fbpx

Edina stalnica RTV Slovenija: informativno-politična laž

Znanci vedo povedati, da je bil v. d. generalnega direktorja RTV Slovenija Marko Filli te dni precej slabe volje. Ne le zaradi razsodbe sodišča – da bi moral ključe svoje pisarne predati Nataši Pirc Musar – ali zaradi stranke SDS, ki je kriminalistični policiji zoper njega naznanila sum kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in nevestnega dela. V vrhu RTV je prisotna zaskrbljenost tudi zaradi tega, ker se bodo očitno začeli počasi sesuvati tudi finančni temelji te hiše.  

Sprva sicer samo z državljansko nepokorščino oziroma bojkotiranjem plačevanja RTV-prispevka, ki bo gotovo imelo svojo drugo fazo, to je referendum za ukinitev RTV-prispevka.

Referendumi o RTV-davku niso nič posebnega, nazadnje so ga imeli v Švici, ki je država, kjer je ljudska volja svetinja, in kjer Brglez zaradi svoje avtokratske manire ne bi mogel biti niti vratar na občini. Če ne bo Brglez na svojo roko prepovedal referenduma o medijski hiši, ki je kolektivni propagandist te koalicije, ostaja še vedno ustavno sodišče, kjer koalicija že pripravlja svoje kadre z rdečo partijsko krvno grupo. Takih je v slovenski pravniško-sodni sferi seveda na pretek.

Referendum o ukinitvi RTV-prispevka je seveda obsojen na uspeh. To godljo, ki lahko RTV Slovenija postavi v povsem nov položaj, pa so si zakuhali sami predvsem na račun informativnega programa, ki ljudem dviguje pritisk, pa naj si razni strokovnjaki v RTV-hiši in drugje na vse pretege skušajo dokazovati, kako sledijo profesionalnim standardom in vsemu, kar jim nalaga zakon.

Odstopiti od pogodbe za plačevanje RTV-prispevka
Vane Gošnik, ki je bil v času Demosove parlamentarne večine poslanec Zelenih in podpredsednik takratne republiške skupščine, je pripravil navodila za vse, ki želijo prenehati plačevati RTV-prispevek. Dejansko gre za reklamacijo izdelka, ki ga proizvajajo na RTV Slovenija, saj za svoj denar ne dobimo tistega, kar bi po zakonu morali dobiti. Prodajajo nam škart, pokvarjen izdelek. In kar je najhujše: moramo ga vzeti in zanj plačati ne glede na to, ali smo ga hoteli in ali smo z njim zadovoljni. To je nasilje nad našo voljo, dobro utemeljuje Gošnik, in ker RTV pogodbenih pogojev iz Zakona o RTV Slovenija ne izpolnjuje, tudi ni razloga, da bi to pogodbo oziroma zakon spoštovali mi.

Vaneta Gošnika poznam še iz svojih novinarskih let, ko smo skupaj posedali v Velenju in razpravljali o ekoloških problemih Šaleške in Mežiške doline ter o nameravanem odlaganju radioaktivnih odpadkov v Velunjskem grabnu in kasneje na Koroškem. Vane je skupaj s Petrom Rezmanom, danes uspešnim pisateljem, pisal kolumne za lokalni tednik in seciral razkorak med zahtevami partijsko reguliranega gospodarstva po tonah in kilovatih ter hkrati velikansko brezbrižnostjo do okolja. Svojo zamisel o reklamaciji za program oziroma kar celoten sistem RTV Slovenija, ker ne izpolnjuje pogodbenega razmerja oziroma zakona, bo gotovo peljal do konca. To bo še veselo. Ne bi se čudil, če bi se s tem čez nekaj let ukvarjalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Zaradi sistemskih in notoričnih laži pod vprašajem celotna RTV Slovenija
Te dni pa sem dobil v roke še tekst Marjana Frankoviča. Osebno ga ne poznam, poznam pa ga kot dobrega režiserja dokumentarnih filmov, ki je najboljša oziroma kar vsa svoja profesionalna leta pustil na RTV Slovenija. Za njim so ostali dobri dokumentarci, Frankovič pa v svojem besedilu Ukiniti naročnino – ukiniti RTVS nastopi proti ukinjanju RTV-prispevka zaradi kulturne vloge in pomena RTV Slovenija. To utemeljuje s tem, da je RTV Slovenija razumljena predvsem kot novinarski medij, pozablja pa se na z zakonom določeno kulturno funkcijo. In pravi, da je »v do skrajnosti instrumentaliziranem radijskem in televizijskem novinarstvu, ki dandanes prevladuje, tudi če se omejimo samo na RTV Slovenija, vsaj ena oprijemljiva stalnica: imenuje se laž, informativno-politična laž«.

Vendar ko govorimo o kulturni vlogi RTV Slovenija, ki jo izpostavlja Frankovič, bi se morali takoj vprašati, koliko vrhunske kulture in umetniške (re)produkcije sploh še premorejo v nekaj zadnjih letih. Letni proračun RTV Slovenija je z okoli 120 milijoni evrov na leto (od tega je z RTV-davkom zbranih več kot 90 milijonov evrov) skoraj na ravni državnega proračuna za kulturo. In kaj dobimo za ta denar od RTV Slovenija?

Ko se utrga film …
Frankovič ima prav. Zaradi informativno-političnih laži se postavlja pod vprašaj celoten javni zavod. In odgovornost bodo morali prevzeti tisti, ki te laži trosijo, še bolj pa oni drugi, ki jih k temu nagovarjajo ali to dopuščajo. Dominantni slovenski tiskani mediji ne izginevajo le zaradi novih medijskih platform, temveč tudi zaradi tega, ker so vso svojo zgodbo gradili na informativno-politični laži. To pa ne gre v nedogled. Na neki točki se utrga film tudi potrpežljivim Slovencem. Takih medijev ne kupujejo. In za tak javni radio in televizijo, kot jo sedaj ponuja RTV Slovenija, ljudje ne bodo več pripravljeni plačevati. Prevladujoče prepričanje na Kolodvorski, kako so dobri in nedotakljivi, je narcisoidno in iluzorno.

Z bojkotom plačevanja RTV-prispevka in kasnejšim verjetnim referendumom se bo odpor do celotne RTV Slovenija le še povečeval, kolateralna škoda pa bodo dobri ustvarjalci in dobre oddaje. Če jih bo še kaj ostalo, saj ukinjajo tudi tiste oddaje in preganjajo tiste voditelje, ki so bili kaj vredni – na primer Male sive celice s Pavletom Ravnohribom.

Miro Petek