Grozno je! In nič bolje ne bo!

Slika je simbolična (foto: Pixabay)

Je to najboljši scenarij o mojem življenju, ki ga zmorem napisati?

Marsikomu kdaj pa kdaj zdrsne, pa ne le v fizičnem smislu, spodrsljaji se dogajajo tudi v našem razmišljanju. Napačne ocene situacije, prehitro sklepanje in pričakovanje najhujšega izida so zdrsi v razmišljanju oziroma miselne napake. Najpogosteje se dogajajo avtomatično, zaradi njih popačimo dejstva.

Že stoični filozof Epiktet je izpostavil, da ljudi ne vznemirjajo dogodki, temveč pogled nanje. Dogodki in situacije, s katerimi se soočamo, so torej takšni kot so. Na čustvene in vedenjske odzive nanje v veliki meri vplivajo naše ocene. Kadar so v procesu ocenjevanja dogodka prisotni spodrsljaji oziroma miselne napake, so naše ocene dogodka vse prej kot racionalne. Posledično so iracionalni tudi naši čustveni in vedenjski odzivi.

Ocenjevanje dogodkov, situacij in stanj kot groznih, imenujemo katastrofiziranje ali katastrofično mišljenje. S pomočjo tovrstne miselne napake si v notranjem dialogu oblikujemo najslabši možni scenarij izida posameznega dogodka ali situacije. Tovrstni spodrsljaji v razmišljanju se nam dogajajo v povezavi s postavljanjem zahtev, kako bi moralo biti oziroma kako ne bi smelo biti. Kadar svet ne igra v skladu z našimi priganjalci, se v naš notranji dialog zelo hitro prikrade katastrofiziranje.

Najpogosteje iracionalne zahteve vežemo na lastne dosežke, pričakovanja kako naj se do nas vedejo drugi in pogoje, ki nam jih nudi okolica. Kakšen bo scenarij, če nečesa ne naredim dobro in ne požanjem odobravanja drugih, če se drugi do mene ne vedejo po mojih pričakovanjih, če mi okolica hitro in vedno ne nudi tistega, kar si želim?

‘Grozno je!”

Ko se ujamem v spiralo nenehnega katastrofiziranja, tlakujem pot še naslednji miselni napaki, napovedovanju prihodnosti. Bilo bi vse lepo in prav, če bi bili ljudje nagnjeni k napovedovanju relativno svetle, ali vsaj nevtralne prihodnosti. A počnemo ravno nasprotno. Na podlagi opažanj in domnev sklepamo o negativni prihodnosti.

‘Nič bolje ne bo!’

Sta to res edina scenarija, ki si ju zaslužim? Se zavedam, da imam kot avtor skoraj neskončno možnosti izbire, da ju preoblikujem, spremenim, zapišem bolj racionalna scenarija?

Ob zavedanju in modrosti, da nekaterih stvari ne morem spremeniti, jih lahko le sprejmem in pogumu, da spreminjam tiste, ki jih lahko, sem na pravi poti, da zapišem bolj primerna scenarija. Kadar napovedujem prihodnost, se je smiselno zavedati, da tega ne počnem na podlagi dejstev, ker jih niti ne poznam. Torej je tovrstno početje nesmiselno. Čemu bi pisal preroške scenarije o negativni prihodnosti? Prihodnost bo pač takšna kot bo. Na to nimam vpliva. Torej lahko le sprejmem, da nekaj po vsej verjetnosti bo, ocenjeval pa bom v danem trenutku, ko bom to doživljal.

Kadar se zapletem v prepogosto rabo miselne napake napovedovanja negativne prihodnosti, mi bosta v veliko pomoč zavedanje, da pretekle izkušnje ne določajo prihodnjih in pogum, da tvegam in svoje napovedi preizkusim.

Ob katastrofiziranju velja svoje misli postaviti v perspektivo, na situacijo ali dogodek pogledati malo širše, pretehtati dokaze in poiskati alternativne razlage. Predvsem pa se osredotočiti na to, kaj lahko sam storim, da se spoprimem s trenutno situacijo ali dogodkom, ki sem ju v svojem scenariju označil kot katastrofo.

Čas karantene je zelo primeren za spodrsljaje v našem razmišljanju. Naj bo to katastrofiziranje na način, da je to, kar preživljam grozno, ali napovedovanje negativne prihodnosti v smislu, da ne bo nič bolje. Se pa v tem času lahko preizkusim tudi v oblikovanju bolj primernih, realističnih scenarijev.

Situacija je grozna do te mere, kot jo ocenjujem sam. Kakšni so torej dokazi za in proti moji oceni, če na situacijo pogledam malo širše? Kaj lahko storim sam, da bom situacijo doživljal kot vzdržno in se z njo spoprijel? Na podlagi katerih dejstev, ne opažanj in domnev, sklepam, da ne bo nič bolje? In če že sklepam na podlagi domnev in opažanj, čemu ne bi izbiral pozitivnih ali nevtralnih, s katerimi bom spodbudno vplival na svoje trenutno stanje, če že na prihodnost ne morem?

Naše življenje naredijo naše misli, je zapisal stoični filozof Mark Avrelij. Naj bodo te misli skrbno izbrane, spodbudne v dani situaciji. Zapišimo jih v ohrabrujoč scenarij, poglavje za poglavjem.

doc. dr. Primož Rakovec, psihosocialni svetovalec

Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici