“Etična”

Datum:

Primer dokazuje marsikaj. Najprej staro resnico, da instituti, izumljeni, oblikovani ter preizkušeni v utrjenih demokratičnih okoljih in družbah s čvrsto ustavno in pravno kulturo, potem, ko so presajeni v okolja s šibko in slabo delujočo pravno državo, v post-totalitarne in post-diktatorske družbe, v demokratično in pravno nezrela okolja, radi privedejo do učinkov, ki so ravno nasprotni od hotenih,” vrhovni sodnik Jan Zobec na portalu Ius-info piše o ozadju pravno-sociološkega fenomena diskreditacije in discipliniranja sodnika Zvjezdana Radonjića.

Malo manj kot pred 14 dnevi se je zgodilo pričakovano. Komisija za etiko in integriteto pri sodnem svetu (v nadaljevanju: Etična) je izrekla moralno-etično sodbo sodniku, ki je sredi aprila letos s svojim neprecedenčnim poklicnim pogumom, neposrednostjo in za slovenske razmere z nezaslišano politično nekorektnostjo osupnil slovensko sodniško, pravniško in širšo javnost. Ob izreku sodbe v vsem znani, skrajno zahtevni, občutljivi in do-neba-visoko profilirani kazenski zadevi je spregovoril o pritiskih, ki naj bi jih doživljal med sojenjem. Napovedal je tudi, da se bo zgodilo, kar se potem je. Nekateri mediji in uradna spletna stran sodnega sveta so skorajda istočasno objavili vest, da je Etična ugotovila, da je sodnik takrat ravnal neetično.

Primer dokazuje marsikaj. Najprej staro resnico, da instituti, izumljeni, oblikovani ter preizkušeni v utrjenih demokratičnih okoljih in družbah s čvrsto ustavno in pravno kulturo, potem, ko so presajeni v okolja s šibko in slabo delujočo pravno državo, v post-totalitarne in post-diktatorske družbe, v demokratično in pravno nezrela okolja, radi privedejo do učinkov, ki so ravno nasprotni od hotenih. Gre za pravno-sociološki fenomen, primerljiv s tistim v medicini, ko organizem zavrača transplant (transplant rejection). Razlika je “samo” v tem, da v medicini imunski sistem prejemnika napade presajeni organ ali presajeno tkivo. Pri nas je ravno nasprotno. Presajeni organ, transplantiran prav zavoljo okrepitve imunskega sistema, napade že itak slaboten imunski sistem organizma. Pojdimo po vrsti.

Pravni formalizem – visoka umetnost inteligentne prevare
Najprej, v našem primeru je Etična izrekla t. i. načelno mnenje o ravnanju, ki pomeni kršitev kodeksa sodniške etike. Vendar načelno mnenje v tem primeru ni načelno, kar pomeni tako, ki je zazrto v prihodnost, torej prospektivno (Etično naj ne bi zanimal nosilec dejanja, ta naj bi bil nebistven, zato bi moral biti tudi anonimiziran), ampak je temu diametralno nasprotno. Za nazaj, torej retrospektivno, obsoja vsem znano dejanje vsem znanega sodnika v vsem znanih okoliščinah. In, ko gremo naprej, nam dejstvo, da je istočasno z objavo tega načelnega mnenja na spletnih straneh sodnega sveta, v nekem dnevniku, ki med sodniki velja za neuradno uradno glasilo vodstvene strukture, zasijal naslov “Sodnik (priimek konkretnega sodnika) z nenavadnim izrekom sodbe kršil etični kodeks”, privzdigne obrvi. Da je to navzkriž s tretjim odstavkom 49. čl. zakona o sodnem svetu (ZSSve), po katerem se načelna mnenja glede kršitev kodeksa sodniške etike na spletnih straneh sodnega sveta objavijo v anonimizirani obliki, je zdravi pameti več kot jasno. A nič ne de. Na sceno bo takoj stopil hiperpozitivizem ali formalizem, v žargonu črkobralstvo, in zdrava pamet bo rekla: lahko noč. Formalizem (črkobralstvo) je namreč pravniška oblika sofizma, ki s svojo tehniko jezikovnih akrobacij ustvarja privid resnice, ki je bralec ne dojame kot privid, ampak kot umu razvidno resnico (J. Demšar, Retorika skozi psihoanalizo, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, FDV, Ljubljana 2004, str. 26). Profesor Zupančič pravi takole: Formalizem se lahko cinično uporablja kot besedna igra. Končni rezultat tega je shizofrena diskrepanca med tem, kar je rečeno, in tistim, kar je v resnici mišljeno. Pravni formalizem postane potem v eni skrajnosti visoka umetnost inteligentne prevare, ali pa samoprevare – v drugi (manj inteligentni) skrajnosti (cit. po Z. Kühn, The Judiciary in Central and Eastern Europe – Mechanical Jurisprudence in Transformation?, Njihoff, Leiden, Boston 2011, str. 204).

