Fantastičen dan

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebni arhiv).

Se spominjate največjega uspeha slovenske popevke na Evroviziji? Mislim, ne, prepričana sem, da je bila to skladbica z naslovom Dan ljubezni, ki jo je izvajal ansambel Pepel in kri leta 1975. Takrat je slovenski ansambel zadnjič nastopal v imenu Jugoslavije, preden se je ta pogreznila v pepel in kri. Uvrstitev sicer ni bila med boljšimi, vendar je bila za današnje razmere, ko se ne prebijemo niti v finale, razen kadar pošljemo Sestre, ki bi jim včasih rekli topli bratci, naravnost fantastična. Pesem in besedilo omenjenega ansambla pa sta nam ostala v spominu. Vsaj moji generaciji in na različnih srečanjih sošolcev ali prijateljev še vedno, bolj ali manj s posluhom, vendar iz srca, zapojemo “Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran, pozabil ga nikoli več ne boš”. In ne boste verjeli, tudi mlajša generacija to pesem poje in jo pozna.

Bil je november, dva dni po Pahorjevem rojstnem dnevu, pisalo se je leto 2009, ko je Pahor v Stockholmu vzkliknil: “Danes se je zgodilo nekaj lepega, zgodilo se je nekaj, kar probleme rešuje in jih ne ustvarja. Kakšen fantastičen dan!” S Kosorjevo, ki je malo pred tem nastopila svoj mandat predsednice hrvaške vlade, sta ob asistenci komisarja EU za širitev Rehna in ob sopodpisu predsedujočega EU, švedskega premierja Fredrika Reinfeldta, podpisala sporazum, da bo o meji med državama odločalo arbitražno sodišče in da bo Slovenija odblokirala hrvaška pogajanja za vstop v EU.

Pahor se je takrat širokoustil, da je podpisani sporazum dober tudi za to, da “Slovenija prevzame vlogo, ki jo je zanemarjala 15 let – da postane regionalna, politična in gospodarska sila.” Takrat še opevani Stockholm je danes vodilna prestolnica po številu posilstev. Politično posilstvo, ki so ga tam izvedli nad Slovenci leta 2009, je bilo le pokazatelj poti, po kateri sta se napotili švedska in evropska politika.

Sirena ni naznanila odhod zadnjega JLA vojaka
Ko je Kosorjeva postala predsednica vlade, julija 2009, ni niti slutila, da bo svoji državi izborila več ozemlja, prostor v EU, malo stotnijo novih, do zdaj slovenskih državljanov in da bo “fantastičen dan”, ki ga je oznanjal Borut Pahor, vsekakor kot takšen dan zapisan v hrvaško zgodovino.

Sama imam zelo malo problemov s temi t. i. nepozabnimi, fantastičnimi dnevi. V povezavi z državo je to dan, ko je Jože Pučnik izjavil, da Jugoslavije ni več. “Da gre za Slovenijo.” In dan, ko me je opolnoči prebudila sirena, ki je naznanila odhod zadnjega pripadnika JLA iz naše domovine, bil je oktober 1991. Takrat seveda nisem vedela, da se bodo vrnili, da bom delala za njihove pokojnine, da bom delala za plačilo odškodnin za t. i. izbrisane. Takrat sem naivno kot Pučnik verjela v to, da gre za Slovenijo.

