Demokratični socializem, protislovje v izrazih

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Za levičarje vseh barv je bilo leto 1989 zaradi padca berlinskega zidu annus horribilis. Karl Marx, Joseph Schumpeter in njuni socialistični epigoni so se motili. Kapitalno motili. Socializem ni neizbežna evolucijska nadgradnja kapitalizma, je slepo črevo zgodovine. V sedmih desetletjih ni nikoli in nikjer deloval. V nobeni pojavni obliki, ne v obliki marksizma, ne leninizma, ne stalinizma, ne trockizma, ne maoizma in ne nazadnje tudi ne v obliki titoizma. Ne glede na razlike v odtenkih med temi socialističnimi -izmi so bili v kategorialnem smislu rezultati povsod enaki. Ekonomsko, kulturno in moralno opustošenje socialističnih družb, primerjalno civilizacijsko nazadovanje. Pojavne oblike moralnega propada in število žrtev socializma so se sicer razlikovali, a gulagi, katinski gozdovi, goli otoki, hude jame, enkavedeji, stasiji in udbe so samo variacije na isto temo. Variacije na temo bestialnosti socializma.

Pričakovali bi, da bo soočenje s sto milijoni žrtev socializmov, kot jih navaja Črna knjiga komunizma, zadostovalo za streznitev in spoznanje − nikoli več socializma. A dejstva levičarjev nikoli niso prepričala.

Oglejte si še: Čakajoč na barbare

Čeprav je Karl Marx prisegal na znanstvenost, sem sam prepričan, da socializem ni znanost, ampak izkazuje vse značilnosti religije. Religije brez Boga! Murray Rothbard je socializem označil za krščansko herezijo, Eric Vögelin pa je v njem videl poskus imanentizacije eshatona, vzpostavitve božjega kraljestva na zemlji. Religiozna oziroma neznanstvena nrav socializma pojasnjuje, zakaj so levičarji v nedogled pripravljeni ponavljati isto, tj. eksperimentirati s socializmom, in vedno znova pričakovati drugačne rezultate. Vse v stilu − tokrat bo zares delovalo, tokrat bo drugače.

Socializem je propadel, potrebno je bilo izumiti leseno železo
Čeravno tudi leta 2018 ne manjka častilcev Lenina, Trockega, Stalina, Che Guevare, Fidela, Tita in podobnih psihopatov, se večina levičarjev zaveda, da je izkušnja 20. stoletja socializmu pripisala slabšalen pomen. Cesar potrebuje nova oblačila. Izumiti je treba leseno železo, nekaj, kar hkrati bo in ne bo socializem. To leseno železo je demokratični socializem. Ta naj bi bil nekaj novega, nekaj popolnoma drugačnega od že preizkušenih socializmov. Zagovorniki demokratičnega socializma trdijo, da je kapitalizem nezdružljiv z demokratičnimi vrednotami svobode, enakosti in solidarnosti in da je te mogoče udejanjiti zgolj z vzpostavitvijo socialistične družbe. Anglež bi samo vzdihnil, “Here we go again”. Če namreč dobro pogledamo zgodovino socialističnih držav v 20. stoletju, ugotovimo, da so se te pogosto dičile s pridevniki demokratična in ljudska, v socialističnem besednjaku pa bi našli tudi takšna besedna preobilja, kot je npr. ljudska demokracija. Najbrž moraš biti certificiran socialist, da poznaš neljudsko ali protiljudsko demokracijo.

Foto: Twitter/Wikipedia

Demokratični socializem v nasprotju s socialno demokracijo ne pristaja samo na popravljalne ukrepe tržnega sistema, ki bi izboljšali položaj delavskega razreda. Za demokratične socialiste je kapitalizem onstran popravila in ga je treba transformirati  v socializem, utemeljen na skupni lastnini proizvajalnih sredstev. To skupno lastnino naj bi upravljale zadruge in delavske kooperative. Videnja, presenetljivo podobna samoupravnemu socializmu. Edvardu Kardelju bi se danes, če bi v grobnici narodnih herojev lahko poslušal razprave trčenih mesečnikov o demokratičnem socializmu, orosile oči. Demokratični socializem je ekonomska reinkarnacija kardeljanstva. Z neologizmi, kot je skupna zasebna lastnina, pa ga celo nadgrajuje.

Blaginja za vse je v socializmu nedosegljiva
Demokracijo razumem kot pravnomočnost posameznikov soodločati o javnih zadevah, njena naravna utelesitev je parlamentarna demokracija. Na podlagi uvida v zgodovino dvomim, da je socializem oziroma suspenz zasebne lastnine proizvajalnih sredstev mogoče vpeljati na demokratičen način. Socialisti so po pravilu na oblast prihajali z revolucijami in nasiljem. Še manj verjetno je sobivanje socializma in parlamentarne demokracije. Zaradi svoje ekonomske manjvrednosti preprosto ne more ostati demokratičen. Res je sicer, da marsikdo ceni vrednoto enakosti in da je pripravljen žeti tudi tam, kjer ni sejal, a problem socializma je, da lahko zagotovi samo enakost v revščini. Blaginja za vse je v socializmu nedosegljiva. Nauk 20. stoletja je, da se socializem kot sistem lahko obdrži le ob pretvorbi v avtokracijo, spremljano z zdrsom v totalitarizem in velikimi žrtvami.

Smrt socializmu, svobodo posamezniku!

Bernard Brščič