Gorjupa spoznanja Milana Kučana in njegovih trobil

Datum:

Te dni sem brodil po kupu knjig, ki jih nimam na knjižni polici, ker tega niso vredne, vendar prav nobene knjige ne vržem v smeti. V eni od škatel, kjer je marksistična in druga literatura, ki smo jo prežvekovali ob študiju novinarstva na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, sem našel tudi knjigo Mitje Gorjupa z naslovom Samoupravno novinarstvo, ki jo je leta 1978 ob VIII. kongresu ZKS izdala Delavska enotnost.

27 let in že šef Dela
Zveza komunistov Slovenije je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naredila Gorjupa za prvo ime slovenskega novinarstva, hkrati pa gradila tudi Kučana kot tisto partijsko figuro, ki bo v eni osebi nasledila Kardelja, Dolanca, Kidriča in Mačka. Partija je Gorjupa z njegovimi 27 leti postavila za glavnega urednika Dela, glasila Socialistične zveze delovnega ljudstva. V intervjuju za zagrebški tednik Start se je Gorjup spominjal, kako je postal prvi mož Dela: “Zelo preprosto. Takratni predsednik SZDL me je poklical k sebi in mi rekel, da bi želeli, da bi postal glavni urednik.” Tako preprosto je bilo to. In Gorjup se poprej ni nikoli ukvarjal z novinarstvom, bil je predsednik republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije, nato pa je v kratki novinarski karieri – umrl je zelo mlad, star 34 let –  politika iz njega naredila partijsko-novinarsko ikono. Novinarsko društvo je tudi svoja cehovska srečanja imenovalo po njem; takrat smo novinarji obiskovali Gorjupove dneve.

Mi, Jugoslovani, pod Titovim vodstvom
Vodenje osrednjih sredstev javnega obveščanja ali javnih glasil, kot so medije v socialistični latovščini takrat poimenovali, partija ni zaupala komurkoli in Gorjup je bil tisti, ki je bil vreden zaupanja. Ob dnevu OF aprila leta 1976 je na slavnostni seji republiške konference SZDL grmel: “Mi, Jugoslovani, smo imeli zavidanja vedno srečo, da smo pod Titovim vodstvom pokazali sebi in svetu, da smo vsa ta protislovja sposobni obvladovati, da človekova polna svoboda niso sanje marksističnih zanesenjakov, temveč ostvarljiva resničnost.”

Mitja Gorjup je bil tudi predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije in na skupščini te zveze v Kranjski gori leta 1975 je podrobno razčlenjeval vlogo in pomen novinarjev in novinarstva v samoupravni socialistični družbi. “Programska zasnova jugoslovanske samoupravne doktrine oziroma ZKJ so prekvasile jugoslovansko novinarstvo v njegovi veliki večini. Spoznanje, da novinarstvo v samoupravni socialistični Jugoslaviji ni in ne more biti sila zase – pa tudi “sedma sila” ne –, temveč je sploh lahko kakšna sila edino le, če je scela vpeto v borbo jugoslovanskega delavskega razreda in ZKJ za osvoboditev dela in s tem za samoupravno humanizacijo vseh družbenih odnosov pri nas, je danes prevladujoče in zmagovito …”

Dve leti za tem je na skupščini jugoslovanskih novinarjev v Vrnjački banji podčrtal pomen partije in SZDL za razvoj novinarstva. “Pri tem so tako Zveza komunistov kot Socialistična zveza ustvarjale potrebno družbeno politično ozračje, v katerem smo se novinarji in jugoslovansko novinarstvo lahko počutili kot integralni del teh dogajanj, kot subjekt vsega tega intenzivnega iskanja boljših in ustreznejših poti za najširše družbeno politično angažiranje delovnih ljudi, ne pa le kot objekt razpravljanj, odločitev od zunaj in kritike …”

Psihična stiska urednikov in novinarjev
Na sestanku osnovne organizacije ZKS Delo časopisi pa je novembra leta 1973 Mitja Gorjup dejal, da “novinarstvo ni služba, je politična opredelitev.” Na taistem sestanku je z velikim občutkom in razumevanjem spregovoril tudi o psihičnih stiskah Delovih novinarjev in urednikov. “Če ob tem, ko pišejo uvodnike o samoupravljanju ali o ZK, mislijo, da je ZK sama po sebi nekakšen nebodigatreba in če, ko pišejo, kakšna mora biti SZDL, da bi resnično razvijali demokracijo in samoupravljanje, mislijo o tem drugače, padajo nujno v psihično stisko …”

Tudi danes padajo nekateri novinarji in uredniki v psihično stisko. Gorjupo spoznanje njih in njihovega glavnega urednika Milana Kučana, da Jugoslavije in partije ni več, je kot pelin dodatno zagrenilo še dejstvo, da njihova medijska trobila izgubljajo sapo in da novi mediji posegajo v medijski prostor, kjer so prej imeli izključni monopol.

In to jih hudičevo boli. In ta bolečina bo vedno hujša.

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...