvu etnična mešanja, nekako evropsko bratstvo in enotnost, s ciljem ustvariti na silo, s prevarami, korupcijo neko enotno, amorfno evropsko-afriško-arabsko etnijo. To pa ne bo šlo brez odpora in razpok v združeni “stari” Evropi.
Jožef Rant st.