fbpx

Duh g(r)obarja iz Gozda Martuljka

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Stane Dolanc, g(r)obar iz Gozda Martuljka, je pred skoraj pol stoletja dejal: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Najljubši učenec drugega človeka jugoslovanske partije Milan Kučan je to poslanstvo zvesto izpolnjeval in »znanje« prenašal na, kot bi rekel poslanec SD Marko Koprivc, ponosne naslednike zveze komunistov. In če se »pomotoma« zgodi, da je na oblasti nekdo drug, ki ni najbolj smrtonosnega in krvavega svetovnega nazora 20. stoletja, sledi tisto, kar je natančno 20 let po Dolančevih besedah preroško napovedal umorjeni Ivan Kramberger: »In ko ne bodo vladali, dodajam, takrat bodo protestirali in pozivali k smrti tistih, ki vladajo, pa niso iz njihovih vrst.«

Ves čas po osamosvojitvi je bilo tako. Če niso vlade sestavile v socialne in liberalne demokrate preoblečene rdeče pošasti, so sledili medijski pogrom, montirani procesi, najnizkotnejše diskreditacije in granitnokockasti protesti. Ironija je, da je tem ljudjem, ki prezirajo ne samo drugače misleče, ampak vsak drug svetovni nazor, demokracija postala sveta beseda. Sebe dojemajo kot demokratične in zagovornike svobode, vse, ki se z njimi ne strinjajo, označijo kot avtoritativne in sovražnike demokracije. V njihovih miselnih procesih, ki so se izoblikovali skozi desetletja, je (buržoazna) desnica nagnjena k rasizmu in fašizmu, srednji razred, ki je steber prostotržnega sistema in gonilo razvoja, je še vedno njihov največji sovražnik. In za ta boj uporabljajo besednjak »sovražnika«: govorijo in obljubljajo v jeziku srednjega razreda, medtem ko delujejo tako, da ga zatirajo. Hkrati ustvarjajo lažni srednji razred, ki bo popolnoma odvisen od njih in je nagnjen k parazitstvu.

Ko kakšna desna ali desnosredinska vlada vendarle resničnemu srednjemu razredu (podjetnikom) omogoči, da spet diha s polnimi pljuči, je to znak za nasilno izražanje levičarskih frustracij. Menijo, da so samo oni upravičeni upravljati družbo in državo, da najbolje vedo, kaj je prav in kaj narobe, da je demokracija to, kot si jo zamislijo levičarji. In kdor jih pri njihovem početju ne podpira, je fašist. Kot so fašistke čez noč postale članice Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije, ko so si drznile obsoditi ravnanje Brigite Skele Savič (SD), ki je ljudi kljub zaostrenim epidemološkim razmeram pozivala k protestom.

Ja, danes si fašist, če podpiraš ukrepe vlade. Si fašist, če ravnaš drugače, kot rečejo levičarji in njihovi medijski služabniki. Fašist in avtokrat si, če v skladu s svojimi pristojnostmi ne podaljšaš mandata predsedniku uprave državnega podjetja, ki je to postal s pomočjo leve politike in si domišljal, da bo tam ostal do upokojitve. Seveda, ko kadruje levica, je to strokovno kadrovanje, ko kadruje desnica, je to politično kadrovanje in zloraba oblasti. Zato si še enkrat preberite Dolančeve besede in Krambergerjevo napoved. Do danes se ni nič spremenilo.

Čas je že, da presodimo, čigava država je Slovenija. Imajo »ponosni nasledniki zveze komunistov« res ekskluzivno pravico do njenega vodenja in upravljanja? Ali je progresivna ideologija res edina zveličavna in dovoljena? Imajo levičarji res pravico, da mimo vseh pravil (ja, zakon in red sta označena za nedemokratična, a le, ko vlada desnica) in dobesedno prek trupel terorizirajo druge po ulicah in cestah? Kdo bo ustavil te gverilske akcije levičarjev, skritih pod milozvočnimi imeni nevladnih organizacij (z Metelkove)? Se ljudje sploh zavedajo, da bo njihovo življenje temnejše od najbolj temačnega, če odločanje prepustimo razbijačem? Zgodovina dokazuje, da so bile (rdeče) revolucije vedno smrtonosne za dobre in bogaboječe ljudi, da so prinašale le opustošenje in žalost. Danes se seveda usklajen in sistematičen napad izvaja drugače kot pred sto leti, a z enakimi posledicami. Naša prihodnost zato zahteva, da se borimo in da si bomo legendarne čase te generacije zapomnili po tem, da smo se tudi osvobodili, ne samo osamosvojili.

Jože Biščak