Uničevalec arbitraže Sekolec še vedno neznano kje
Slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše je kar dvakrat resno opomnila hrvaško vlado, da bo blokirala pristopna pogajanja. Tako je minister Dimitrij Rupel že 13. oktobra 2008 napovedal blokado, če Hrvaška iz listinske dokumentacije ne umakne spornih zemljevidov, s katerimi je prejudicirala mejo. Nato je Slovenija 19. 12. 2008 dejansko blokirala enajst pogajalskih poglavij. Temu je sledila t. i. “tiha diplomacija” ali koketiranje Boruta Pahorja in Jadranke Kosor. In ker so ne glede na to, kaj si moški mislijo, na koncu vedno ženske tiste, ki odločijo, je bilo jasno, da bo zmagala Jadranka Kosor. Borut Pahor pa si bo fantastičen dan skril nekam tja, na srčno stran. Dogajanje okoli in na arbitražnem sodišču je bilo tudi v nadaljevanju očitno nekakšen ljubezenski paritveni ples, ki sta ga “skrivaj” zaplesala Jernej Sekolec in Simona Drenik. Da je njuno koketiranje poslušalo veliko ušes, bi se morala in mogla zavedati, pa vendar jima je bilo vseeno. Pogovor, po katerem je sicer za nezanemarljivo visok honorar bogatejši Sekolec za slovenske organe pregona očitno postal nedosegljiv, Simona Drenik pa je bila z ministrstva za zunanje zadeve premeščena na ministrstvo za pravosodje, je zapečatil usodo Slovenije. Po tem, ko ministrstvo za pravosodje vse bolj postaja azilni dom za odslužene kadre, saj tam nastanjujejo tudi Vesno Pavlič Pivk in še kar nekaj, tudi javnosti znanih odsluženih kadrov, začenši z ministrom za pravosodje, ki bo ta mandat zaključil izključno iz razlogov, ker nima kam drugam. Slovenija v mednarodni javnosti postaja povsem nepomemben podatek, čeprav je za sporazum, ki sta ga na fantastičen dan podpisala Kosorjeva in Pahor, kar več mesecev brusil svoje pete minister za širitev EU Olli Rehn, sporazum pa je sopodpisal švedski premier, takrat predsedujoči EU.

Jernej Sekolec (Foto: STA)

In kljub sopodpisniku arbitražnega sporazuma predsedniku EU Fredriku Reinfeldtu smo v zadnjem času priča izjavam Evropske unije, da je meja stvar Slovenije in Hrvaške, da v prihodnje ne bodo sprejemali v EU članic, ki ne bodo imele urejenega mejnega vprašanja (kot da so vsi zboleli za kolektivno amnezijo, ko je slovenska vlada pod Janezom Janšo ta pogoj že postavila), in ne nazadnje, smo za valentinovo spet doživeli “dan ljubezni”. Predsednik Evropske komisije, razvpiti in očitno tudi zapiti Jean-Claude Juncker, je po srečanju s Plenkovićem izjavil: “Vsakič ko se vidiva, se vedno znova zaljubiva drug v drugega.” Ščipanje v ritko, ki ga je bil pred kamerami že deležen omenjeni Plenković, ki je odreagiral s stavkom, da je Jean-Claude zelo simpatičen, kaže, da to stanje zaljubljenosti traja že kar nekaj časa in da teh dni ljubezni ne skrivata več tja na srčno stran.

Milojkin zdravstveni program kaže željo po iztrebljanju naroda
Tako imamo zdaj fantastičen dan in dneve ljubezni, ki jih živijo na naš račun in za ceno našega ozemlja in državljanov slovenski politiki leve provenience, ki ponavljajo staro internacionalno mantro boljševističnih revolucionarjev. Narod in nacionalni ponos sta nepotrebna, nezaželena in vredna vsega obsojanja. Biti nacionalist je psovka, skoraj že kaznivo dejanje, žaliti zdravo pamet državljanov, ribičev, Joška Jorasa pa so dejanja, ki bodo z zlatimi črkami vpisana v zgodovino pač nekega naroda, ki bo naseljeval te kraje, ko se nas bodo znebili. Ker si za zdaj še ne upajo, kljub jasnim in glasnim pozivom posameznikov, da bi nas pometali v rudniške jaške, poskušajo na bolj sofisticiran način. Milojka Kolar Celarc z grožnjami o nedostopu do zdravnikov specialistov se je očitno vklopila v program, ki kaže na željo po iztrebljanju slovenskega naroda. Ker ne vem, da bi kdo odgovarjal in plačal za hospitalizacijo Ahmada, ki je bil pretresen, ker mu nismo takoj namenili stanovanja in ustreznega denarja, slutim, da bo ukrep vejal samo za Slovence.

Tako! Naš dan ljubezni je tisti dan, ko smo smeli sanjati. Skrili smo ga na srčno stran in upam, da ga bomo spet pokazali na prihajajočih volitvah. Da nam ga ne bo treba skrivati še en mandat, ki bi znal biti za nas usoden bolj, kot si danes upamo priznati.

Pa ne obupajmo. 12. marca bo gregorjevo, ko se bodo ptički ženili. Svetemu Gregorju so se priporočale žene za rodnost. Priporočimo mu slovenske žene, da bodo rojevale Slovence zase in tudi za Slovenijo!

Lucija Šikovec Ušaj