fbpx

Demokracija ali fašistično-komunistično KUL-ovstvo

Koalicija Kul (Foto: STA/Montaža Demokracija)

Da je letošnje leto supervolilno, vemo zdaj že vsi. Kar trikrat bomo povabljeni na volitve, da si izberemo tistega, ki si ga želimo na oblasti. Lahko izberemo pozitivno, ker nas je nekdo prepričal s svojim delom, lahko izberemo v skladu s svojim prepričanjem, ker si prizadevamo za tisto, kar nam je pri srcu, lahko pa volimo žolčno, negativno, iz antipatije ali celo sovraštva do nekoga in njegove skupine sodelavcev in političnih sopotnikov, ker mi že skoraj tri desetletja zastrupljajo njegovo podobo.

Sovraštvo, antipatija, negativizem pa imajo to sposobnost, da izklopijo razum. Brez razuma pa je človek slep, da mu ni pomoči. Kdor misli, da je kul, če tako voli, se moti. Moti se, ker bo volil borno ponudbo KUL-ovcev, in moti se, ker bo živel v prepričanju, da je naredil dobro in prav. A vse to so praktične izvedbe našega odhoda na volitve. Bolj daljnosežen in nevaren je apokaliptični ton, ki so ga ubrali jugonostalgiki oz. totalitarci med nami. Že od nastopa sedanje vlade nas prepričujejo, da živimo v fašizmu, ne v demokraciji.

Pa je res tako? Ali res živimo v fašizmu?
Najprej je uporaba komunistično-levičarske psovke fašist, fašizem ipd. prozorna manipulacija zato, ker prav s tako diskvalifikacijo sami sebi onemogočajo kritičen pogled na stvarnost. Kaj se je zgodilo v dveh letih takega, da smo prešli iz demokracije v fašizem?

Šarec in njegova skregana vlada, ki je bila polna egomanov in nesposobnežev, je pobegnila pred naporom in neprijetnostmi, ki jih je predstavljala zanje epidemija. Navajeni neodločanja so pobegnili v opozicijo, saj za stranke KUL ni jasno, ali odločajo same, temveč je vedno utemeljen sum, da delajo v interesu udbomafije, torej so v pravem pomenu marionete; dajati glas njim torej pomeni zapravljati svoj glas. Niso samo pokazali svoje neodgovornosti, potem ko so v vladi dokazali svojo nesposobnost, ampak so v opoziciji pokazali tudi svojo zlohotnost in nesodelovanje, ko so sedanji vladi najprej s pomočjo umetnih afer, podkupovanja in sovražnega poročanja osrednjih medijev nedemokratično uničili večino.

Iz sedanje opozicije je namreč odšlo preveč poslancev, da bi bilo to normalno. In nihče od njih ni odstopil, bil povabljen k odstopu ali pa doživel pogroma, kot so ga doživljali tisti poslanci DeSUS-a, ki so ostali zvesti zavezam, ki so jih dali in še zdaj delajo za upokojence, čeprav je očitno, da je DeSUS mrtva stranka.

Predvsem pa so nam KUL-ovci zdaj dokazali, da pri njih besede nimajo splošno sprejetega pomena
Tako pravijo “demokracija”, pa mislijo “totalitarizem”, pravijo “fašizem”, pa mislijo »demokracija«. Kajti zanje je fašizem čas, ko niso na oblasti, in demokracija čas, ko so na oblasti. In po njihovem prepričanju je naravno, normalno in edino pravilno stanje tisto, ko so oni na oblasti. Na oblasti pa so radi, saj od države živijo oni sami in množica podrepnikov, kulturnikov, nevladnikov in tajkunov. Vse to pa je le maska za pravo mafijo, ki uporablja našo državo kot servis za svoje. Ker pa so naši večinski mediji in novinarji, ki bi morali in imajo čas vse to raziskovati, ker so profesionalci, predvsem družbeno politični delavci, ki vzdržujejo sistem levičarske normalnosti, pravzaprav vemo zelo malo o tem in onem.

Predvsem nas zaboli, ko pravosodje izpusti kriminalce in zapira nedolžne, ko sodniki ponosno nosijo rdečo zvezdo in skrivajo diplome, pa tudi sodbe in razprave so prepogosto tajne in o njih ne smemo zvedeti ničesar. V tem primeru bi lahko človek rekel, da živimo v povsem fašističnem, torej komunističnem času.

Zdaj je jasno, da nas ves levi pol vabi nazaj v rdeči raj
V resnici živimo v delujoči demokraciji. Imamo demokratično in pluralno, za povrh še delujočo vlado, ki se lahko pohvali z delom in uspehi. Sredi epidemije imamo blage ukrepe in naše zdravstvo, z vsemi težavami in problemi vred, se še ni zlomilo. Imamo mnogo problemov, o katerih pa se lahko pogovarjamo, debatiramo, ker nam še niso vzeli svobode govora. Predvsem pa imamo svobodne, redne in pluralne volitve (poznamo že datum, čeprav so KUL-ovci že leto in pol v volilni kampanji), ki so temelj vsake demokracije.

A če je to fašizem, potem se moramo bati tistih, ki nam ponujajo »vračanje v zlate čase preteklosti«. Kajti v preteklosti smo imeli enopartijski sistem, ki je bil totalitaren. Izvili smo se iz njega, ker smo na valu osvoboditve, ki se je začel na Poljskem, imeli Demos in smo šli na ulice. Takrat se je partija ustrašila ljudstva in so spretno prepustili oblast, da so ostali na oblasti. Sestopanje z oblasti, da vse ostane v njihovih rokah, je bila mojstrska poteza ZKS, ki smo ji ljudje nasedli. A če te Milan Kučan uči demokracije, potem pristaneš v revizionizmu, revanšizmu in se vračaš v totalitarizem. Zdaj je jasno, da nas ves levi pol vabi prav k temu. Nazaj v rdeči raj!

Pa res hočemo fašistično-komunistično KUL-ovstvo?
Mislim, da je treba apelirati na vsakega levega volivca, da premisli, ali je njegova antipatija do Janeza Janše isto kot antipatija do demokracije. Ali res hoče nazaj v čas, ko je vse določala, predpisovala in zase zahtevala partija, drugi pa smo živeli od drobtinic, ki so nam ostale od našega dela. Predvsem pa: ali se res hočemo vrniti v čas, ko si moral misliti, kar so ti narekovali, ko si lahko govoril, kar so te naučili, in si moral delati, kar so ti dovolili? Če je tisto bila svoboda in tisto bila demokracija, potem volim to, čemur danes oni pravijo fašizem.

Andrej M. Poznič, Časnik