V tem primeru bi bila formalistična izpeljava naslednja: Na spletnih straneh sodnega sveta objavljeno načelno mnenje nikjer ne omenja imena in priimka sodnika, ki je po mnenju Etične storil moralno-etično zavržno dejanje. Vse je po črki zakona. Objava v nekem dnevniku in tudi v drugih medijih pa ni objava na spletnih straneh sodnega sveta. Na ta dnevnik in na druge medije se zapoved anonimizacije iz tretjega odstavka 49. čl. ZSSve ne razteza. Prav tako, kot se ne nanaša na objavo zagovora obravnavanega sodnika pred Etično v popularnem slovenskem pravniškem tedniku. Po goli, svojega bistva, smisla in pameti izropani črki zakona vse lepo in prav. ZSSve zahteva anonimizacijo samo za objavo na spletnih straneh sodnega sveta. O kaki objavi zagovora prizadetega sodnika v pravniškem tedniku, vključno z njegovimi najbolj občutljivimi osebnimi podatki, njegovo veličanstvo zakon ne reče “ne bev ne mev”. Tega vsemogočna črka zakona nikjer ne prepoveduje. In bo potem sofistični akrobat umno rezoniral: Kar v svobodni državi ni prepovedano, je seveda dovoljeno. No, in mi vendar živimo v svobodni državi.

Ko vsa ta dejstva povežemo in seštejemo, se nam namesto Komisije za etiko in integriteto izpiše: Komisija za diskreditacijo in medijske umore neprilagojenih, nelojalnih, nekooperativnih, motečih, svojeglavih, kritičnih in sploh vodstveni strukturi nevšečnih sodnikov. Iz/namesto Komisije za etiko in integriteto smo dobili Komisijo za diskreditacijo.  

Oslovska senca v Višnji gori …
Dalje, Etična je bila ustanovljena na priporočilo GRECO – skupine držav proti korupciji, ki je leta 2014 sprejel Poročilo o izpolnjevanju priporočil – Slovenija. V tem dokumentu je v oddelku z naslovom “Preprečevanje korupcije pri sodnikih” navedeno, da “predlog sprememb in dopolnitev predvideva tudi ustanovitev novih komisij za etiko in integriteto pri sodnem svetu in državnotožilskem svetu.” Pojasnjeno je, da bosta ti komisiji (…) dajali načelna mnenja o kršitvah enega ali drugega etičnega kodeksa ter “sprejemali smernice in priporočila glede izpolnjevanja standardov etike in integritete, navzkrižja interesov in primerov, ko (nekdanji) sodniki in tožilci odidejo v zasebni sektor.” Namen Etične, ustanovljene na priporočilo GRECO, je jasen in nedvoumen: preprečevanje korupcije pri sodnikih. Etična pa sedaj svojo praktično aktivnost usmerja v namen, ki je, spet, diametralno nasproten njenemu izvornemu namenu. Sprožila se je zoper sodnika, ki je javno spregovoril o pritiskih, ki naj bi jih doživljal med sojenjem v skrajno občutljivi in razvpiti zadevi. Imunski sistem se aktivira zoper samega sebe – kot kača, ki se ji je zahotelo kačjega mesa, pa je začela  pri svojem repu.

