Freud marksistom: »Kar poskusite z idejami enakosti, pa boste videli, kako se boste ušteli.”

Foto: iStock

6. maja je minilo 160 let od rojstva Sigmunda Freuda. V počastitev te obletnice moram nekaj napisati; Freuda in (njegovo) psihoanalizo bom povezal z marksizmom, socializmom, posredno in posledično pa tudi s kapitalizmom.

Drugo leto novembra bo minilo sto let od prve socialistične revolucije, ki je v tistem času nekako zaokrožila proletarsko idejo o revoluciji iz druge polovice 19. stoletja, ki jo je ob asistiranju Friedricha Engelsa izostril Karl Marx. Danes, ko smo družno spoznali – nismo se/so pa še vsi s tem sprijaznili –, da je marksistična ideologija o socializmu oziroma komunizmu neslavno propadla, z mešanimi občutki pa je mogoče gledati tudi na revolucionarno delavstvo.

Konec koncev se je t. i. »diktatura proletariata/delavstva« sprevrgla v nekaj, na kar Marx ni računal. Najprej mu jo je »malce« zagodel Lenin, dokončno potem pa še diktator Stalin – psihopat par excellence. Naš Tito pa … – osredotočimo se raje na psihoanalizo, socializem in delavstvo.

Njegovo veličanstvo Človek
Ko se je psihoanalitična teorija iz začetka 20. stoletja začela krepiti in se združila s humanističnimi vedami, je bilo slutiti, da bo tudi družboslovje tisto, ki bo zaradi psihoanalize temeljito teoretsko pretreseno. Freud si je že konec 19. stoletja upal trditi, da ni samo človek seksualen, temveč da je seksualen tudi otrok. Za povrh svoje neznosnosti je navrgel še tezo o nezavednem, ki nenehno obvladuje človeka ter zrevoltiral vso svetovno laično in strokovno javnost.

Kot zaprisežen ateist je opustil Boga in na njegovo mesto ustoličil libido, ki naj bi bil krivec in center vsakršnega človekovega prizadevanja in družbenega delovanja. Freudova psihoanaliza je pošteno ranila človeški narcizem, in še danes se ljudje, zaradi vsega tega panseksualizma, nekako bojijo in otepajo tako Freuda kot psihoanalize. Freud se je tako pridružil srednjeveškim trpinom – Darwinu, Koperniku, Brunu, Galileju, Kantu …

Njegovo veličanstvo Človek, za katerega je dolgo veljalo, da je čudež božjega stvarstva, ki ga je sam Bog umestil v središče vsakršnega dogajanja, je Freud kar naenkrat razvrednotil in posredno označil kot nekakšno seksualno in pohotno žival. Kaj je resnično res, se v tem kontekstu ne bomo spraševali.

Se pa domala vsi – ki v zadnjih petdesetih letih kot kritični misleci družbenega dogajanja v svetu nekaj veljajo – strinjajo, da Freudova teoretska genialnost v kontekstu družbenega oziroma filozofskega ni toliko v tem, da je odkril »kraljevsko pot do nezavednega« v obliki (psiho)analitične interpretacije sanj, temveč je genialnost v tem, da se lahko Freudove koncepte prenese na množično psihologijo, torej v družboslovje, v humanistiko in sociologijo, tudi politologijo. Kajti, kot je sam dejal: “Nasprotje med individualno in socialno ali množično psihologijo je na prvi pogled videti nemara zelo pomembno, pri natančnejšem raziskovanju pa postane veliko manj ostro …”

Napovedal je padec socializma in marksistične ideologije
Filozofsko-politološka srenja, ki si danes upa komentirati propad socializma in marksistične ideologije, se vedno znova vrača k Freudu. Noben resnejši politični diskurz dejansko ne more obiti koncepta nezavednega in libidinalne ekonomije. Filozofsko in teoretsko vračanje k Freudu je zanimivo predvsem zato, ker je kot veliki mislec humanistike dobesedno napovedal padec socializma in celotne marksistične ideologije. Vedelo se je in se še vedno ve, da je bil Freud zagovornik kapitalizma, čeprav v svojih delih problematike družbeno-ekonomskih odnosov ni omenjal.

