Dvorni preskuševalci

Jože Biščak, odgovorni urednik Tednika Demokracija.

Na prelomu leta in ob vstopu v novo desetletje je bila neprecenljiva izkušnja poslušati obljube vseh vrst levičarjev, da bodo nadaljevali svoj boj proti izkoriščevalskemu kapitalizmu. Ena teh neoliberalnih oblik zatiranja je prekarno delo. In minister Jernej Pikalo se je odločil, da bo dal zgled. Zaposlil je receptorje in receptorje, ki so do zdaj delo opravljali prek zunanjega izvajalca, kar je bilo za državo, predvsem pa za neto davkoplačevalce, ki polnimo proračun, ceneje. Vidni član SD se je torej odločil, da se bo proti kapitalizmu bojeval ne s svojim, ampak z denarjem drugih ljudi. To je seveda tipično za socialiste in v nasprotju z logiko tržnega gospodarstva. Namesto da bi Pikalo znotraj ministrstva našel rezerve in koga od zaposlenih, ki čez dan tako ali tako ves čas skrbi za fikuse, prekvalificiral v receptorja, zapravlja davkoplačevalski denar za dodatno zaposlovanje v javnem sektorju.

Hudobni kapitalizem, o tem v “novoletni poslanici” Luka Mesec (Levica), se domnevno kaže tudi v družbeni neenakosti, ki se meri v premoženju. Odpravili bi jo s prerazporejanjem bogastva, da bodo bogati manj bogati, revni manj revni. Ker hvala bogu še nismo tako daleč (predaleč pa tudi ne), da bi to počeli z nasilnim ropanjem, je njihova mantra “pravična obdavčitev”. To z drugimi besedami pomeni še bolj progresivne davčne stopnje, po katerih bodo bogatejši državi plačevali še več, presežek bo preusmerjen k revnejšim slojem. A dejstvo je, to potrjujejo vse statistike, da na svetu še nikoli ni živelo tako malo ljudi pod pragom revščine (karkoli to pomeni) in da dobrine nikoli v zgodovini človeštva niso bile tako dostopne vsem kot danes. Zasluge gredo izključno bogatim, ki igrajo vlogo “dvornih preskuševalcev”.

Malo se ozrite po stanovanju in pogled naj se vam ustavi na televizorju. Televizor je danes samoumevna dobrina, ima jo slehernik (razen tistih, ki se ji zavestno odpove), saj je dostopna vsem in vsakomur. Pa ste se kdaj vprašali, kako in zakaj je do tega prišlo, komu gredo zasluge? Če preskočimo obdobje sanjačev, ki so razmišljali, da bi gibljive slike lahko gledali tudi v dnevni sobi, so prve mehanske televizorje začeli prodajati po letu 1928. Prodali so jih manj kot 10.000, saj so bili zelo dragi. V denarnico so lahko segli le zelo bogati ljudje (filmske zvezde, lastniki korporacij), ki pa so imeli za proizvajalca eno samo sporočilo – zelo slabe so, zanje je škoda našega denarja. Povpraševanja ni bilo več, proizvodnjo so po drugi svetovni vojni opustili, poskusili so s pred kratkim izumljenimi katodnimi cevmi. Slika je bila boljša, televizor še vedno pregrešno drag, toda sporočilo “dvornih preskuševalcev” je bilo jasno – zadovoljni smo.

Prva barvna televizija
Sledila je prva barvna televizija, navdušenje je bilo popolno, a kaj ko je leta 1951 tak televizor stal kar tisoč ameriških dolarjev. Kako drag je bil, pove naslednja primerjava: avtomobil je stal okoli 1.800 dolarjev, hiša 16.000 dolarjev, medtem ko je bila minimalna plača 75 centov na uro, kar pomeni, da si moral za nakup televizorja delati 1.333 ur. Sicer pa, takratnih 1.000 dolarjev bi danes pomenilo nekaj več kot 10.000 dolarjev (izračunano po spletni strani dollartimes.com) oziroma slabih 9.000 evrov. A ker je bil odziv tistih, ki so si televizor lahko privoščili, dober, so začeli z množično proizvodnjo. Pet let pozneje je bil izum dostopen srednjemu sloju, čez poldrugo desetletje tudi najrevnejšim. Koliko danes stane televizor, najbrž ve vsak.

Prvi mobilni telefon
Podobno je bilo z mobilnim telefonom. V začetku aprila 1973 je Motorola predstavila prvi mobilni telefon, stal je 3.995 dolarjev, kar bi danes pomenilo nekaj manj kot 24 tisoč dolarjev oziroma dobrih 21.000 evrov. Če vemo, da je bila takrat minimalna plača 1,6 dolarja na uro, je to pomenilo, da so morali zaposleni v poklicih z nizko dodano vrednostjo za nakup mobilnega telefona delati 2.500 ur. Malo pomislite. Danes dobite pametni telefon že za 25 evrov, nekaj ur dela v McDonaldsu je dovolj, da si ga lahko privošči tudi študent.

Vse to gre zasluga bogatim, ki so si v nekem zgodovinskem trenutku lahko privoščili ne samo drago, ampak pregrešno drago inovacijo. Njihov odziv je omogočil, da so proizvajalci ugotovili, kakšno bo povpraševanje po izdelku. Taka izkušnja bogatih, ki so kot »dvorni preskuševalci« pionirski potrošniki, koristi vsem in dobrine naredi dostopnejše tudi revnejšim slojem. To na koncu pripomore, če uporabim jezik levičarjev, k zmanjševanju družbene neenakosti.

Jože Biščak

  • Peter

    Z razumom proti ideologiji ali Sizif vas ima rad, no.

  • Gren

    PRI NAS JE BILA BLOKADA INFORMACIJ IN TUDI TELEFONIJE !

  • Amerikanc

    To pa je prehudo čtivo za ta mlade frantarje. Bojo šli kar nazaj na mehanska računala. Tam lahko bolj čez prst užgeš.