Vendar se zgodba z Etično in njenim načelnim mnenjem tu ne konča. Poglejmo postopek, po katerem se je dokopala do spoznanj, ki so rodila njeno moralno-etično sodbo. Podpredsednica Etične je v krajši televizijski izjavi prostodušno povedala, da so moralno-etični dejanski stan svojega “obsodilnega” rulinga (ki vključuje tudi ugotovitev neresničnosti sodnikovih trditev, namreč, da “izjave sodnika pri javni razglasitvi sodbe o pritiskih pri sojenju, poskusih discipliniranja in diskreditiranja ter možnostih suspenza, nenapredovanja in uvedbe disciplinskega postopka /…/ niso imele podlage v objektivnih dejstvih”) ugotovili brez obravnave, brez zaslišanja prizadetega sodnika, samo na podlagi tistega, kar je bilo predstavljeno v medijih. Ter so potem gladko in, kot je zanje značilno, v en glas izrekli enostavčno obsodbo. So bila sodniku, o čigar strokovnem in občečloveškem ugledu, kar je njegova človekova pravica, zagotovljena jamstva poštenega postopka, je imel svoj dan pred Etično, ima pravico do pritožbe zoper enostavčno in neobrazloženo moralno-etično obsodbo, mu je bil ta stavek sploh vročen ali pa je zanj izvedel iz nekega dnevnika, ki je urbi et orbi razglašal, da je sodnik, ki nosi njegov priimek, “(…) z nenavadnim izrekom sodbe kršil etični kodeks”? Formalist, hiperpozitivist, črkobralec bo takoj interveniral in z rokohitrskim besednim žongliranjem na mah pojasnil: Ma kaki pritožba neki, lepo vas prosim, saj ni bilo sojeno njemu, pač pa njegovim dejanjem. Tako kot oslova senca v Višnji gori, je bilo obsojeno samo njegovo dejanje, in ne on. Dejanja pa ne morejo imeti loci standi.

Etični ni potrebno izvajati dokazov
Etična, ki s tako lahkoto in le na podlagi gradiva, ki je bilo predstavljeno v medijih, v postopku, za katerega se ne ve, če so bila prizadetemu sodniku sploh zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, izreka enostavčne brezprizivne moralno-etične obsodbe, brez kakršnekoli argumentacije, ni nič drugega kot nenadzorovana avtoritarna oblast, ter še en dokaz, kako po svojem izvornem namenu morda dobra ideja, kadar pade na neprava tla, ne rodi nič dobrega – temveč ravno nasprotno. Tam, ko bi morala biti usmerjena prospektivno in za naprej razčiščevati etične dileme, predvsem pa delovati zoper korupcijo, deluje kot komisija za diskreditacijo sodnikov, ki opozarjajo na nevarnosti, pred katerimi naj bi ta ista Etična varovala. Brezprizivno, v enem stavku in brez obrazložitve sprejema moralno-etične obsodbe, s katerimi resno posega v človekove pravice sodnika, ki je objekt njene oblasti in sredstvo zastraševanja vseh tistih pripadnic in pripadnikov sodniškega korpusa, ki so morda potencialno nevarni, svojeglavi in nelojalni vodstvenim strukturam. Spolzkost in izmuzljivost ter odprtost in poroznost etičnih norm ji nudi neizmerne možnosti arbitriranja in pragmatične preračunljivosti, hkrati pa služi kot alibi pred takimi očitki. Etična, kot izhaja iz tistega, kar je povedala njena predsednica (N. Betetto, Je etična komisija glasba po željah?, Pravna praksa, št. 32, 2019, str. 3), naj ne bi bila vezana na jurisprudenco ustavnega sodišča in ESČP o razreševanju medsebojnih konfliktov človekovih pravic in človekovih pravic z drugimi ustavno ali konvencijsko legitimnimi cilji. Kajti ona deluje na nekih drugih, na “etičnih” premisah. Etična ni s planeta ustavnosti in pravnosti, Etična prihaja s planeta Etika.

Zato pomeni eno od ključnih utelešenj avtoritarnosti, značilne za postkomunistične sodne sisteme, v katerih se prav po zaslugi takih komisij neguje in varuje avtoritarna forma mentis. Etični ni treba izvajati dokazov. Njej ni treba argumentirati svojih odločitev. Zoper njene enostavčne izreke ni priziva. Kajti Etična ima neposreden vpogled v resnico in pravico. Etična uteleša tisto, s čemer je sodnik Rodin definiral na avtoritarnem diskurzu utemeljeno predrazsvetljensko kulturo (post)komunističnega sodstva: “Razglasitev in vsiljevanje ene same resnice kot splošne in končne.” (“Proclamation and imposition of one truth as universal and final; S. Rodin, Discourse and Authority in European and Post-Communist Legal Culture, Croatian Yearbook of European Law and Policy (2005), 1, 7-8).

Jan Zobec, Ius-info

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...