Grobišče imperijev je po dvajsetih letih ameriške okupacije le dočakalo svoj dan in pobralo še en skalp. Če se je nekako pričakovalo, da bodo po “odhodu” Američanov talibani vsaj nekaj časa lomili zobe na vojski marionetne demokratične vlade, ki so jo oborožile in izurile koalicijske sile Nata, je Zahod ob padcu Kabula pogledal kot presenečen Pikachu.
Sovjeti so v Afganistanu izgubili deset let. Leta 1989 so končno uvideli, da s konvencionalno vojsko ne morejo premagati gverilskih mudžahedinov, ki so jih v tandemu z orožjem in opremo zalagale ZDA in marsikatera islamska država. Kot zanimivost, v tistem času je iz Afganistana kot “vojni” dopisnik deloval tudi savdski in ameriški operativec Džamal Hašodži, ta, ki so ga Savdijci dali odstraniti, ko je vse kazalo, da bo prestopil k Turkom. Hašodžijev stric Adnan je bil v tistih časih eden največjih prekupčevalcev z orožjem na svetu, Hašodžijeva fotografija, na kateri s skupino mudžahedinov pozira z raketometom v roki, pa je bila objavljena v arabskem časopisju. Poleg tega je prijateljeval tudi z Osamo bin Ladnom, njegova družina pa je imela tesne povezave s savdsko kraljevo družino.
Vsem tem povezavam in naklonjenosti zunanjega sveta mudžahedinom ob umiku Sovjetov iz Afganistana v takratni ofenzivi ni uspelo osvojiti niti enega večjega populacijskega vozlišča. Treba je bilo počakati še dve leti, da bi vlada Borisa Jelcina ukinila financiranje uradnega socialističnega režima v Afganistanu. Takratni afganistanski režim je bil pokvarjen, nepriljubljen, skorumpiran in še bi lahko naštevali. A vojska je bila izurjena, in dokler je bil denar, so se mudžahedini lahko še tako zaganjali in kričali, pa od tega ni bilo nič.
Gverile ni mogoče premagati s konvencionalnim vojskovanjem
Američani so v Afganistanu zapravili dve desetletji. V to državo so se odpravili, ker naj bi se bil tam skrival krivec za teroristični napad 11. septembra 2001, vodja teroristične organizacije Al Kaida Osama bin Laden. Deset let kasneje so ga pokončali v Pakistanu, državi zaveznici ZDA. Pakistanu za svoj nočni izlet niso povedali, a se ravno tako niso ozirali na dejstvo, da so Pakistanci bin Ladna zadnje desetletje skrivali. Pakistan je navsezadnje zaveznik, in kar je še več, v nasprotju z Afganistanom ima Pakistan jedrsko orožje. Bin Laden je bil mrtev, Američani pa so v Afganistanu ostali še naslednjih deset let. Izurili in opremili so vojsko nastavljene demokratične vlade, medtem ko je CIA skrbela za varovanje polj, na katerih so afganistanski kmetje pridelovali opij, talibanom pa je nekako uspelo pobrati več davkov od uradnih oblasti.
Iz leta v leto je bilo bolj jasno, da je to izgubljena vojna − izgubljena za ZDA. Še enkrat se je pokazalo, da s konvencionalnim načinom vojskovanja ni mogoče premagati gverile. O tem je nadrobno pisal William S. Lind v knjigi The Four Generations of Modern War. Knjiga je izšla leta 2014, osnova zanjo pa je predavanje, ki ga je imel Lind v Quanticu leta 2000. Lind je opozarjal, da ameriška vojska zaradi svoje sestave in načina delovanja ne more nič drugega kot izgubiti vojno v Afganistanu.
Prihaja nov migrantski val
Medtem ko se je socialistični režim v 80. letih prejšnjega stoletja lahko še po odhodu Sovjetov upiral mudžahedinom, so afganistanski vojaki, ki jih je izurila in oborožila Amerika, ob prvi priložnosti pobrali šila in kopita. Je to zato, ker so bili tako slabo oboroženi? Tako slabo izurjeni? Dvomim. Ne pomaga, da je sam predsednik Ašraf Gani pobegnil iz države. Ne pomaga niti dejstvo, da so njihovi ameriški “osvoboditelji” na Afganistance letno zmetali več kot 7 tisoč bomb, v 20-letni okupaciji pa je bilo pobitih 150 tisoč Afganistancev. Kri ni voda, domači hudič pa je še vedno boljši od tujega.
Amerika ni več zmožna biti svetovni policist. Amerika je pokazala, da je ranljiva. Medtem ko Američani bežijo z veleposlaništva v Kabulu, Rusi in Kitajci mirno opazujejo. Za Evropo je to končni in dokončni znak, da je sama in osamljena. Da se ni mogoče naslanjati na ZDA, kajti ZDA so samo še papirnati tiger. Čaka nas nov naval migrantov. Če je bil pred leti naval iz Sirije, zdaj prihaja afganistanski cunami. Imeli smo čas, da se pripravimo. Nekateri so gradili zidove na meji in zaostrovali zakonodajo. Drugi so podpisovali sporazume in si želeli solidarnosti. Uvertura je mimo. Zdaj prihaja prvo dejanje in z njim za mnoge trenutek streznitve.
Ivan Šokić