Evrofederalisti nas prepričujejo o dobročudnosti Evropske unije in neizbežnosti njenega preoblikovanja v federacijo oziroma Združene države Evrope. EU naj ne bi imela prihodnosti kot de Gaullova Evropa domovin, ohlapna zveza suverenih nacionalnih držav, utemeljena na svobodni trgovini in načelu subsidiarnosti, ampak kot tesno povezana politična tvorba, ki bi v celoti zamenjala nacionalno državo. Samo evrofederacija oziroma Panevropa z ločitvijo naroda in države naj bi bila jamstvo miru na stari celini, domnevne osmislitve evropskega projekta. Današnji evropski federalizem nima veliko skupnega z vizijami očetov EU Konrada Adenauerja, Roberta Schumana in Alcida de Gasperija. Nasprotno, idejno izhaja iz Panevropskega gibanja, ki je nastalo po koncu prve svetovne vojne.
Ustanovitelj Panevropskega gibanja je bil Richard Coudenhove-Kalergi (1894−1972). Kalergi se je rodil očetu, ki je izviral iz stare flamsko-bizantinsko-judovske družine, in japonski materi. Leta 1922 je ob finančni podpori judovskega bankirja Maxa Warburga na Dunaju ustanovil Panevropsko gibanje, ki se še danes zavzema za vzpostavitev novega svetovnega reda, utemeljenega na univerzalni državi oziroma federaciji federacij. Eden od konstitutivnih stebrov novega svetovnega reda naj bi bila Panevropa, tj. evrofederacija. Kalergi je za svoje utopične zamisli navdušil vrsto medvojnih politikov (od Tomáša Masaryka do Aristida Brianda) ter za Panevropo nagovarjal celo Adolfa Hitlerja in Benita Mussolinija. Po začetnih uspehih je gibanje zaradi bližajoče se druge svetovne vojne v tridesetih letih zamrlo. Nov zamah je dobilo po koncu druge svetovne vojne z evropskim povezovanjem. Ker Kalergi ni opravljal političnih funkcij, je bila njegova vloga pri konkretnem nastanku EU obrobna. Kljub temu je Panevropsko gibanje pod Kalergijevim in zlasti vodenjem njegovega naslednika Otta von Habsburga doživelo razcvet.
Kalergijeva prizadevanja za evropsko povezovanje in federalizacijo pa kljub utopizmu niso nedolžna. Nemški konservativni politik Hugo von Larchenfeld je Panevropsko gibanje že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja označil kot zaroto prostozidarjev, Kalergija pa za izrojenega kozmopolitskega elitista. Težke besede. A po branju dveh njegovih knjig, Panevropa in Praktični idealizem, trdim, da še bistveno premile. Kalergi je bil daleč od dobromislečega filozofa, ki se je navduševal nad utopičnim projektom Panevrope. Bil je izjemno nevaren fantast, čigar ideje žalibog danes s podporo naseljevanja milijonov nezakonitih migrantov udejanjajo evropski politiki tako z levice kot z “žlahtne” desnice. T. i. Coudenhove-Kalergijev načrt tvori idejno podlago bruseljskega kartela za vzpostavitev Panevrope. Kalergijeva Panevropa ne pomeni nič drugega kot Evropo brez Evropejcev. Kalergi se je zavedal, da njegov projekt družbenega reinženiringa ne more temeljiti na evropskem človeku, ponosnem na svojo identiteto, jezik, kulturo in nacionalnost. Za Panevropo potrebuje novega človeka, o katerem v Praktičnem idealizmu pravi: “Človek prihodnosti bo rasno mešan. Evrazijsko-negroidna rasa prihodnosti, po videzu podobna starodavnim Egipčanom, bo nadomestila različnost narodov z različnostjo posameznikov.” Stavek ne pomeni nič drugega kot napoved uničenja evropskega človeka. Kalergijev novorek je v celoti posvojila evropska politična elita. Tako je na primer nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy v govoru na École Polytechnique že leta 2008 poudaril, da “mora različnost postati temeljni kamen francoske ustave”, in zagovarjal t. i. métissage, mešanje rasnih in etničnih skupin. Njegov naslednik Emmanuel Macron to nadgrajuje z zamislijo o vzpostavitvi Evrafrike.
Ne, hvala! Sam si ne želim živeti v tretjem svetu, kjer ne bi vedel, ali sem v Ljubljani, Bruslju, Islamabadu ali Asmari. Nihče nam v imenu globalizma in Panevrope nima pravice jemati nacionalne države. Evropski demos ne obstaja, tako kot nikoli ni obstajal jugoslovanski. Naša identiteta je slovenska, samo metaidentiteta evropska. Za nas je Evropska unija pomembna samo, če ta povezava lahko zagotovi boljše preživetje Slovenije, slovenske kulture in slovenske identitete. Dvomi o tem so vedno večji. Sam sem prepričan, da iz EU nastajajoče Združene države Evrope to zagotovo niso. EU se bo morala vrniti k izvorni de Gaullovi zamisli Evrope domovin in svobode ali pa je ne bo.
Bernard Brščič