Etika sovražnosti/prijateljskosti

Ivan Šokić

Človeška družba deluje na načelu tako imenovane miselnosti “znotraj skupine/zunaj skupine”. Ta človeški način delovanja je v 19. stoletju prepoznal že angleški filozof, biolog in sociolog Herbert Spencer. Ta miselnost je človeku sploh omogočila delovanje v skupinah, povezovanje v večje sestave in oblikovanje civilizacije kot take.

Danes to mnogi radi pozabljajo. Številni se namreč raje pustijo zavesti mamljivemu klicu siren po multikulturalizmu. A preden je norost zavladala svetu, je bilo splošno sprejeto, da sta za delovanje človeške družbe potrebna tako samoobramba pred tistim, kar je zunaj skupine, kot interno sodelovanje znotraj skupine; Spencer je to imenoval “zunanji antagonizem in notranje prijateljstvo”. Za Spencerja je to pomenilo, da je za človeško delovanje treba imeti dve ločeni etiki. Eno je poimenoval “etika sovražnosti”, drugo pa “etika prijateljskosti”. Spencer je namreč uvidel, da družba s sovražnikom ravna popolnoma drugače, kakor bi ravnala s prijateljem. Tudi danes poznamo to idejo, ki so jo različni misleci 20. in 21. stoletja pripeljali v skrajnost s pojmi, kot so tujost, drugost, drugi, razčlovečenje in tako dalje. Danes je v osrednjem miselnem prostoru splošno sprejeto prepričanje, da se moramo drugega znebiti s pomočjo vključevanja, integracije, strpnosti in tako dalje.

A to je na žalost v nasprotju s samo človeško naravo. Opisano načelo sovražnosti do tujega in prijateljskosti do domačega je v politiki dobro znano. Niti ni vezano na določeno ideologijo, saj se na koncu vedno izvede na naši proti vašim. Politika na splošno je hvaležna za to načelo, saj ga tudi s pridom izrablja.

Najlažji način, kako povečati solidarnost znotraj skupine, je ravno sklicevanje na zunanjo grožnjo. Pa naj bo zunanja grožnja realna ali imaginarna, načelo ostaja enako. Na koncu zmaga skupina, ki je bolj homogena, skupina torej, katere pripadniki so si med seboj bolj pripravljeni pomagati in sodelovati drug z drugim za dosego skupnega cilja. Zadnje čase je na levem polu priljubljena floskula o “graditvi mostov namesto zidov”. Po drugi strani desnica vztraja pri okopih, zidovih, branikih, barikadah in še čem, kar bi zid naredilo še višji, trši in bolj nepremostljiv. A na koncu pridemo do ugotovitve, da je potrebno oboje. Potrebni so mostovi znotraj skupine in zidovi na zunanji meji.

Do podobnih ugotovitev na to temo sta prišla tudi Muzafer in Carolyn W. Sherif, ko sta leta 1953 izvajala eksperiment v poletnem taboru, ki se ga je udeležilo 24 najstnikov. Ti seveda niso vedeli, da so poskusni zajčki. Socialna psihologa sta namreč želela ugotoviti, ali lahko iz skupine fantov, ki se med seboj pred tem niso poznali, v kratkem času zgradijo močno identiteto, vezano na pripadnost naključni skupini.

V svojem poskusu so prvih nekaj dni vse fante pustili v istih prostorih in opazovali, kako so se spoprijateljili. Zatem je prišlo do ločitve. Ena skupina je šla v rdeči tabor, druga v modrega. Odločitev za delitev naj bi bili njihovi lastni interesi, v resnici je šlo za razbijanje že spletenih prijateljskih vezi. Že takoj so se v enem od taborov pojavile obtožbe o “izdajalcih”, ki so se še vedno bratili s prijatelji iz nasprotnega tabora. Znotraj nastalih skupin se je v kratkem oblikovala hierarhija, vzpostavili so se skupinski vzorci hvale in graje, medtem ko je solidarnost do lastne skupine postala podlaga za sovražnost do nasprotnikov. A to je bil samo začetek eksperimenta. Skupini sta bili zatem vedno bolj potisnjeni druga proti drugi, stanje pa se je zaostrovalo. Ko je prišlo do točke, ko so se začeli obmetavati z jedilnim priborom in s krožniki, so bili znanstveniki preizkus prisiljeni prekiniti. Sledil je poskus sprave. Skupini so razpustili in vse fante spet nastanili v skupnih prostorih. A vezi, spletene v skupinah, so ostale. Fantje so v svojih skupinah spletli vezi, ki so presegale začetna sklenjena prijateljstva.

Eksperiment je pokazal, kako hitro se lahko ljudje povezujejo v skupine, ki jih vežejo ideje, kot so bratstvo, nacionalnost, rasa, družbeni razred, politično prepričanje ali religija. Kar je pomembno in danes nekateri tako radi zanemarjajo, so skupne lastnosti, skupna identiteta. Siliti skupaj ljudi, ki tega nočejo, preprosto ne bo imelo želenih rezultatov.

Ivan Šokić