Film Unplanned razkriva vso bedo abortivne industrije

Urednik televizijskega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Že pred časom je v ZDA luč sveta ugledal film Unplanned. V grobem prevodu bi to pomenilo Nenačrtovan ali Nenačrtovani. Film predstavi zgodbo Abby Johnson, mlade, naivne diplomantke, ki v iskanju službe pristane na eni od mnogih klinik Planned Parenthood v ZDA. Njeni svojci, prihaja namreč iz verne krščanske družine, jo posvarijo, da bo delovala na abortivni kliniki. Na kraju, kjer ženske prepričajo, da kljub drugačnim materinskim čustvom ubijejo svojega nerojenega otroka. A Abby ne verjame svojcem, pač pa nasede propagandi Planned Parenthooda, da so v resnici izvajalec zdravstvene oskrbe in da je njihov moto čim manj splavov. Po prvem delu za to organizacijo tam pristane sama kot pacientka, saj zanosi s človekom, s katerim se je pred kratkim ločila, in ne želi donositi njegovega otroka. Ker je še v zgodnjem stadiju nosečnosti, lahko abortus opravi kemično, s tabletkami.

Na kliniki ji povedo, da le poje tabletko in nato si bo “nežno” izpraznila maternico. Seveda je resničnost drugačna. Abby preživi vso noč na stranišču in pod prho, medtem ko iz nje padajo delci njenega nerojenega otroka. Še tri mesece po kemičnem splavu se sooča s krvnimi strdki, krči in nerednimi krvavitvami. Njeno telo je popolnoma uničeno. A v svetu, kjer nam propaganda narekuje pot življenja, se uboga Abby čez mesece spet znajde na Planned Parenthoodu, kjer postane promotorka organizacije na študentskih kampusih.

Ker še vedno verjame, da pomaga ženskam, začne plezati po hierarhični lestvici v podjetju. Postane celo najmlajša direktorica klinike Planned Parenthood v zgodovini. A v tem času spozna moškega, ki jo resnično ljubi. Težava je v tem, da se mu gabi njeno delo. Da ne more prenesti, da njegova žena pomaga moriti nerojene otroke. Tudi pogovori so nemogoči, saj Abby bruha propagando vsakič, ko pogovor nanese na to temo. Svoje delo opravičuje z izgovori, češ da je pri treh tednih otrok le skupek celic, ni še živo bitje, ni človek, pri posegu pa otrok ničesar ne čuti, ker še nima razvitih možganov.

Tragična zgodba Abby, ki jo pot popelje v krut svet
Prvi dvomi se v njej pojavijo, ko zanosi in se odloči obdržati otroka. Rodi se jima čudovita punčka. A to je ne zamaje dovolj. Tudi ko jo peljejo v sobo, kjer hranijo splavljena trupelca majhnih otrok, se ji ne utrne solza. Svoje delo nadaljuje tako dolgo, da dobi celo nagrado za najboljšo direktorico leta. A na podelitvi nagrade jim direktorica regionalne organizacije pove, da morajo povečati kvote splavov. Dvakrat več jih mora biti to leto, vztraja njihova nadrejena. Tu se Abby zamisli, saj je vedno verjela, da je Planned Parenthood organizacija, ki se trudi, da bi bilo čim manj splavov. Vprašanje postavi tudi direktorici, ta pa ji zabrusi: “Mi smo največji in najbolj dobičkonosen izvajalec splavov, razumeš? Splavi plačujejo tvojo plačo, splavi so naš najbolj dobičkonosen poslovni model.”

A niti to ne ustavi Abby. Šele ko je primorana asistirati pri splavu, se ji življenje obrne na glavo. Vidi, kako”zdravnik” cevko porine v maternico veliko premladega dekleta, ki joka in želi prekiniti postopek. Ko se zdravnik s cevko dotakne otroka, ta odskoči, se začne upirati poskusu nasilnega iztrganja iz materinega telesa. Nato zdravnik prižge črpalko. Najprej izgine ena noga, nato druga, nato trup, roka in nazadnje glava. V posodi za “odpadke” se peni rdeča tekočina, pomešana z belo, možgansko.

Foto: epa

Čeprav le nekaj tednov star otrok, je to že živo bitje
V tistem trenutku se Abby razblinijo vse laži, vsa propaganda, češ da nekaj tednov star otrok ni živo bitje. Videla je, da se je upiral poskusu splava, videla je, da je živ in pri zavesti. Čez nekaj dni je zapustila Planned Parenthood in začela z delom pro-life aktivistke. Sedaj ženske ozavešča, kaj je splav. Splav ni nežna prekinitev nosečnosti, ni nežno izpraznjenje maternice, ni rešitev žensk v stiski. Je eden glavnih razlogov za trpljenje milijonov žensk, ki jim nihče ni povedal, da bosta njihovo telo in njihova psiha nepopravljivo prizadeta, ker narava pripravi telo za porod, ne za umeten umor otroka. Postabortivnih težav žensk pa klinike, ki sicer zagovarjajo pravico do izbire (seveda le za splavitev), ne rešujejo in jih nočejo reševati. Njihov glavni cilj je, da s prodajo najprej storitve splava, nato pa še trupelc nerojenih otrok kujejo dobiček. Med modernimi abortivnimi klinikami in nacističnimi uničevalnimi taborišči ni nikakršne razlike. Le da so takrat za Jude rekli, da niso ljudje, danes pa prav isto govorijo za nerojene otroke. Kultura smrti pa na dolgi rok ne more zmagati, saj bodo preživeli le tisti, ki cenijo življenje – tako nerojenih otrok kot starejših, ki ne zmorejo več živeti sami. Bodimo boljši ljudje, izberimo življenje!

Aleksander Rant