Evropa domovin: Evroskepticizem na pohodu

Datum:

Charles de Gaulle je za Združeno Evropo uporabil izraz “Evropa domovin”. Lahko bi rekli “Združenje nacionalnih patriotskih držav”. Torej visok nivo spoštovanja nacionalnih posebnosti, ki ga omogoča tudi osnovno načelo subsidiarnosti.

Danes pa Evropa postaja žrtev nasprotnega gibanja, ki bi ga lahko imenovali “prisilno ideološko uniformiranje”. Ne samo, da se vsem državam vse bolj vsiljuje “multi-kulti” ideologija in migrantske kvote, tudi levičarska protikrščanska gender-blodnja postaja skorajda uradna doktrina Evropske Unije. Ni čudno, da raste evroskepticizem, ki po svoji naravi vodi po poti Brexita.

Med evroskeptiki ne najdete nasprotovanja gospodarskemu povezovanju, skupni varnostni politiki in shengenski ureditve. Vzrojijo pa, če kdo ponižuje njihovo nacionalno identiteto in jim krade pravico do lastne družine, lastne kulture in lastne zgodovine.

Zadnjo širitev Evropske Unije pred petnajstimi leti je spremljalo veliko navdušenje nekdanjih vzhodnih komunističnih držav, ki so upale, da bodo v družbi zahodnih sosed končno doživele ne le politično ampak tudi narodnostno, kulturno in religiozno svobodo. Upale so, da se jim ne bo treba več priklanjati tujerodnim in krščanstvu sovražnim ideologijam. A zdi se, da se jim zadnja leta tudi v EU prav to dogaja in celo stopnjuje.

Bruselj grozi Poljakom s sankcijami, ker se hočejo vsaj malo osvoboditi ostankov komunistične zlorabe pravosodja, Madžarom pa, ker tudi od Sorosove univerze zahtevajo spoštovanje nacionalnih pravil igre. Če Bruselj ne dovoli, da nekdanje komunistične države normalizirajo svoje sodstvo, šolstvo in medijski prostor, potem se mnogi upravičeno sprašujejo, ali je to morda previsoka cena za vztrajanje v Evropski Uniji?

Se Bruselj tega zaveda? Ali sploh razume nekdanje komunistične države? Kdaj bo razumel boleče posledice dolgoletnega komunističnega terorja? Kdaj našo občutljivost za preganjanje krščanstva, svobode govora in sploh ideološki totalitarizem? Kdaj bomo sprejeti v EU takšni, kot smo?

(Foto: iStock)

Evropa, v katero verjamemo
Čas pred volitvami v Evropski parlament je čas premisleka, kaj je bilo doslej narobe in kako naj bi bilo v bodoče. Le kdor je sposoben učiti se na napakah, ima možnost preživetja. In zadnja leta je bilo v Evropi vrsta resnih pobud, kako naprej. Ena od njih je “Pariška deklaracija” z naslovom: “Evropa, v katero lahko verjamemo.” Trinajst znanih liberalno-konservativnih intelektualcev iz desetih držav EU jo je sprejelo oktobra 2017. Deklaracija v Sloveniji ni doživela velike pozornosti, čeprav je bila že takrat zelo aktualna. Svojo zdravo kritičnost ne usmerja v “–exit”, ampak v nujno in temeljito prenovo EU.

Deklaracija izhaja iz dejstva, da je Evropa naš dom, kjer so nam stvari znane in smo tudi mi prepoznani kot člani tega doma. To je prava Evropa, naša dragocena in nenadomestljiva civilizacija in kultura. Temu nasproti pa se nam vsiljuje lažno Evropo kot model univerzalne skupnosti, prirejene za vse mogoče kulture. Pokrovitelji te lažne Evrope “zanemarjajo in celo zavračajo krščanske korenine Evrope. Hkrati si zelo prizadevajo, da ne bi žalili muslimanov, za katere menijo, da bodo z navdušenjem sprejemali to sekularno, multikulturno stališče.”

“Prava Evropa je skupnost narodov. Imamo svoje jezike, svoje tradicije in svoje meje. Kljub temu smo vedno priznavali našo medsebojno pripadnost, tudi ko smo bili v konfliktu – ali celo v vojni. /…/ Nacionalna država je postala simbol Evrope.”

“Po grozovitem prelivanju krvi v dveh svetovnih vojnah smo Evropejci postali še bolj odločni, da spoštujemo našo skupno dediščino. To dokazuje globino in moč evropske civilizacije, ki je v pravem smislu svetovljanska. Evropejci ne iščemo vsiljene enotnosti imperija; nasprotno, evropski kozmopolitizem je neločljivo povezan s priznavanjem domoljubja in državljanske zvestobe.”

“Pozivamo vse Evropejce, naj nas podpirajo pri zavračanju blodnje o multi-kulturnem svetu brez meja. Upravičeno ljubimo svoje domače države in želimo svojim otrokom prenesti to, kar smo sami prejeli kot svojo nacionalno dediščino. Kot Evropejci imamo tudi skupno dediščino in ta dediščina zahteva, da živimo skupaj v miru v Evropi domovin.”

Deklaracija govori tudi o tem, kako je resnična Evropa v nevarnosti. Zakonska zveza in družina izgubljata pomen. Širi se individualizem, osamljenost in brezciljnost. Uveljavlja se zavračanje lastne kulture in krščanstva, ki je sploh omogočilo kulturno enotnost. Tehnokratska tiranija raste. Vsi postajamo regulirani in upravljani. Toda: obstaja alternativa! Obnoviti moramo moralno kulturo. Vzpostaviti resnični liberalizem. Potrebujemo odgovorne državnike.

Pariška deklaracija izžareva zaskrbljenost za Evropo. A se ne umika kot poraženka v “evroskepticizem”, ampak se z novo energijo loteva prenove Evrope. Če kaj, potem to zaskrbljenost in to energijo iščemo tudi v predvolilnem času.

France Cukjati, dr.med.

Sorodno

Zadnji prispevki

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...