Fundamentalistična doktrina Cerarjevega vladanja

Miro Petek (foto: MP)

Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami 30. maja 2014 sem na Twitterju zapisal: »Miro Cerar ne bo ravno dobro začel strankarske poti. Dvakrat zaračunani potni stroški za eno samo pot mu že krhajo kredibilnost. Gimnazijcem na Ravnah in v Slovenj Gradcu je na isti dan predaval o morali, vsaki gimnaziji posebej pa je zaračunal potne stroške.« V drugem tvitu pa sem še dodal: »Honorar za predavanja plus dvakrat potni stroški. Lahko je legalno, ni pa moralno.«

Mediji z izjemo Slovenskih novic in Reporterja tega dogodka niso registrirali in so zadevo ignorirali, že bežna analiza tega početja pred volitvami bi lahko razgalila, kakšni so ti novi in nedolžni obrazi, ki so nam jih ponujali za vodenje države. Cerar je pred volitvami veliko pridigal o morali in vrednotah, nekaj malega tudi še kasneje, ko je postal predsednik vlade, in tu in tam dodal še boj proti korupciji in klientelizmu.

Danes o tem ne govori več. Sedaj samo še vlada, sicer zelo slabo, vendar že z maniro despota. V nekaterih njegovih potezah pa lahko razkrijemo tudi malo Machiavellija, predvsem tam, kjer hitro in na en mah menjava vodstva podjetij ali zavodov, najprej z menjavami svetov zavodov in nadzornih odborov, nato vodstev. Bliskovita zamenjava v vodstvu Darsa je le najbolj svež primer.

Konec iluzije, kako je Cerar boljši, kot sta Jezus in Buda skupaj
Kakšni eroziji morale in zakonov smo lahko priča ob Cerarjevi vladavini in samemu Cerarju, ki so ga mediji pred poldrugim letom prodajali kot svetost, ki prekaša Jezusa in Budo skupaj, lahko ponovno spremljamo tudi ob zadnjem dogajanju v univerzitetni sferi v prestolnici, kjer je pohlep posameznikov premagal avtonomijo in kakovost univerze.

Z golo zadnjico v koprivah sta bila tokrat ujeta kar dva Cerarjeva profesorja in hkrati ministra, ki ob razkritju, da sta si nezakonito izplačevala zajetne zneske za tako imenovano pripravljenost na domu, niti ne dobita rdečice, kaj šele, da bi ponudila odstop. Tudi Cerar molči in z molkom ščiti nezakonito ravnanje svojih ministrov.

Najbrž bo naslednje odkritje, kako si v slovenski profesorski oligarhiji izplačujejo tudi dodatke za svojo pripravljenost, da tu in tam sploh gredo do svojega kabineta na fakulteti. Predavanja in izpite itak prepuščajo asistentom, sami pa veliko denarja poberejo z raznimi projekti, financiranimi iz domačih in evropskih virov, do katerih imajo dostop le posvečeni.

Cerarjeva vlada – inkarnacija dosedanjih levih vlad
Čeprav je treba dodati, da Cerar predstavlja le kratko epizodo. Miro Cerar in njegova vlada sta le inkarnacija vseh dosedanjih levih vlad, ki so bogato redile javno in državno upravo in zagovarjale skeletno gospodarstvo; torej táko gospodarstvo, ki je z davki oropano in obrano do kosti.

Vitka javna uprava je pri nas seveda le fikcija in blef, sindikati javnega sektorja pa so v zameno za brezmejno podporo vladi že dosegli napredovanja in višje plače. Podivjanemu ropanju slovenskih bank, ki jih saniramo z davkoplačevalskim denarjem, se pridružuje tudi profesorska kasta, vse od bivše ministrice Setnikarjeve do aktualnih ministrov Mramorja in Brenčičeve, lahko pa bi šli še bolj globoko v preteklost.

Tehniko izčrpavanja države in grabljenje denarja je ta slovenska leva – pogosto (samo)imenovana tudi intelektualna – elita izdelala do potankosti in za mnoge njihove fine prevare niti ne vemo. Ko bodo prišle na dan, bodo seveda govorili o legalnosti in legitimnosti, kako jim to omogoča zakonodaja ali pravilniki, o kakšni politični odgovornosti in odstopu s funkcij kakopak ne bodo razmišljali.

Zvesti bralci in uporabniki Udbinega priročnika
V naravi Slovencev je, da radi izstopamo na napačnem tiru. Glasove dajemo ljudem in političnim opcijam, ki jim je v gensko zasnovo položena fundamentalistična doktrina. Tudi Cerarjevi vladajoči kažejo, da ne morejo normalno sobivati z drugimi in drugačnimi prepričanji in gredo brez sramu tako daleč, da politične tekmece in opozicijske voditelje po krivici zapirajo, kar se je dogodilo Janezu Janši. Gredo tudi tako daleč, da z glasovanjem odvzamejo na volitvah pridobljeni poslanski mandat, kar se je spet zgodilo Janezu Janši.

Podtikanje afer, diskreditacije, laži, razne vrste terorja skupaj z jutranjimi hišnimi preiskavami poslancev in vdorom na politično stranko in v parlament – vse to imajo zapisano v priročniku Udbe, ki ga skrbno čuvajo v predalu svoje nočne omarice. Zaničujejo drugačen pogled na politično realnost in predloge reševanja problemov v državi in skupaj s svojimi medijskimi sateliti vse tiste, ki mislimo drugače, označujejo za primitivce, barbare, fašiste, belogardiste in domobrance, našli pa bi še več kot ducat podobnih oznak.

Tiranija statusa quo
Vendar bomo zelo kmalu – in žal tudi boleče – Slovenci spoznali, da nas je ta ledeniška počasnost osvajanja evropskih norm, evropskih navad, vrednot in normalnosti ter tiranija statusa quo pripeljala na sam rob. Rob schengna, rob EU, rob Nata, rob revščine, rob …

Miro Petek