Kljub vsemu pa je v obdobju po oktobrski revoluciji v 5. poglavju Nelagodja v kulturi skorajda posmehljivo zapisal razmišljanja marksistov: »Komunisti menijo, da so našli pot za odrešitev od zla. Človek je enoznačno dober, naklonjen svojemu bližnjemu, toda ureditev, kjer vlada privatna lastnina, je njegovo naravo pokvarila. Posest privatnih dobrin daje posameznikom moč (oblast) in s tem skušnjavo, da z bližnjim grdo ravna. Tisti, ki je iz posesti izključen, se mora s sovraštvom upirati zatiralcem. Ko bo ukinjena privatna lastnina, ko bodo vse dobrine skupne in bo vsem ljudem puščen njihov delež užitka, bosta med ljudmi izginili zlohotnost in sovraštvo. Ker bodo vse potrebe zadovoljene, ne bo imel nihče več nobenega razloga, da v drugem vidi sovražnika. Vsi se bodo pripravljeni podvreči nujnemu delu …«

Kar poskusite z idejami enakosti, pa boste videli …
Takšno povzemanje Marxove misli je s Freudove psihoanalitične prizme izzvenelo patetično. Celoten kontekst tega dela citata nas napeljuje na idejo, da se Freud marksistom nenehno posmehuje z aluzijo: »Kar poskusite z idejami enakosti, pa boste videli, kako se boste ušteli.« Freud se je v tistem času že dve desetletji intenzivno ukvarjal z vso globino človekove duševnosti – zato, da bi znanstveno oziroma teoretsko dokazal, da človek zaradi (na)gonske zasnove svojega uživalskega psihičnega aparata ne trpi enakosti. Noben psihoanalitično razmišljujoč levičar, ki dejansko razume Freuda in (njegovo) psihoanalizo oziroma kako deluje duševnost, predvsem moška, ne more bilti pristaš nekakšnega demokratičnega socializma.

Očitno je Freud poznal temelje marksistične »filozofije«, torej ideologije. Do teorije tržne vrednosti pa je bil modro zadržan: »Ne morem soditi o gospodarski kritiki komunističnega sistema in ne morem raziskati, ali je odprava privatne lastnine primerna in koristna …« Tukaj Freud prekine svoje modrovanje o pojavu komunizma oziroma socializma v boljševiški Rusiji z izjemno močno in na žalost prezrto opombo: »Kdor je v mladih letih okusil bedo revščine in izkusil ravnodušnost ter ošabnost premožnih, bi moral biti obvarovan suma, da nima nobenega razumevanja in naklonjenosti do prizadevanj, ki se borijo proti imovinski neenakosti (neenakosti v posesti dobrin) in kar iz tega izhaja. Seveda pa, če se ta boj sklicuje na abstraktno zahtevo po pravični enakosti vseh ljudi, se vsiljuje ugovor, da je narava s skrajno neenakomerno telesno opremo in duševno nadarjenostjo posameznikov osnovala nepravičnost, proti kateri ni pomoči.«

Freud tukaj obzirno trdi, da se je nespametno boriti proti kapitalizmu z neko abstraktno in lebdečo iluzijo enakosti, če človek v osnovi ni enak. Gon, ki stoji za vsakim človeškim prizadevanjem, človeka neizmerno energetsko zalaga, da bi bil boljši od drugega. Če bi se Freud o tem še nadalje razpisal z vpeljavo Ojdipovega in/oziroma kastracijskega kompleksa skozi koncept vrnitve potlačenega, ne bi mogel povedati drugega, kot da je ideja oziroma borba za enakost absurdna in v naprej izgubljena, ne pa tudi nesmiselna.

V prvem delu opombe Freud celo namiguje, da je upor revežev in izkoriščanih delavcev povsem logičen; takrat je revolucijo (tako kot I. svetovno vojno) povezoval tudi Thanatosom (agresivnim gonom). Dejali bi celo lahko, da je boljševiško socialistično (oktobrsko) revolucijo razlagal zgolj kot logično refleksijo patološke eksploatacije delavcev s strani buržoazije oziroma kapitalistov. Dvomil pa je o perspektivi socializma, ki je predvideval oziroma načrtoval nekakšno enakost, kar se je Freudu zdelo popolnoma nemogoče. Ta socialistični utopizem je pri sebi zagotovo teoretsko opravičeval s poznavanjem duševnega aparata človeka, kjer bo »Ono vedno našlo pot« do »egoističnega« užitka, in to mimo moralno-etičnih zapovedi Nadjaza.

Tistim, ki smo Freudovi stezosledci, se zdi malo škoda in hkrati čudno, da privatne lastnine in marksistične ideje o odpravi privatne lastnine Freud ni povezal z analno fazo otrokovega psihoseksualnega razvoja. Če pravilno razumemo vse razsežnosti t. i. analnega karakterja oziroma analne faze, je jasno, da se privatne lastnine ne bo dalo nikoli odpraviti, razen – in na tej točki bo tole zvenelo banalno: če bi otrok toaletni trening, torej kakanje in privajanje na kahlico, zamenjal s samodejnim izločanjem blata/dreka v t. i. stomo (»vrečko«). Zgolj in samo v tem primeru, ko otrok ne bi imel odnosa do lastnega dreka – tako rekoč otrokove prve lastnine in hkrati prvega darila (za mamico) –, bi privatno lastnino lahko odpravili.

Roman Vodeb