fbpx

Evropska duša

dr. Ivan Štuhec

V svojem govoru po parlamentarnih počitnicah je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na začetku in koncu govorila o evropski duši. Velika večina povzetkov njenega govora in komentarjev se te terminologije ni dotaknila, kar je razumljivo, saj mnogi, bojim se, da bodoča večina v Evropskem parlamentu, ne želijo, da bi Evropa imela svojo dušo. Sklicujoč se na Roberta Schumana, ki je dejal, da “Evropa potrebuje dušo, ideal in politično voljo, da temu idealu sledi in služi”, je vprašanje opredelitve duše von der Leynova najprej postavila v kontekst pandemije in reakcije Evrope na ta problem. Dejansko je hotela povedati, da je duša Evrope v tem, da smo se bojevali za življenja in bili solidarni na globalni ravni. Na koncu se je znova vrnila na svoj uvodni citat in ga postavila v kontekst individualne svobode in skupnosti v različnosti. “Evropska zveza je zveza, ki krepi našo skupnost in individualno svobodo. Je zveza, ki se je izoblikovala skozi našo skupno zgodovino in skupne vrednote kakor tudi na podlagi različnih kultur in pogledov.” Ko je govorila o demokraciji in skupnih vrednotah, je spomnila na ustanovitelje Evrope in na vse tiste, ki so se pred tridesetimi leti bojevali za te vrednote, ko se je podirala železna zavesa. Ni uporabila prispodobe berlinski zid. Naštela pa je naslednje vrednote: demokracijo, svobodne volitve, pravno državo, enakost pred zakonom, svobodo govora in svobodne medije, odpravo državne kontrole in konec korupcije, predvsem pa svobodo biti drugačen, kot je večina. Za tem je citirala Vaclava Havla, ki je govoril o “veličastnih evropskih vrednotah”. Sama pa jih je postavila v kulturno, versko in humanistično dediščino Evrope.

Robert Schuman je v svojem eseju “Prej kot vojaško zavezništvo ali gospodarska entiteta mora biti Evropa kulturna skupnost v najbolj vzvišenem pomenu te besede” glede na povojne razmere izhajal iz domoljubja in njegove izrojenosti v “neznosnem fanatizmu” ter postavil nasproti te vrednote skupno dobro, ki je višje od “nacionalnega interesa”. Naslednja vrednota je solidarnost, ki omogoča ohranjanje miru, obrambo pred napadi, boj proti revščini, spoštovanje pogodb ter varuje pravičnost in človekovo dostojanstvo. Schuman poudari, da niso dovolj besede in deklaracije, ampak je potencialni vojni treba “vzeti bistvo njenega obstoja”.

Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist. “Še več: vladam hočemo odvzeti  sredstva za pripravo vojne, možnost, da bi se je lotile na lastno pest.” Ta nova politika je zanj “dejanje vere, vendar ne v človeško dobroto, kot pri J. J. Rousseauju, vere, ki je v zadnjih dveh stoletjih tako kruto razočarala (tu misli na vero v novoveškega človeka,  op. a.) – temveč vere v zdravo pamet narodov, ki so se naposled prepričali, da je njihova rešitev v razumevanju in sodelovanju, ki bi bili tako trdno organizirani, da se jima nobena pridružena vlada ne bi mogla več odtegniti … Evropska skupnost mora temeljiti na demokratični enakosti, prestavljena na področje odnosov med narodi”. Te ideje pa morata razširiti šola in tisk, torej mediji. V drugem eseju z naslovom “Evropa je uresničenje obče demokracije v krščanskem pomenu besede” Schuman zapiše znani stavek: “Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo. Protikrščanska demokracija bo le karikatura, ki bo zapadla tiraniji ali anarhiji.

Mimo krščanstva ne moremo
Kolikor se sklicujemo na Schumana in na njegovo razumevanje evropske duše, ne moremo mimo krščanstva. Postavljanje duše samo v kontekst socialnega angažiranja in svobodomiselnosti je zato redukcija te duše na posameznika in njegov socialni angažma, ki pogosto nadomešča celotni spekter vere. V sedanji Evropi je ena od ključnih dilem prav odnos do krščanstva. To se na določen način kaže skozi konflikt zahodnega dela Evrope do Poljske in Madžarske, vse bolj tudi do Slovenije in še koga. V primeru Poljske in Madžarske ne gre v prvi vrsti za tamkajšnje konservativne politike in pravno državo, pač pa za umestitev krščanske dediščine in kulture v razumevanje človeka ter njegovih pravic in svobode. Gre torej za globlji antropološki konflikt, ki pa ga von der Leynova ni zaznala in tudi ne izpostavila. Sklicevanje na evropske vrednote je premalo in preveč površno, da bi se lahko izognili razpravi o tem, kaj je temelj teh vrednot in od kod jih dejansko izpeljujemo.

Robert Schuman | European Youth Portal

Robert Schuman

Tako imenovana politična korektnost in konflikti, ki nastajajo z vsiljevanjem ideologije spolov, so vprašanja, ki sodobno Evropo lahko znova peljejo v smeri vojskovanja. Nič, kar je von der Leynova naštevala kot uspehe in načrte za Evropo, ne rešuje teh vprašanj, ki dejansko vse bolj razdvajajo evropske narode, pred čimer si politiki v Bruslju na veliko zatiskajo oči. Danes smo priče prevrednotenju pojmov svoboda, solidarnost, skupno dobro in človekovo dostojanstvo. Ne govorimo več istega jezika in ne razumemo več človekovih pravic tako, kot so jih razumeli njihovi snovalci. Na to najglobljo dilemo sodobne Evrope predsednica nima odgovora, ker si o tem niti ni postavila vprašanja, pač pa je pred samim slovesnim nagovorom nerazumno in emocionalno napadla Madžarsko, ki je s svojo zakonodajo zavarovala otroke pred neko ideologijo, o kateri se javno kritično sploh ne razpravlja, ker to ni politično korektno. Natanko na tej točki velika večina evropskih medijev sploh ni svobodna do ideologij, ki bi naj postale zakonsko varovane in obvezne. Pred tridesetimi leti smo se osvobodili ene ideologije, sedaj pa nam vsiljujejo novo.

dr. Ivan Štuhec